Štefan Kardoš: »Cankarjanskega idealista danes več ne vidim«

»Če smo starši in učitelji ­konformisti, kako lahko pričakujemo od mladih, da ne bodo taki,« se sprašuje Štefan Kardoš,­ ki je letos z romanom Veter in odmev uvrščen med finaliste za nagrado kresnik. Prav vprašanje konformizma, apatije ter kritika privolitve v nesprejemljive kompromise­ se zdijo temeljne vsebinske poante­ njegove zadnje knjige.

Kardoš v svojem delu izpostavlja zelo črno, pravzaprav kar brezupno sliko današnjega vsakdana. »Bolj ali manj smo vsi zaznamovani z resignirano ugotovitvijo, da je vse šlo k hudiču in da se nič več ne da storiti,« pravi. Vendar upanje obstaja, četudi zgolj kot dejanje iz obupa, ki pa ga spremljata tudi najpomembnejša temelja naše eksistence – človeško dostojanstvo in ljubezen.

Sanje o pobegu in odpiranju novega življenjskega poglavja so stalnica. Iz vašega romana je razvidno, da je pobeg danes mogoč le še na fiktivni ravni.

Knjiga govori o posamezniku, ki izstopi iz 'sistema', uspe mu zato, ker je prepričan, da meje tega sveta niso dokončne, da obstaja še nekaj več. Prav njegova črtomirska zazrtost v onstransko ljubezen mu namreč da moč in pogum, da potegne za nos diktatorskega Karla Selana in prestopi mejo med svetovoma. Cena je z zemeljskega vidika neznanska, a le tako je mogoče ubraniti človeško dostojanstvo za prihodnje rodove. Seveda tudi mislim, da ima literatura vendarle še toliko moči, da komu za trenutek odpre vrata v še kak drug svet, kot je tale tukaj in zdaj.

Vaša ocena zmožnosti percepcije kulture tako med mladimi kot med starejšimi je zelo neizprosna.

Krivda ni toliko na mladih, delajo pač, kar jih naučimo starejši, učijo se predvsem z zgledom. Tudi nekatere strateške odločitve na področju šolske politike so bile zgrešene in so prispevale k temu, da veliko naučimo otroke o njihovih pravicah, bolj malo pa o odgovornosti.

Tukaj je še fenomen mrtvih duš oziroma fiktivnih učencev.

To ni nekaj izmišljenega ali literarnega, kot sem menil med pisanjem tega romana, ampak nekaj zelo realnega, o tem mi poročajo z različnih koncev dežele. Ko država še ni vodila centralne evidence vpisa in izpisa dijakov v šole, se je velikokrat zgodilo, da je šola prijavila vpis, ne pa tudi izpisa dijaka, ki se je prepisal na drugo šolo, tako je bilo teoretično mogoče, da je ­več šol vleklo glavarino za enega ­dijaka.

Šolska politika se je v nekem trenutku odločila, da bo dogajanje v šoli nadzorovala birokratsko, prek evidenc, če pride na šolo inšpektor, bo do zadnje vejice pregledal obsežno dokumentacijo, ne bo pa pogledal v učilnice, ki bi teoretično­ lahko bile tudi prazne. Roman govori o tem, da je otrok zadnji na seznamu prioritet, pomembnejša je fasada.

Od tod torej atmosfera ­desperatnosti in brezizhodnosti v ­vašem romanu?

Včasih se zdi, da je edina družbena vez v našem svetu hedonizem, potrošništvo. Če se kdo tej ide­ologiji odpove, ga je že veliko težje nadzorovati. S te perspektive je osrednji lik romana, Adam Teodor Vogrinski, nevaren selanski družbi in tamkajšnjemu poglavarju Karlu, ker je zazrt v nematerialni svet, s takim človekom pa ni mogoče tako enostavno manipulirati, ni ga mogoče podkupiti ali uspavati, mogoče ga je samo uničiti.

Je res edina rešitev angažma iz obupa?

