Tiskane izdaje
Ko je lani septembra izšla avtobiografija Brucea Springsteena, so bili mnogi presenečeni, da obsega kar petsto strani in da jo je pisal sedem let. Toda tisti, ki bolje poznajo avtorja, so odgovarjali: »Zakaj se čudite, to je človek, čigar koncerti trajajo tri ure in pol.«
Tako kot Springsteenovi koncerti kljub dolžini hitro minejo, je tudi knjiga tekoča in berljiva, o čemer se lahko prepričajo tudi tisti, ki jo bodo brali v slovenščini. Pred dnevi jo je z naslovom Bruce Springsteen: avtobiografija v prevodu Simona Demšarja izdala založba Učila International.
Pisanje, polno duha
Ljubitelji Springsteenove glasbe vedo, da je avtor iskren, da je tudi po številnih napolnjenih stadionih, slavi in bogastvu ostal glasnik najnižjih družbenih slojev, in prav tak je tudi v avtobiografiji. Njegovo pisanje je živo in polno duha, s čimer se Springsteen kaže kot presenetljivo nadarjen prozaist. On je avtobiografijo v resnici napisal sam in ne najeti pisec (ghost writer), kot so jo večini rokerjev. Res pa je, da je bil neprecenljiv prispevek založbe Simon & Schuster, saj se je z njo ukvarjalo veliko veščih urednikov.
V knjigi, razdeljeni na tri dele, Springsteen najprej opiše svoje otroštvo, odraščanje ter zgodnjo glasbeno fazo, zatem ključno ustvarjalno obdobje od sredine sedemdesetih let do konca osemdesetih ter na koncu zrela leta.
Avtobiografija, ki ima v izvirniku naslov Born to Run, po istoimenskem albumu, ki je zakoličil Springsteenovo ustvarjanje, razkriva, da njen avtor ni niti najmanj obremenjen s svojo slavo. Detajlno secira svoje življenje, oživlja dogodke, odnose in čustva, ki so, to je zelo očitno, globoko zarezali vanj. Skozi to spoznavamo motive za njegovo glasbeno ustvarjanje.
Družina
Na prvih straneh spoznamo dečka, ki odrašča v zakotnem mestecu Freehold v državi New Jersey, v revni družini z ljubečo in požrtvovalno mamo ter očetom, za katerega kot edini moški otrok ob dveh sestrah ni bil nikoli dovolj dober, obenem pa je negotov in pasiven oče v njem videl tekmeca za materino oziroma ženino ljubezen. Še posebej sta bila povezana z babico, ki ga je brezmejno razvajala in katere smrt ga je kot šestnajstletnika globoko pretresla.
Oče se je večkrat napil, takrat je bil agresiven, in to je bil razlog, da Bruce do 22. leta ni poskusil alkohola, je pa tudi eden silno redkih rokerjev, ki v življenju niso poskusili droge. Alkohola in mamil se je bal, pojasnjuje, bal se je odvisnosti in tega, kako bi vplivali na njegovo psiho in delo. Očetovo nezadovoljstvo z lastnim življenjem in sinom je na malega Brucea vplivalo tako, da je že zgodaj postavil okrog sebe obrambne zidove, ki so preprečili, da bi se ga stvari preveč dotaknile, s čimer se je razvil v malce osamljeno in zaprto osebo.
Garanje za uspeh
Potreboval je rešilno bilko in jo našel v rok glasbi. To se je zgodilo, ko je kot sedemletnik videl na televiziji nastop Elvisa Presleyja. Takrat ga je obsedla želja, da bi postal roker. Začel se je učiti kitaro, vadil je in vadil, not pa se ni nikoli naučil brati. Pot od takrat, ko je s prijatelji začel igrati po lokalih Freeholda, do takrat, ko je podiral rekorde prodanih vstopnic za koncerte, je bila naporna. V avtobiografiji piše, kako je garal, bral in študiral, obenem pa v njej izvemo vrsto novih podatkov o albumih in posameznih pesmih ter motivih za njihov nastanek.
