Če bi Izidor Cankar pisal v nemščini, bi bil svetovna avtoriteta

»Za dobro zasukan stavek bi dal leto dni življenja,« pravi v romanu S poti literarni junak Fritz. Del tega stavka, ki je tudi sam »dobro zasukan«, je pristal v naslovu monografskega­ albuma o intelektualcu, ki ni bil »le« vest slovenske družbe prve polovice 20. stoletja, ampak je dal tej družbi tudi pretanjen okus in izrazit pospešek pri njenem kulturnem razvoju.

Ta intelektualec, ki ga je slikar Veno Pilon zaradi odprtosti in radoživosti poimenoval renesančni človek in je po mnenju literarnega zgodovinarja Janka Kosa tudi avtor najboljšega slovenskega romana S poti, je Izidor Cankar.

Snovalka albuma o njem – Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov –, h kateremu je pritegnila še sedem soavtorjev, samih doktorjev znanosti, pa je Alenka Puhar. In tudi njeni stavki niso nič manj »dobro zasukani«. Razkošno, skoraj tristo­ strani obsežno dokumentarno monografijo z več kot dvesto fotografijami je uredila Nela Malečkar, oblikoval jo je Klemen Kunaver, izdala pa Mladinska knjiga.

Po naključju ali ne, je izšla ob 130-letnici Cankarjevega rojstva. Eden največjih genijev slovenske kulture se je namreč rodil 22. aprila 1886.

Povsem zunaj serije

Izidor Cankar, bratranec slavnejšega in deset let starejšega Ivana, sodi med redke scela zunajserijske Slovence. Ob njegovi meščanski uglajenosti, izobraženosti, espritu in svetovljanskosti sta občutila nekaj nelagodja celo Josip Vidmar, ki je Cankarja portretiral v svojih Obrazih, in Edvard Kocbek, ki ga velikokrat omenja v svojih ­dnevnikih.

Bil je avtoriteta, ki jo je spoštovala vrsta slovenskih pisateljev in slikarjev, na katere je vplival, jim pomagal in jih spodbujal. In bil je ena redkih osebnosti, v kateri sta se enakopravno združila znanstvenik in umetnik, pa za povrhu in krajši čas še politik in diplomat.

Fotografija, ki je nastala leta 1956 ob njegovi sedemdesetletnici, dve leti pred smrtjo, zdaj natisnjena tudi na naslovnici monografije, kaže samozavestnega, dostojanstvenega in fotografiranja vajenega moža, ki mu še zdaleč ni vseeno, kako je oblečen – in oblečen je za tisti čas aristokratsko in obenem, priznajmo, modno demode: v svetleče črne čevlje, bele nogavice, na rob zlikane črtaste hlače, črni blazer z belim robčkom v naprsnem žepu, belo srajco in svileno črtasto kravato.

Lahko je v vsem tem kaj drugih barv, a ohranjena fotografija je pač črno-bela. Ta zanj nič presenetljiva podoba pa dobi ob vedenju, da je bil kmalu po drugi svetovni vojni, čeprav ne formalno, tako rekoč izključen iz javnega življenja, še drugo plat.

Nazorno je popisana v neki drugi knjigi, za katero ima prav tako zasluge Alenka Puhar, namreč v korespondenci med Cankarjem in Pilonom (izšla je v knjigi Listi z roba), v kateri prvi prosi drugega, živečega v Parizu, za toaletni papir, šivanke, volno za krpanje, gumbe, elastike ... Svetovljan, vajen polnega, tudi razkošnega življenja, je moral v svoji jeseni prositi za banalne artikle vsakdanjosti.

Ob njegovi smrti je Cankarjev zelo tesni prijatelj Fran S. Finžgar prosil vodstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za ustanovitev katere ima veliko zaslug prav Izidor Cankar, da dovoli cerkveni pogreb. Človek, ki je postal duhovnik, a je moral zaradi ljubezni do ženske izstopiti iz rimskokatoliške cerkve, ta ga je potem še izobčila, je bil tako pokopan le civilno. In to kljub temu, da je pred smrtjo spet vstopil vanjo, kar mu je uspelo kljub temu, da je partija hotela to na vsak način preprečiti.

