Tiskane izdaje
Od leta 1899, ko je izšel Cankarjev knjižni prvenec, pesniška zbirka Erotika, do leta 1913, ko je izdal kratki roman Milan in Milena, ni bilo leta, da ne bi izšla vsaj ena, večinoma pa dve ali več Cankarjevih knjig. Potem je nastal skoraj štiriletni premor, ki se je končal z zadnjo knjigo, objavljeno v času pisateljevega življenja, zbirko kratke proze Podobe iz sanj.
Knjiga vsebuje enaintrideset črtic, ki jih je Cankar napisal med letoma 1915 in 1917 ter večino objavil v reviji Dom in svet. Pisateljeva literarno, snovno in idejno izbrušena refleksija vojnih grozot in slutnje lastnega konca ne predstavlja Cankarjevega testamenta samo v kronološkem smislu, ampak je dejansko tudi njegova duhovna oporoka. To je povzročilo več dogodkov, bodisi v kontekstu njegovega najintimnejšega življenja bodisi hladne objektivnosti družbenopolitičnih razmer. Največkrat pa je šlo za preplet obojega.
Na začetku velike vojne je pisatelj že skoraj pet let živel v Ljubljani, odpovedal je zaroko s Štefko Löffler, hčerjo svoje dunajske gospodinje. Leta 1910 je izdal najpomembnejšo dramo Hlapci, ki ni smela biti uprizorjena, ter polemično knjigo Bela krizantema, v kateri je med drugim obračunal s kritiškimi nasprotniki, izpričal lastne nazore o umetnosti ter razpravljal o njenem položaju na Slovenskem.
Janez Bernik, iz likovne monografije Nočni dnevnik:1959–2009, Nova revija, 2010.
Aprila 1913 je predaval o Slovencih in Jugoslovanih, zaradi česar je bil obsojen na teden dni zapora. Proti koncu avgusta 1914 so ga brez preiskave do 9. oktobra zaprli. Vmes mu je umrl oče, vendar mu niso dovolili na pogreb, kljub temu da se je njegov bratranec Izidor Cankar ponudil za talca. Sredi novembra 1915 je bil Cankar, star 39 let, vpoklican v vojsko. Služboval je v Judenburgu na avstrijskem Štajerskem, a so ga zaradi bolehnosti kmalu odpustili.
Vsi ti dogodki so bistveno vplivali na Cankarjev splošni življenjski položaj in njegovo počutje, predvsem pa na njegov odnos do smisla življenja, lastne literature in umetnosti nasploh, in vse bolj tudi na njegovo razumevanje nacionalne skupnosti, iz katere je izhajal in o kateri ter za katero je pisal.
Smrt in krivda
Zapor in neposredna vojna izkušnja sta v njem sprožila nova vprašanja o lastni umetniški avtonomiji in svobodi. Cankar se je, navajen življenja svobodnega umetnika brez zavezujočih socialnih vezi, znašel v svetu, ki ga je temeljno pretresel, v njegovih očeh pa tudi izenačil ljudi ne glede na poreklo. Tisto, kar je skupno vsem, je samo še smrt. In smrt je, kot piše v spremni besedi Poslednja Cankarjeva postaja: Podobe iz sanj akademik dr. Janko Kos, tudi osrednja tema te knjige. Druga njena tema je krivda.
Po Kosovih besedah so Podobe iz sanj tako »pripoved o naporni pisateljevi poti do poslednje postaje«. S to pripovedjo v Beletrinini izdaji korespondira serija ilustracij Janeza Bernika. Po mnenju akademika dr. Milčka Komelja, pisca druge spremne besede Bernikov Nočni dnevnik v temačni svetlobi Podob iz sanj, namreč v »duhovni atmosferi Cankarjevih Podob iz sanj kraljuje 'tesnobni strah, ki je spomin na smrt', in s tem ozračjem, prepojenim z grozo, bolečino in upanjem ter sanjami, avtentično sozvanja tudi pozno ustvarjalno delo slikarja Janeza Bernika (1933–2016)«.
Janez Bernik, iz likovne monografije Nočni dnevnik:1959–2009, Nova revija, 2010.
Bernikove risbe se sicer ne nanašajo na Cankarja, vendar mu je slikar »z občutljivostjo in duhovnimi predstavami močno soroden«, saj so Podobe iz sanj »z mračnim vzdušjem še najbliže temnemu in razbolelemu ekspresionizmu, kakršen se je pri nas, potem ko se je v trpljenjskih podobah napovedal pri Cankarju, v bolj drastični obliki razmahnil šele po pisateljevi smrti in se pri Berniku v novih likovnih oblikah intenzivno preporodil še mnogo pozneje«.
Priložnostna izdaja se ponaša še s svojevrstnim, tudi bibliofilom namenjenim oblikovanjem, za kar sta poskrbela Luka Kravanja in Polonca Strman.
