Bronja Žakelj: »Trudila sem se približati resnici, svoji resnici«

Finalistka Delove nagrade kresnik o romanu Belo se pere na devetdeset, literarizirani zgodbi svojega življenja.
Fotografija: »Dolgo sem pisala tako, kot da knjige ne bo nihče bral. Pisala sem brez filtrov, brez zadržkov, ni me zanimalo, kaj bodo rekli drugi,« pravi Bronja Žakelj. Foto Voranc Vogel
Odpri galerijo
»Dolgo sem pisala tako, kot da knjige ne bo nihče bral. Pisala sem brez filtrov, brez zadržkov, ni me zanimalo, kaj bodo rekli drugi,« pravi Bronja Žakelj. Foto Voranc Vogel

Rokopis zgodbe o raku, o upanju in boju za življenje, o laži in resnici, o smrti in tem, da se ne smeš nikdar predati, o dragih, ki so jo zapustili, je Bronja Žakelj napisala, ker rada piše, brez misli na bralce. Potem je naneslo, da se je kljub temu odločila za objavo. Najprej je tekst naletel na zavrnitvi, šele tretji urednik je v njem prepoznal pripoved, ki jo je treba prebrati. Podobno po izidu menijo trume bralcev. Belo se pere na devetdeset je bila tri mesece po izidu slovenska knjižna uspešnica leta, ponatisi so se vrstili.
 

Ko si je pokojni kolega Peter ­Kolšek konec lanskega leta zamišljal, kaj bi na zdajšnjost pripomnil Ivan Cankar, je navrgel: 'Ali pa čez noč vznikne kakšna Bronja Žakelj, ki nima literarnih ambicij, pa spravi k branju polovico naroda.' Ste si predstavljali, da se bo vašemu prvencu tako lepo godilo?


Prvenec Bronje Žakelj je izdala založba Beletrina. 
Prvenec Bronje Žakelj je izdala založba Beletrina. 
Želela sem si, seveda, da knjiga ne bi prezrta obležala na policah knjigarn. Da bi prišla med ljudi, da bi bralci ob njej nekaj doživeli. Ko je bil roman končan, se mi je zdelo, da imam v rokah dobro knjigo, tako, kot bi jo rada prebrala. A imela sem tudi pomisleke, da avtobiografskega romana nekoga, ki pravzaprav nikomur ni poznan, ne bo hotel brati nihče. Da ne bo nikogar zanimal, še zlasti, ker obravnava teme, kot so rak, smrt in samost. To so vprašanja, ki se velikokrat zbanalizirajo na skupni imenovalec patetike, moraliziranja in nasvetov, zdelo se mi je, da bi lahko tudi mene vrgli v isti koš. No, zgodilo se je ravno nasprotno. Ljudi je pritegnila izpoved nekoga z ulice, našli so se v temah, ki jih pravzaprav živimo vsi, a jim ob terorju 'družbe sreče' težko iskreno pogledamo v obraz. Tako intenziven odziv na knjigo me je seveda presenetil, zlasti odkrito izpovedovanje bralk in bralcev, kako močno se jih je moja zgodba dotaknila.


 

Pisali ste, kot ste večkrat povedali, dolgo, zaradi avtobiografskosti ste za imprimatur celo prosili očeta, na začetek knjige pa postavili opombo, da je to literarizacija avtobiografskih dejstev. Kako ste se odločili za slog, ki stavi na krajše, brutalno preproste stavke. Ste imeli zgled?


S tem, kako bo zgodba, ki jo hočem povedati, napisana, sem se veliko ukvarjala. Zaradi vsebin, ki jih obravnavam, se mi je zdelo pomembno, kako bodo napisane. Vedela sem, da lahko s slogom pisanja veliko dobim, lahko pa tudi vse izgubim. Velikokrat se sicer zapletem v predolge stavke, v tem primeru pa se mi je minimalističen, čist pristop pokazal kot edina prava izbira. Kot edina možnost, ki bo vsebini dala prostor, ki je ne bo zadušila in bo, kot ste omenili, zmogla prikazati po eni strani vse brutalnosti nekega trenutka, po drugi strani pa pustiti pot tudi ironiji in humorju.

A niso samo kratki, asketsko oblikovani stavki tisti, s katerimi sem hotela krepiti prepričljivost zgodbe. Gre tudi za mestoma nenavaden besedni red, za ponavljanje besed, stavkov, za iskanje ritma, skratka za orodja, ki so se mi zdela primerna, da bi bralec podoživel avtentičnost trenutka, orodja, ob katerih bi bila interpretacija prebranega čim bliže doživeti izkušnji. Moj namen je bil zožiti bralcu prostor za distanco. Da ima samo dve možnosti. Da se zvrne v zgodbo ali vrže knjigo v kot. K temu ­pripomoreta tudi pisanje v prvi osebi in uporaba sedanjika, ki se je zgodila čisto naključno, intuitivno. Sicer ne bi rekla, da sem imela zgled, a z neposrednostjo pisanja me je denimo pretresel Šolski zvezek, pravzaprav celotna trilogija Ágote Kristóf. Mislim, da vsaka izkušnja, ki se te dotakne, v tebi pusti sled, te spremeni, vpliva na tvoje ­odločitve, na stvari, ki jih počneš. Tudi na pisanje.
 

