Brezčasnost večnega spomina in pozabe

Nekaj divjih rož. Kako lep naslov. Pisatelj Alexandre Bergamini je za Delo povedal, da je »kot soj svetlobe v svetu teme«, tankočutna nežnost v grobi sprevrženosti človeštva. Že ob žarku svetlega lahko zbledi noč. V njegovi knjigi rastejo divje rože v prehodnem koncentracijskem taborišču Westerbork na Nizozemskem.

Avtor popelje v knjigo – v prevodu Katje Zakrajšek je izšla pri založbi Modrijan, v izvirniku Quelques roses sauvages pa pri založbi Arléa leta 2015 – z znanim citatom Jamesa Joycea: Kar ste danes vi, smo bili nekoč mi. Vsaj čisto na koncu smo vsi enaki in povezani bolj, kot bi si morda lahko predstavljali ali hoteli predstavljati. Ni sedanjosti brez preteklosti, kakor sta tudi kolektivno in intimno ves čas tesno spojena. Zato nikoli ne smemo pozabiti pošastnih grozot nacizma.

Usodna fotografija

Alexandre Bergamini, pri nas ga poznamo po knjigi Gola Indija, dnevnik potepuha, prepleta svojo osebno pot – Od dvanajstega leta sem se zaradi bratovega samomora istovetil s preživelimi. Zaradi sramu in molka, obteženega s krivdo, ki je ovijal njegovo smrt. – z zgodbo dveh preživelih taboriščnikov, po kateri začne kopati, ko ju, vsa mlada, lepa, žareča in mogoče homoseksualca, opazi v Berlinu na neki fotografiji: preživela sta nacistično taborišče Sachsenhausen. S črno-bele podobe vejejo groza, ponižanje, razdejana berlinska ulica, pa tudi veder nasmeh preživetja, iskra ljubezni sredi pogorišča. Prizor močno pretrese francoskega avtorja, ki na začetku knjige zapiše: del moje zgodovine, moje človeškosti je utrpel napad, bil ranjen, uničen: del mene, ki manjka.­ Po materini strani je namreč vnuk francoskih komunističnih odpornikov ..., kot človeka ga boli, kar so pretrpeli judje. Besedo 'jud' pišem z malo začetnico, saj 'jud' ni ne po­imenovanje narodnosti ne izključna oznaka verske pripadnosti; tako lahko zajamem tudi vse tiste, ki so judje, pa ne sledijo judovski veri, judovskemu izročilu, ki ne pripadajo judovski skupnosti: ki so 'judje', ker so jih tako označili in opredelili drugi. Opredelitve drugih peklijo, povzročajo smrtonosno trpljenje, zagrešijo grozljiv holokavst ...

Spomin in turizem

Knjiga Nekaj divjih rož je rahločutno samoiskanje po notranjih meandrih in intimno prespraševanje o človeku. Je raziskovanje zgodbe neznancev s fotografije, iskanje njiju in ljudi, ki so tako ali drugače povezani z njima. Je brskanje po muzejih in okrnjenih arhivih, prikaz, kako jedko je človeštvo, in vodnik med spomeniki holokavsta v Sachsenhausnu, Berlinu, Westerborku. Danes so to obeležja groze in trpljenja, pa tudi – ker se muke in zabava znajo prav tako sprevrženo družiti – turistične točke. Kraj spomina in pozabe. Brezsmiselnost in neznosna lahkost, ki ju takšni kraji vzbujajo v nekaterih obiskovalcih, zapiše Bergamini. Nora, smrtonosna brezsmiselnost, kot bi v človeku zazijalo brezno, kot bi stal na robu razpoke v lastnem bitju. Turistična točka, sestavni del ogleda, tega ne smete zamuditi, tri zvezdice. Trgovski cinizem. Potrošnja spominkov v ekonomske namene; za zmago pozabe torej. Po množičnih pokolih pride množični turizem.

Pisatelj trpko pokaže s prstom na kapitalizem in turizem, »ki pustošita nad zgodovino človeštva«. V koncentracijskih taboriščih se ne bi smeli ničesar dotakniti, morali bi pustiti, da čas pred našimi očmi uniči te kraje nesreče. Biti priča temu uničenju, priča in porok za njihovo izginotje. Na novo zastaviti svobodno refleksijo o dolžnosti spominjanja, ne tega kopičenja čustev, ki proizvajajo otopelost, brezsmiselnost ali pa občutek krivde. Toda, kako v resnici najbolj občutljivo rešiti holokavst pred grobo množično pozabo, če ne delno tudi s turističnim ohranjanjem pri življenju nekdanjih taborišč? Seveda se turisti – pa naj imamo besedo za plehko zmerljivko ali jo dojemamo manj cinično in masovno – na krajih spomina vedejo različno: nekateri si jih ogledujejo pietetno spokojno, drugi se tam boleče nespodobno smejijo, zabavajo, fotografirajo in tako še enkrat oskrunjajo žrtve.

A ni verjetno, da bi se gromko zgražali le nad sprevrženo kapitalistično-turistično sodobnostjo, saj si je predstavljati, da so tudi v taboriščih ljudje trpeli vsak po svoje in so še v najhujših mukah kazali različnost človeške narave. Samih angelov ni nikjer in jih ne bo nikoli, vedno so mrliči in biriči, priča je prav temačna vojna zgodovina preteklega stoletja. A seveda ima pisatelj prav, ko pove, da so pravi načini ohranjanja spomina predvsem »spoznanja, budnost, družbeno, zgodovinsko in ljudsko premišljanje, naporno delo, ki ga mora opraviti vsaka družba ...«

Poguba v živem pesku

Knjiga Nekaj divjih rož, ki je tudi potovanje po Bergaminijevem intimnem labirintu homoseksualca,­ je bila v Franciji lepo sprejeta, na tujem pa je za zdaj izšla samo v slovenščini. Kot je avtor povedal za Delo, ga naprej »vabijo, da govorim o njej ali berem iz nje, še vedno sproža mnoga vprašanja in diskusije. A delno prav zato sem jo tudi napisal: da bi se ljudje spraševali – osebno in intimno pa tudi kolektivno – o svojem odnosu do zgodovine in 'dolžnosti spomina'.«

Upati je, da bo delo tankočutno vznemirjalo tudi pri nas, kajti: Spomin premore lastno težnostno silo, privlačnost železa, magnetizem, zemeljsko gravitacijo. Sleherna družba se začne s silo težnosti. Ni je, ki bi se mogla zgraditi na temelju pozabe preteklosti. Ni je, ki bi mogla obstati na temelju selektivnega odbiranja spomina, na živem pesku, nejasnosti in črnih luknjah, ne da bi ji pretila poguba.