Četrti del Mileniuma: Lisbeth po Larssonovi smrti še siloviteje vrača udarec

David Lagercrantz je dobro opravil zahtevno delo. Nadaljevanje serije po pisateljevi smrti sproža tudi razprave o etičnosti.
Objavljeno
07. september 2015 18.50
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

V kakih dvajsetih državah hkrati, tudi pri nas, je prejšnji teden v začetni nakladi 2,7 milijona izvodov izšlo četrto nadaljevanje ene najbolj znanih svetovnih serij Milenium Stiega Larssona. Gre za dolgo pričakovani roman Dekle v pajkovi mreži, ki se nadaljuje tam, kjer je Larssona ustavila smrt.

V svetu so prodali 80 milijonov Larssonove trilogije (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo), objavljena je bila v petdesetih državah. Stieg Larsson se je zapisal v zgodovino kot prvi avtor, ki mu je uspelo prodati milijon elektronskih izvodov za Amazonov kindle.

Vendar švedski avtor, rojen leta 1954, od svetovne slave in velikanskega zaslužka ni imel nič. Končal je prve tri romane od načrtovanih desetih, toda njihove objave ni doživel. Umrl je leta 2004, star 50 let, zaradi srčnega infarkta, ko se je zaradi pokvarjenega dvigala po stopnicah vzpenjal v sedmo nadstropje stavbe, kjer je bila redakcija časopisa, za katerega je pisal.

Za seboj je pustil tri četrtine četrtega romana iz serije ter osnutka petega in šestega. Rokopisi so v lasti Larssonove zunajzakonske partnerice Eve Gabrielsson, medtem ko avtorske pravice pripadajo pokojnikovemu bratu in očetu.

Po vzoru filma in televizije

Četrti del serije je izdelek nenavadne književne prakse, znane s filma in televizije. Ko so se založba Norstedts ter pisateljeva oče in brat odločili za nadaljevanje Mileniuma, so kar nekaj časa iskali novega avtorja. V iskanje so se vključili tudi književni agenti, na prigovarjanje svoje agentke je v tvegan izziv ugriznil David Lagercrantz, rojen leta 1962, po poklicu novinar.

Novinarsko pot je začel pri tovarniškem časopisu Volva in jo nadaljeval kot spoštovani novinar črne kronike pri tabloidu Expressen. Do zdaj je objavil deset knjig, med drugim biografijo o matematičnem geniju Alanu Turingu, največji uspeh pa je dosegel z biografijo o nogometnem superzvezdniku Zlatanu Ibrahimoviću, ki so jo objavili v tridesetih državah.

Konspirativno

Ko je David Lagercrantz napisal osnutek četrtega dela Mileniuma, je bila založba navdušena in pogodbo z njim podpisala decembra 2013. Že januarja letos ji je Lagercrantz izročil zajetno besedilo. Zakaj so z objavo čakali tako dolgo, vse do sredine prejšnjega tedna? Iz istih marketinških razlogov kot pri nadaljevanjih Harryja Potterja. Vročica, ki naj bi spremljala izid knjige sočasno v več državah, naj bi se poznala pri zaslužku.

Po tem sta še najmanj hrepenela Larssonova oče in brat kot dediča velikanskega bogastva, saj sta se odločila ves izkupiček od knjige podariti levičarski reviji Expo, katere soustanovitelj in novinar je bil Larsson. Treba je bilo, skratka, počakati, da so prevajalci opravili svoje delo, rok je bil avgusta 2015, natanko deset let po izidu prve knjige. V Sloveniji je prevajala Danni Stražar za založbo Učila, ki je prevedla tudi prejšnje tri knjige.

Pisateljsko in prevajalsko delo je potekalo v najstrožji tajnosti, kar spet spominja na Harryja Potterja. Lagercrantz je pisal na računalniku, ki ni bil povezan z internetom, da ja ne bi kaj vsebine pricurljalo v javnost. Podobno konspirativne so morale biti tudi vse partnerske založbe. Besedila niti v tiskarno niso potovala po spletu, ampak na ključkih.

Zahtevna naloga

Lagercrantz je imel izredno zahtevno nalogo. Obremenjen je bil z Larssonovim uspehom, od njega so pričakovali bestseler in napisati je moral povsem svojo zgodbo, saj ni črpal iz Larssonovih osnutkov. Od njega je imel samo like, ki jih je moral razvijati po svojih zamislih. Ni poskušal biti Larsson, ni posnemal njegovega sloga, temveč je pisal v svojem.

Dekle v pajkovi mreži se začenja v težkih časih za resni časopis Millenium, saj naklada pada in oglasov je vse manj. Delež časopisa kupi velika medijska korporacija, ki vse bolj pritiska na novinarje, naj pišejo o lahkotnejših temah. Starejši ugledni preiskovalni novinar Mikael Blomkvist to prezira, razjeda pa ga tudi, da že dolgo ni napisal res odmevnega preiskovalnega članka. V tem času se iz Silicijeve doline na Švedsko vrne eden največjih informacijskih strokovnjakov na svetu Frans Balder. V Ameriki je dal odpoved in s seboj od nekdanje žene vzel osemletnega avtističnega sina Avgusta, ki ga Lagercrantz razvije v izjemen, morda najzanimivejši lik.

Lisbeth Salander, hekerka, pa spet ne počiva, to pot ji je uspelo vdreti v strežnik ameriške agencije za nacionalno varnost NSA.

S tem ogrodjem je Lagercrantz zgradil kriminalno zgodbo, ki jo je vešče peljal od zapleta do zapleta, ne da bi se izgubljal med skoraj dvajsetimi liki. Obenem pa je nadaljeval Larssonovo tradicijo kritičnih vpogledov v družbo – v usodo resnih časopisov in novinarskega poklica, v nadzor elektronskih komunikacij, v že kar strašljiv razmah umetne inteligence, v poseganje v zasebnost ... Za splošnega bralca, najbrž pa ne tudi za ljubitelja kriminalk, se avtor preveč zadržuje pri tehničnih podrobnostih kriptiranja dokumentov in umetne inteligence, bolj malo pa je življenja, ki ga je znal Larsson bolj spretno in tenkočutno pripeljati v svoje kriminalne zgodbe.

Morda je imel avtor za vse te hekerske podrobnosti tehten razlog. Kakor je dejal v enem od intervjujev, so se v času, ko je pisal Stieg Larsson, s hekerskimi napadi ukvarjali ljudje z roba družbe in zakona, ljudje, kakor je Lisbeth Salander. Danes so najbrutalnejši pri tem vladni organi in obveščevalne službe. In Lagercrantz verjame, da živimo v svetu, v katerem potrebujemo Lisbeth Salander, hekerko, ki vrača udarec. Vse naše informacije ostanejo nekje zapisane, zasebnosti skorajda ni več.

Knjiga je napisana tako, da o nadaljevanju te donosne franšize skoraj zagotovo ni dvoma.

O avtorstvu

Ali je moralno nadaljevati opus drugega avtorja, prevzeti like, ki jih je pokojni pisatelj pustil za seboj, in jih brez njegove privolitve vplesti v nove dogodivščine, je vprašanje, ki si ga ob nadaljevanju Larssonovega dela zastavljajo mnogi. Je to izkoriščanje dediščine Stiega Larssona? Je v takem primeru sploh mogoče govoriti o avtorstvu?

Mnenja o tem so različna, morda se vprašanja porajajo zato, ker gre za svež primer. Kajti nikoli se recimo ne sprašujemo o Jamesu Bondu, čeprav po prvem avtorju Ianu Flemingu o njem pišejo različni pisci. Tudi znani detektiv Hercule Poirot Agathe Christie spet živi, z dovoljenjem dedičev kultne pisateljice ga je vrnila v življenje angleška avtorica Sophie Hannah. Po petih izvirnih delih Štoparskega vodnika po galaksiiji avtorja Douglasa Adamsa je po njegovi smrti izšel šesti del z naslovom Pa še tole ..., ki ga je napisal irski pisatelj Eoin Colfer.

Legalno

Nekateri se sprašujejo še naprej. Ali so takšna nadaljevanja možna le pri žanrskih knjigah ali pa se lahko pojavi tudi kakšno nadaljevanje klasikov, na primer Bratov Karamazovih Dostojevskega, Kafkovega Procesa ...? V resnici niti to ni izključeno. Lani je izšel v Franciji ter leto pred tem v Alžiriji roman alžirskega pisatelja Kamela Daouda z naslovom Meursault, contre-enquête (Meursault, protipreiskava), kjer je lik izpeljan iz uradnika Meursaulta v Camusovem Tujcu. Daoud je za roman celo dobil ugledno francosko nagrado goncourt.

Vse to je legalno, kajti lastniki avtorskih pravic lahko z njimi počnejo, kar hočejo, lahko torej tudi dovolijo drugim avtorjem, da nadaljujejo delo pokojnih pisateljev. Moralna in etična plat tega pa je bolj ali manj dobrodošla tema za neskončne razprave in nič več kot to.