Brez Alice ne bi bilo Harryja Potterja

Ponedeljek ni bil čisto navaden dan. Pred dvema desetletjema se je namreč čez noč spremenila svetovna književna pokrajina: londonska založba Bloomsbury­ je 26. junija 1997 izdala knjigo­ takrat neznane avtorice Joanne­ K. Rowling Harry Potter and the Philosopher's Stone, ­Harry Potter in kamen modrosti.­ Vse drugo je, kot pravijo, zgodovina.

Zgodba, ki so jo neštetokrat omen­jali in ponavljali, govori o tistem, kar je zmeraj lepo slišati, čeprav v pravljici – o srečnih naključjih, ki pripomorejo k neznanskemu dvigu­ posameznika s socialnega dna, k dramatičnosti prispevajo še moraste sanje vsakega urednika o tem, da je zgrešil očitno uspešnico, poskrbljeno je tudi za univerzalnost.

Avtorici je uspelo »na debelo«: napisala je svetovno uspešnico, najbolj prodajano knjigo vseh časov, njo in njene like poznajo na vseh koncih sveta. Uspel ji je še dodaten dosežek: napisala je niz knjig, ki v času neustavljive privlačnosti vsega, kar ponujajo telefonski zasloni, tablice, računalniki in televizorji, ni le spodbudil generacij mladih bralcev k branju knjig, ampak je privabil k branju mladinske literature tudi na milijone odraslih.

Socialno dno

Filmsko melodramatična zgodba se začne s štiriurno zamudo vlaka:­ dama, ki je odraščala obkrožena s knjigami, njena starša sta bila namreč velika knjigoljuba, in je povedala, da je bila v otroštvu klasični knjižni molj, s pegami in očali s poceni javnozdravstvenimi okvirji, je na univerzi Exeter doštudirala francosko književnost in klasike.

Konec leta 1990 je pri petinštiridesetih po dolgem boju z multiplo sklerozo umrla njena mama in žalovanje je hčer pognalo od doma. Odpravila se je poučevat angleščino na Portugalsko, se tam poročila s televizijskim novinarjem Jorgejem Arantesom, po rojstvu hčere Jessice in ločitvi se je vrnila v Veliko Britanijo, tokrat k sestri, ki je živela v Edinburgu. Takrat je živela od socialne pomoči, s sedemdesetimi funti na teden je bila pravzaprav revna kot cerkvena miš, še ogrevanja v stanovanju si ni mogla privoščiti.

Zamisel za knjigo o mladem čarovniku se ji je utrnila že prej, leta 1990, ko je nekega dne na železniški postaji čakala na vlak, ki bi jo iz Manchestra moral dostaviti na londonsko postajo King's Cross. Ker ni imela pri sebi pisala in je bila preveč sramežljiva, da bi koga poprosila zanj, je štiri ure le premišljala o knjigi oziroma knjigah, v katerih bi nastopal mladi čarovnik Harry Potter. Ko je prišla domov, se je panično lotila zapisovanja idej, in od takrat je rokopis, zares rokopis, ker pisalnega stroja ni uporabljala za ta namen, ves čas nosila s seboj in ga dopolnjevala.

V Edinburgu, kamor je prišla s tremi poglavji prve knjige o Harryju Potterju, je največkrat pisala v barčkih in kavarnah, medtem ko je Jessica spala, vedela pa je, da se ne sme zaposliti, saj ob službi in hčeri nikdar ne bi zmogla dokončati načrtovanih romanov. Ko je imela prvo knjigo dokončano, je začetna poglavja poslala različnim literarnim agentom. Prvi ji je že naslednji dan vrnil poslano, ne da bi prebral rokopis.

Leto zavrnitev

Drugega je izbrala s seznama, ki ga je našla v edinburški javni knjižnici, ime Christopher Little ji je delovalo kot ime lika iz zgodbe za otroke. V londonski pisarni je kuverto z rokopisom odprla Bryony Evans, zadolžena za urejanje rokopisov novih avtorjev. Čeprav se Littlova agencija do takrat ni ukvarjala z zastopanjem avtorjev otroške in mladinske literature, je šefu, ko je prebrala poslana tri poglavja, priporočila zastopanje, enako mu je svetovala založbina honorarna bralka Fleur Howle. »Kar sem prebrala, mi je bilo tako všeč, da sem hotela prebrati knjigo v celoti. Ni me zanimalo, ali jo bomo ponujali založnikom, zanimal me je konec. Prepričala sem Christopherja, da jo je prebral, in tudi njemu je bilo pisanje všeč,« je pozneje Bryony Evans povedala Oprah Winfrey. Little je pisateljici po štirih dneh poslal pismo, da bi rad prebral celotno knjigo. To je bilo, kot je avtorica velikokrat ponovila, »najboljše pismo, kar sem jih kdaj prejela«. Nato so prek Littla pošiljali knjigo založnikom, a privoščili so si lahko le tri izvode namesto običajnih deset. Sledilo je leto zavrnitev, večinoma so založbe odgovarjale, da je za mladinsko delo rokopis bistveno preobsežen.