Cankarjanskega idealista, ki bi se bil pripravljen predati svojemu poslanstvu, danes več ne vidim. Vidim pa čedalje več obupancev, ki ne verjamejo več v noben ideal. Če človeka stisneš v kot oziroma ga spraviš v brezizhoden položaj, se bo prisiljen odzvati. Vendar bo njegova reakcija nepredvidljiva, te nepredvidljivosti pa bi se morala bati vsaka oblast, saj jo bo nekoč nekdo dobesedno potegnil za nos.

S knjigo Veter in odmev poskušate­ tudi vi potegniti družbo za nos, seveda ne v smislu norčevanja, temveč spodbude za akcijo.

Upam, da mi je to vsaj malo uspelo. Roman je tudi provokacija, gotovo. Nekateri so ga označili za fantazijskega, meni pa se zdi, da je sama resničnost tako nora in fantastična, da si ni treba prav nič ­izmišljevati.

Kritični ste tudi do Bruslja. Evropska unija ima svoje napake, vendar bi z razpadom verjetno položaj v Sloveniji postal neznosen, občutek nedotakljivosti politične in gospodarske vrhuške bi se še stopnjeval?

To je res. Predstavljajmo si Selanovo Gorenjo vas brez zunanjega nadzora ali vsaj minimalnega strahu pred njim! Res je tudi, da Bruselj z birokratsko megalomanijo naravnost kliče k temu, da bo za Slovenca začel funkcionirati tako, kot sta nekoč Dunaj ali Beograd, torej kot gospodar, ki ga je treba prinesti okrog. Skupni evropski prostor je seveda odrešilen za tiste, ki hočejo biti kaj več od malih prevarantov, tisti, ki hočejo izstopiti iz povprečja, kar so predvsem naj­ambicioznejši med mladimi. Talente naša družba, kot vemo, slabo prenaša, za te je najpomembnejša odprtost v Evropo.

Ob realnih družbenih in političnih situacijah hkrati poteka tudi bolj poetična, duhovna, metafizična linija romana, ki pa se zdi omejena­ na kratke, hipne trenutke in ne more vitalno vplivati na naša življenja?

Res je glavni junak v nekih mejnih položajih in čustvenih stanjih, ki so blizu norosti, vendar je ta norost osnovni impulz, ki ga žene in rešuje pred kolektivno družbeno norostjo. Temelj te norosti je ljubezen, slepa, pa vendar taka, ki ga odvrača od egoizma. Več bo te norosti, bolj bomo normalni.

Odrekate pa vlogo nekaterim ­posrednikom, denimo lika psihiatra ali duhovnika, ki poosebljata svojo profesijo oziroma poslanstvo, sta predstavljena kot povsem nekompetentna?

Nič nimam proti cerkvi ali psihiatriji, zgolj opozarjam na poslanstvo teh ustanov, ki pa ne more temeljiti na laži in manipulacijah, enako velja za vse druge družbene segmente. Roman kritično govori prav o svetu, ki se je tako brezizhodno zavozlal v laži, da bi bilo vse skupaj že smešno, če ne bi bilo tragično.

Vendarle živimo v obdobju diktata plebsa, ki narekuje 'vrednote', umetniških, intelektualnih ali moralnih elit in avtoritet je malo ali nič oziroma se jih sploh ne sliši.

In smo spet pri diktatu povprečnosti, ko se nihče noče izpostaviti, vsi čakamo, da se bo zganil nekdo drug. Morda je problem v krhki slovenski nacionalni identiteti. Množice sta pognala v upor in osamosvojitev zavidanje blagostanja na zahodu in vzvišen pogled proti vzhodu in jugu. Zdaj ugotavljamo, da so na zahodu še vedno bogatejši od nas, na vzhodu pa nas dohitevajo in prehitevajo po vseh straneh, tako da nam bo na koncu ostala samo še gola zavist. To ni ravno najboljše izhodišče za srečno živ­ljenje, nujno potrebujemo širše in globlje temelje, da osmislimo naše bivanje na individualni in ­kolektivni ravni.