Usodne zareze

Da bo Cankar postal tak mojster peresa in tako pomembna osebnost slovenske kulture, ni bilo samo po sebi umevno. Kot Isidor Gjuro Franjo Andrija Cankar se je rodil v Šidu, na skrajnem vzhodnem robu Avstro-Ogrske, delu tako imenovane vojne krajine, kjer se je njegov oče Andrej Cankar, sicer krojač, poročil s premožno Marijo Huber iz švabske družine ter se s tem povzpel na družbeni lestvici.

Ne za dolgo. Ko je bilo Izi­dorju sedem let, je namreč oče zakartal vse premoženje. To fatalno dejanje je v sorodstvu povzročilo nezaceljive spore, Cankarja pa je vzela pod okrilje odločna in stroga babica Huber. Iztrganost iz ožje družine, čeprav mu je prihranila revščino in omogočila izobrazbo, ga je po mnenju mnogih za vedno zaznamovala.

Prav tako kot pozneje smrt njegove komaj triletne prvorojenke Kajtimare – poročen je bil z Ano Hribar - Ničo, hčerjo premožnih ljubljanskih tovarnarjev in podjetnikov Evgenije Šumi Hribar in Dragotina Hribarja –, ki je umrla po strašni nesreči, padcu v vreli lug. Čeprav sta imela zakonca še hčer Veroniko, je Kajtimarina smrt usodno načela njuno razmerje, ki se je končalo z ločitvijo nekaj let pred Cankarjevo smrtjo.

V šoli se je učil srbohrvaško, doma so govorili nemško, in ko so ga leta 1897 poslali na klasično gimnazijo v Ljubljano, kjer se je najbolj navezal na bratranca Karla Cankarja, pa tudi na Ivana, se je moral šele naučiti slovensko. To je naredil hitro in izvrstno. Vpisali so ga na Teološko fakulteto, kar je bila za tisti čas ena redkih možnosti, dana revnejšim slovenskim mladeničem za družbeni vzpon.

Obljubljeno mu je bilo, da mu ne bo treba opravljati­ pastoralnega dela, ampak se bo lahko posvetil raziskovanju. Ko je končal teologijo in opravil novo mašo, je odšel študirat v Belgijo in potem na Dunaj, kjer je doktoriral iz umetnostne zgodovine. Vmes je že pisal roman S poti, ki je izhajal v Domu in svetu – reviji, za katero je prispeval tudi literarne kritike, članke o likovni umetnosti, intervjuje z umetniki (ti so pozneje izšli v knjigi Obiski) in jo je kot urednik s svežimi in izrazito sodobnimi idejami popolnoma prenovil.

Med prvo svetovno vojno je slabo leto služboval kot kurat, po vrnitvi pa začel tesno sodelovati z dr. Antonom Korošcem, karizmatičnim voditeljem Slovenske ljudske stranke. Kot urednik Slovenca je imel zelo pomembno vlogo mnenjskega voditelja.

Po nastanku države SHS se je umaknil iz politike. Na Dunaju je bil habilitiran za univerzitetnega profesorja ter postal prvi profesor umetnostne zgodovine na novoustanovljeni ljubljanski univerzi. Razvoju umetnostne zgodovine pri nas je posvetil veliko ustvarjalnih­ moči, tako kot pisec temeljnih knjig te vede kot spiritus agens pri delu Narodne galerije in pozneje pri ustanovitvi Moderne galerije.

Leta 1936 je vstopil v diplomacijo in postal poslanik v Argentini, od koder je bil leta 1942 premeščen v Kanado, leta 1944 pa je vstopil v vlado Ivana Šubašića, misleč, da bo lahko pripomogel premagati usodni razkol med vlado v izgnanstvu in domovino. S Titom se je srečal na Visu, izstopil iz Šubašićeve vlade in se po vojni nastanil v Beogradu.