Avtoterapevtski namen knjige ste javno večkrat odpisali, hoteli ste zgodbo. Kaj ste pri 'literarizaciji' spomina začutili kot najpomembnejše, kot tisto, kar mora zasijati iz knjige?


Ko sem začela pisati, sem imela pred seboj predvsem točko nič. Točko mamine smrti. Središčno točko mojega življenja in romana, kjer se tisto prej prelomi v tisto potem. Kjer hrupnost otroških let zamenjata samost in tišina. To je osnovna struktura, okrog katere sem gradila zgodbo. Iskala sem načine, izraze, kako po eni strani najučinkoviteje prikazati ta lom in kontrast, po drugi strani pa ­elementarno slo po življenju, zaradi katere sem lahko obdržala glavo nad vodo, ko je skoraj vse kar naenkrat šlo narobe.

In še nekaj je. Trudila sem se približati resnici. Svoji resnici, seveda. ­Želela sem si, da bi ta poskus neposrednosti in iskrenosti začutili skozi roman. Dolgo sem pisala tako, kot da knjige ne bo nihče bral. Pisala sem brez filtrov, brez zadržkov, ni me zanimalo, kaj bodo rekli drugi.
 

Kateri so 'vaši' avtorji, pisatelji ali knjige, ob katerih najbolj uživate? Kakšna bralka ste?


Kampanjska, bi lahko rekla. So obdobja, ko berem veliko, in obdobja, ko berem manj. Najmanj sem brala v času intenzivnega pisanja romana, ko včasih cele mesece nisem prebrala niti ene knjige. Bala sem se namreč, da bom prenehala pisati, ker se mi bo zdelo, da sama nečesa tako dobrega nikoli ne morem spraviti skupaj, po drugi strani pa, da bi zatavala nekam stran, prevzemala stvari, ki so mi všeč.

Hotela sem ostati svoja in slediti intuiciji, svojemu notranjemu kompasu ter načinu pripovedovanja. Avtorjev in avtoric, ki so me premaknili, je veliko. Gre za dela, v katerih lahko, čeprav samo v drobcu, najdem tudi del sebe, kjer me osupne, kako se izrazi neka misel, izkušnja, ki mi je blizu. Torej gre za kombinacijo racionalnega in izrazito čustvenega momenta. Ko najdem tako knjigo, jo berem zelo počasi. S svinčnikom v roki.

Vladimir P. Štefanec, Mojca Širok, Mirt Komel, Bronja Žakelj in Jani Virk, letošnji finalisti Delove nagrade za roman leta kresnik. Foto Uroš Hočevar
Vladimir P. Štefanec, Mojca Širok, Mirt Komel, Bronja Žakelj in Jani Virk, letošnji finalisti Delove nagrade za roman leta kresnik. Foto Uroš Hočevar

 

Pravite, da moramo govoriti o bolezni, smrti, svoji in drugih, v tišini ne moremo žalovati. Kdaj pa bi morali molčati, kdaj so besede odveč?


Gre za več vrst molka, za več vrst tišin. Tišina, ki je, denimo, sledila mamini smrti, ko se o mami z menoj ni nihče več pogovarjal, nam gotovo ni olajšala žalovanja. Nasprotno. Tišina se takrat razraste v tebi v praznino, ki jo poskušaš zapolniti na različne načine, čeprav čutiš in veš, da se je v resnici ne da zapolniti. Po drugi strani je tišina seveda lahko tudi izraz bližine. Izraz intenzivnega stika in intimnosti. Tako tišino si lahko privoščiš le z nekom, ki ti je blizu. Ki je tvoj. Tako kot je bil moj moj fant Urban, ki je vsak dan po šoli prišel k meni na onkološki inštitut. Veliko sva se pogovarjala, veliko smejala, ­veliko tudi molčala. Včasih sva bila tiho ves čas obiska. Taka ­tišina z nekom, s katerim si močno povezan, je lahko močnejša od besed. In odleže. Močno odleže.
 

Vaša knjiga je nepričakovana uspešnica, od avtorjev uspešnic pa vsi, tako bralci kot založniki, zahtevajo nadaljevanje, novo eksplozijo. Kako je z vami?


Čas ustvarjanja romana je bil zame ena od najlepših izkušenj v življenju. Pa pravzaprav ne vem točno, zakaj. Zaradi avtobiografskosti romana ali zaradi pisanja kot takega. Najbrž bi morala res napisati še kaj, da bi mi bilo jasno, kako je s tem.

Komentarji: