Tiskane izdaje
Kar je zapisano za dnevno, časopisno rabo, je praviloma mimobežno; časopisni papir gre na odpad, digitalni zapis se kmalu utopi v poplavi novih informacij, v arhivu spravljen člančič pa lahko le potrpežljivo čaka na raziskovalca v daljni prihodnosti, ki bo iskal zapise minulega časa.
Od tod verjetno želja zbrati takšne dnevne zapiske, jih ponovno prebrati in izbrati ter tako požlahtnjene natisniti v knjigi, ki prav tako utegne zaprašena obtičati na odmaknjeni knjižni polici, a vendarle pusti nekoliko »težjo« sled na papirju.
Te dileme se je Jure Apih ob izdaji Sedmega premisleka (s podnaslovom Za lepo misel dam cekin, založba Festfest), knjige, v kateri je zbral kakih dvesto svojih premislekov iz rubrike Nedelovih sedem v obdobju od decembra 2011 do decembra 2015, dobro zavedal.
V uvodu se namreč samokritično sprašuje, ali so odgovori na vprašanja, ki mu jih je vsak teden zastavilo uredništvo, »dovolj smiselne refleksije, da zaslužijo potrošnjo papirja in tiskarskega črnila«, in izrazil upanje, da »morda na svoj način vendarle odslikavajo razmišljujočo podobo našega časa, ki ga ni več«.
O tem, da so refleksije Jureta Apiha »dovolj smiselne«, ni dvoma. Čeprav sam sebe imenuje »multipraktik pionir«, medtem ko se kakšen drugi kar hitro razglasi za publicista, mu pisno izražanje mnenj ni tuje. V slovensko časnikarsko zgodovino bo brez dvoma zapisan vsaj kot oče slovenskega marketinga in oglaševanja (s tega področja je izdal dve zbirki najboljših tekstov, Oglašanja v A-duru in Papirnati boben), je manj splošno znan, a za tokratno njegovo zbirko Nedelovih premislekov pomemben podatek o njegovem kratkem, a pomembnem izletu v novinarske vode.
Bil je namreč glavni in odgovorni urednik kulturne, da ne rečemo kultne, in informativne revije Teleks v njenem najuspešnejšem in najodmevnejšem obdobju (1978–1980), od koder so ga odstavili, kot pravi sam, ker je »prezgodaj kikirikal«.
Brez dlake na jeziku
Od takrat sta ostala njegova zavezanost novinarstvu in prepričanje, da mora človek kot homo politicus imeti o vsaki aktualni družbeni zadevi premišljeno, angažirano mnenje. Še več: da smo kot državljani dolžni kaj narediti, če z razmerami nismo zadovoljni. Ob prebiranju Sedmega premisleka je očitno, da Apih točno takšno mnenje ima in da tudi zbirka vseh mnenj na kupu odraža njegov zaokroženi miselni svet. Če si je upal »kikirikati« v nedemokratičnih sedemdesetih letih, je na dlani, da je pisec brez dlake na jeziku.
Še več, zna postaviti piko na i, kaže smisel za duhovito poantiranje (»Sicer pa nihče ni trdil, da bo oblast lahka. Naj se znajdejo«), kar je pri nas v aktualnopolitičnih komentarjih preredka dobrina, zlasti pa je osvežujoče, da večinoma kaže vsaj zmerni optimizem (»Ko ni nobene alternative več, si mrtev«). Teme, ki se jih loteva, so vsakovrstne, od obvezne patrie, nogometa in slovenskih stricev (in tet) iz ozadja pa denimo do odgovora na posrečeno vprašanje, komu bi pri nas postavil spomenik (»Alojzij Šuštar, Milan Kučan, Igor Bavčar in Janez Janša na skupnem podstavku kot Rodinovi Calaijski meščani«).
Jure Apih je tisti, ki je na plakat osamosvojitvenega plebiscita napisal S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati prihodnosti, zato upravičeno pričakuje, da si svojih osamosvojitvenih sanj ne pustimo vzeti: »Če ne bi Slovenci tako radi sanjali nazaj in krevsali naprej, bi jim zaželel, da bi se miselno transformirali v 23. december 1990, ko smo sanjali in galopirali naprej.«