Govor je seveda tudi o ljubezenskem življenju, ki je bilo v mladih letih precej živahno, ter o dveh zakonih, prvem neuspešnem z lepo igralko Patti Scialfa in drugem srečnem s pevko iz njegovega E Street Banda ter mamo njunih dveh sinov in hčere. V knjigi so tudi podrobni opisi vsakega člana njegove zasedbe, ki so zanj veliko več kot sodelavci.
To, da že več kot štiri desetletja nastopa in snema plošče z isto skupino, čeprav s prekinitvami, je poseben fenomen. »Kdor pride delat v mojo ekipo, mora prinesti s seboj srce. Mi smo filozofija, kolektiv s profesionalnim kodeksom časti. Temelji na načelu, da na dotični večer damo od sebe najboljše, vse, kar imamo, da vas spomnimo na vse, na najboljše, kar imate.«
Šef in skupina
Le kako lahko ljudje, ki so se zelo mladi spoznali v soseski ter se vmes formirali kot glasbeniki in ljudje z različnimi pogledi na življenje, glasbo in svoje vloge v skupini, toliko časa ostanejo skupaj? Seveda so bili prepiri, toda Boss, ki je ta vzdevek dobil z razlogom, je znal ravnati s skupino. Bil je egoističen in neomajen v odločitvah, sam pravi, da je imel arogantno potrebo po nadzoru, vendar je znal kolegom pokazati spoštovanje. Že od začetka je vedel, da bi bil rad nekaj več kot solist in nekaj manj kot demokratična skupina, v kateri ima vsak član en glas. »Demokracija v rokovskih skupinah je - z nekaj izjemami - pogosto kot tempirana bomba.« S Columbia Records je podpisal pogodbo kot solist, dolgoletne kolege iz soseske pa najel kot svojo skupino in ne kot spremljevalno skupino, ki jo sestavljajo samostojni osrednji liki s svojimi vlogami v predstavi.
Bruce je po očetovi strani irskega porekla, po mami italijanskega, vsa njena družina je bila vesela in živahna, oče pa je bil depresivec, na starost je zbolel za shizofrenijo. Z depresijo se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja spopadel tudi Bruce, a jo je s psihiatri in zdravili nekako premagoval, po šestdesetem letu pa doživel dva zelo huda izbruha bolezni.
Rasel je v katoliškem okolju, obiskoval katoliško šolo, vendar je od otroštva bežal od vere in pozneje spoznal, da je »nekje globoko v sebi še vedno del ekipe«. O tistih svojih letih govori kot o trku prisile in domišljije, vsiljenega in zaželenega, pa tudi kot o nečem temeljnem, »plemenskem«, kar ga je za vedno zaznamovalo.
Nenehno je iskal ravnotežje med tradicionalizmom in uporništvom, med spoštovanjem svojih korenin in kulture, iz katere je izhajal, in rokersko neukrotljivostjo, kar je poganjalo njegove sanje postati resnični roker. Sam pravi, da je na splošno na neki način konservativen in da si ne želi eksperimentirati zaradi samega eksperimentiranja. Dodaja, da želi večinoma samo prenašati sporočilo in ni toliko obremenjen s stilom.
Kmalu je postal samostojen, že kot deček se je naučil prebijati skozi življenje, bil je brezkompromisen v doseganju ciljev, obenem pa dovolj ponižen, da nikoli ni izgubil stika z realnostjo. »Tisti košček mene, ki je živel v delavski soseski mojega domačega kraja, je predstavljal bistveni in trajni del moje osebnosti.« Bil je priča izjemnim glasbenikom, ki so se na poti izgubili, kajti izgubili so stik s tem, kar so nekoč bili.
»Ugotovil sem, da na ulicah mojega domačega kraja leži začetek mojega poslanstva, skladb: dom, korenine, krvno sorodstvo, skupnost, odgovornost [...]. Potoval sem daleč, svetlobna leta od doma, in v tem užival, a nikoli nisem povsem odšel [...]. Hotel sem, da moja glasba temelji na mojem življenju, na življenju moje družine ter krvi in življenju ljudi, ki jih poznam.« Zato je večina njegovih besedil avtobiografskih. Zavedal se je nevarnosti slave in uničujoče moči bogastva, zato se v te pasti ni nikoli ujel.