»Oči, to je boljše od vsega drugega«

Pri dvanajstem založniku se je ustavilo: Little je poslal rokopis na založbo Bloomsbury Publishing, njen ustanovitelj Nigel Newton pa je rekel, da ga bo prebral, in s tem vrnil agentu neko prejšnjo malo uslugo. Newton, zasut z novimi rokopisi, je naredil nekaj, česar uredniki ponavadi ne počnejo, rokopis je odnesel domov in dal prebrati začetek zgodbe svoji osemletni hčeri Alice. »Uro kasneje je prišla iz sobe kot v transu,« se je spomnil Newton, »in rekla: 'Oči, to je boljše od vsega drugega.'« Odločitev je padla.

Avgusta 1996 je Christopher Little poklical po telefonu pisateljico in ji povedal, da je založba Bloomsbury poslala ponudbo. »Nisem mogla verjeti, kaj mi govori. Ali to pomeni, da bodo delo objavili, sem ga vprašala, in odgovoril je, da vsekakor. Ko sem odložila slušalko, sem kričala in skakala.« Podjetje Bloomsbury Publishing je sklenilo pogodbo z Joanne Rowling s čekom za dva tisoč petsto funtov, kar se je pozneje pokazalo za eno najboljših investicij v zgodovini svetovnega založništva. Založba sicer ni bila povsem prepričana, da bo knjiga prinesla omembe vreden denar, zato je urednik Barry Cunningham svetoval avtorici, naj si najde redno zaposlitev, ker od pisanja ne bo mogla živeti.

Na začetku zgodbe o uspehu je bil seveda tudi seksizem, ki si ga kasneje nihče ni upal odpraviti: ker so bili v založbi prepričani, da dečki ne bodo hoteli brati knjige, ki jo je napisala ženska, so svetovali Joanne Rowling, naj podpiše knjigo z drugim imenom: ker ni imela drugega imena, se je odločila, da bo začetni črki svojega imena dodala še začetno črko babičinega imena Kathleen. Posvetilo na začetku knjige je JKR namenila hčeri Jessici, mami Anne in sestri Di.

450 milijonov izvodov v 78 jezikih

Založba se je odločila za začetno naklado petsto izvodov, dvesto jih je šlo 26. junija 1997 v knjigarne, tristo so jih poslali javnim knjižnicam. Po ugodnih kritiških ocenah, dveh nagradah, nacionalni knjižni nagradi in nagradi korporacije Nestlé ter odličnih bralskih ocenah se je knjiga po nekaj mesecih povzpela med prodajne uspešnice. Na angleškem knjižnem trgu je v dveh letih šlo med bralce več kot tristo tisoč izvodov, glas o knjigi neznane pisateljice pa se je razširil tudi onkraj Atlantika in več založb se je spustilo v vojno za odkup severnoameriških pravic. Arthur A. Levine iz založbe Scholastic je bil pripravljen ponuditi največ, sto pet tisoč dolarjev − toliko ni še nikdar plačal za pravice. V strahu, da filozofija oziroma modrost v naslovu romana ne bi odgnala ameriških mladih bralcev, so jo zamenjali z besedo sorcerer, čarovnik, in ga izdali ­oktobra 1998.

Tudi v latinščini in stari grščini

Decembra se je knjiga prvič pojavila na uglednem in vplivnem seznamu knjižnih uspešnic časnika New York Times in je na enem od prvih treh mest vztrajala devetinsedemdeset tednov, dokler se niso domislili, da bi morali za mladinska dela pravzaprav narediti samostojno lestvico. Seveda je bil tudi na novi lestvici Harry Potter še dolgo po tem, ko so mu pri založniški reviji prisodili odmeven naziv najboljša knjiga leta 1998.

Finančne posledice za vse vpletene so bile in so še zmeraj odlične: Harry Potter in kamen modrosti je prva v nizu sedmih knjig, skupaj so jih prodali več kot 450 milijonov izvodov, izšle so v oseminsedemdesetih jezikih (Kamen modrosti je mogoče prebrati tudi v latinščini in stari grščini), franšiza osmih filmov je prinesla sedem milijard dolarjev. Christopher Little je po ocenah britanskih medijev na boljšem za okrog devetnajst milijonov funtov, igralec Daniel Radcliffe, ki je nastopil v vlogi Harryja Potterja, je pri štirinajstih letih postal najmlajši milijonar na svetu, avtorico, zdaj ovenčano s kraljičinim odlikovanjem častnika reda britanskega imperija, je poslovna revija Forbes kot prvo pisateljico uvrstila na seznam milijarderk z opombo, da je ena od petih, ki so same zaslužile premoženje in ga niso podedovale ali primožile.