Radikalna sprememba družbenega sistema je med drugim povzročila, da je bilo veliko njegovega sorodstva zaprtega ali pobitega. Imenovan je bil za poslanika v Grčiji, a so ga kmalu odpoklicali, konec leta 1947 pa še upokojili. Predavati ni več smel.

Detajli, ki tkejo življenje

Monografija njegovo živahno živ­ljenje, ki se je končalo v prisilni pasivnosti, popiše z več strani in na mnogih plasteh. Tu je najprej seveda Cankarjev življenjepis, ki ga je prispevala Alenka Puhar. Gre za avtorico, ki junake svojega zanimanja vedno opisuje z izjemnim občutkom za povednost detajlov, pa naj so ti »skriti« v portretirančevem pisanju ali pisanju njegovih sopotnikov, v korespondenci (in Cankar je bil njen mojster, žal pa javnosti še ni dostopna), ali pa na ohranjenih fotografijah.

Alenka Puhar je tako Izidorju Cankarju spisala vrhunski portret: ravno prav podatkoven, ravno prav literaren in ravno prav komentirajoč. Koloriten portret je dobilo tudi obdobje, v katerem je živel.

Življenjepisu, ki mu ne manjka humorja, žlahtne ironije pa tudi kritičnosti, predvsem pa zelo spretno sestavljenega mozaika, ki zmore po času potovati naprej in nazaj, je Alenka Puhar v drugem delu knjige dodala izbor nekaterih Cankarjevih člankov in redkih dnevniških zapisov. Temu sledi rodovnik družine Cankar, ki ga je izdelal ­Boštjan Perger.

V tretjem delu knjige pride do besede sedem znanstvenikov, ki pogledajo Cankarja skozi ožje seg­mente njegovega ustvarjanja. Luka Vidmar se posveti romanu S poti, ki je zanj nedokončani dialog med izobraženim tradicionalistom in dekadentnim sodobnikom, predvsem pa izrazito moderen roman.

V ospredju pisanja Bernarda Než­maha je knjiga Obiski, v kateri so zbrani Cankarjevi pogovori z umetniki, žanr, ki si ga je Cankar tako rekoč izmislil in ga še danes v slovenskem časopisju po Nežmahovem mnenju ni nihče presegel. Željko Oset piše o Cankarju kot osrednji osebnosti in glasniku generacije, ki je nastopila po razpadu avstro-ogrske monarhije in postav­ljala vogalne kamne slovenske kulture in kulturnih ustanov.

Igor Grdina se je posvetil njegovemu literarnemu mišljenju in misli o literaturi. Irene Mislej se je potopila v Cankarjevo argentinsko obdobje. Besedilo Milčka Komelja je edino, ki v zborniku ni izvirno. Gre za njegovo spremno besedo k ponatisu Cankarjevega dela Uvod v umevanje likovne umetnosti, te naše prve in edine izvirne umetnostnozgodovinske sistematike.

Po Komeljevem mnenju bi bil Cankar, če bi pisal v nemščini, avtoriteta svetovne ravni. O odnosu slovenske katoliške cerkve do spolnosti in celibata, kar je bilo seveda še kako pomembno pri Cankarjevem izstopu in poroki, pa piše Aleš Maver. Album sklepa kratka Cankarjeva biografija, sledi izbor njegove obsežne bibliografije, pa tudi del o njem, konča pa se z imenskim ­kazalom.

S to monografijo je gotovo poplačan del dolga do izjemnega moža, ki je z vsem svojim delom skušal preseči notorično in trdovratno kulturnobojno slovensko mentaliteto. In ki ni mogel vedeti, da nas bo skoraj šestdeset let po njegovi smrti še kar naprej razdvajala.