Preboj Born to Run
Čeprav prva albuma Greetings from Asbury Park, N.J. in The Wild, the Innocent & the E-Street Shuffle iz leta 1973 nista vzbudila pozornosti, ni bilo mogoče spregledati talenta. Po izidu albuma Born to Run leta 1975 ni bilo več dvoma o Springsteenovi rokerski karieri. Born to Run ga je z ekipo uvrstil v prvo ligo. Zgodbe s ceste in mestnega obrobja, polne živopisnih likov s svojimi sanjami ter tegobami, so se vrstile na sijajnih albumih, kot so Darkness on the Edge of Town, The River in Nebraska.
S svojo glasbo skuša biti Springsteen iskren do sebe ter občinstva, in najbrž je prav v tem bistvo njegovega uspeha in moči do danes, ko je star 67 let. Ta iskrenost in prizemljenost ter seveda dobre pesmi so naredile iz njega rokovsko in ameriško legendo. Springsteen vseskozi izraža svoje domoljubje. Album The Rising iz leta 2002 je bil Bossov odgovor na napad na newyorška dvojčka, v njem poziva k dvigu iz ruševin, tako materialnih kot duhovnih.
Modrost
Albumi so se vrstili tudi skozi zadnje desetletje in pričajo o njegovi vitalnosti ter depresiji, ki jo je prvič priznal v avtobiografiji. Pisanje avtobiografije je bilo najbrž zanj tudi terapija. Avtobiografija Brucea Springsteena je napisana s poetičnostjo in modrostjo človeka, ki je globoko razmišljal o svojem življenju. To je počel tudi v svojih pesmih. Te so se vseskozi vrtele okoli vprašanja identitete. V njih se je spraševal, kdo je, kdo so ljudje okrog njega, kaj je dom in kje, kaj so svoboščine in odgovornost, kaj pomeni biti Američan ...
Njegova ustvarjalnost s to knjigo postane razumljivejša, ker v njej predstavi okoliščine, ki so ga naredile takega, kot je - enega od najpomembnejših rokovskih kantavtorjev, brez katerega bi bila ta glasba zelo drugačna. Odlika avtobiografije je tudi, da ne govori le o Springsteenu kot glasbeniku, ampak o človeku z vsemi slabostmi in vrlinami, pogumu in strahu, dvomih in prepričanosti vase.
Kot vsak drug človek
Bruce Springsteen avtobiografije ni napisal zato, da bi poveličeval sebe, o sebi niti na enem mestu ne govori kot o rokovskem zvezdniku. Sporoča, da je tak kot vsak drug človek, le da je imel več sreče. Ljubo mu je, da je bil dobro plačan za tisto, kar je delal, pravi, ampak bi to delal tudi zastonj – ker je moral.
Način njegovega pisanja o svojih prijateljih in kolegih, zakonskih dramah, duhovnem iskanju in psihičnih težavah prepriča bralca, da je bila njegova kariera uspešna tudi zato, ker je znal v pravih trenutkih sprejeti prave odločitve. Lažje je razumeti tudi njegova nihanja med trdim tradicionalistom in gorečim liberalcem.
Ko preberete avtobiografijo do konca – če jo berete bolj počasi, pa najbrž že vmes –, si zaželite ogledati Springsteenov koncert, čeprav ste si ga že večkrat, na primer z julija 2016 v New Yorku na youtubu. Podoba o tem glasbeniku tako postane zaokrožena in še bolj jasno vam postane, zakaj se na njegove koncerte zgrinjajo nepregledne množice ljudi.
Odgovor ponudi tudi sam: »Nimam nekega silnega glasu. Imam moč, razpon in vzdržljivost gostilniškega pevca, nimam pa kaj prida tonalne lepote ali fines. Tri intenzivne ure in pol zmorem. Moj glas opravlja svoje delo. Vendar me kot delovno orodje in sam po sebi nikoli ne bo pripeljal prav daleč. Če hočem uspeti in ustvariti globoko povezanost, potrebujem vse svoje sposobnosti. Če hočem prodajati, kar vi kupujete, moram pisati, aranžirati, igrati, izvajati in seveda peti po svojih najboljših sposobnostih. Sem vsota svojih sestavnih delov. Najpomembnejše je, kako prepričljivo zveniš. Če prihaja iz srca, je tehnična plat petja drugotnega pomena.«
