Človek je na tem svetu samo homo viator

Obsežen spominski dialog Zorka Simčiča s Francetom Pibernikom je domišljen in detajlen, in vendar ne odtehta vseh kvalitet intimne avtobiografije

Objavljeno
03. december 2019 09.29
Posodobljeno
03. december 2019 09.29
Leta 2013 so Zorku Simčiču podelili Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus.
Foto Leon Vidic
Pri 98 letih bi se zdel naslov Dohojene stopinje za biografske in predvsem ustvarjalne reminiscence pri večini književnikov povsem umesten. Vendar je Zorko Simčič nedvomno izjema, glede na njegovo vitalnost in vsestransko aktivnost bi utegnila knjiga spominov, ki je pravzaprav zbirka pogovorov s Francetom Pibernikom, dobiti še kakšno nadaljevanje.

»Vsak dan, vsak hip je bilo manj stopinj pred njim in vedno več zabrisanih za njim. Kadar je bil povsem sam na cesti, je pomislil, kako se pot pred njim krajša, kako se bo nekoč zabrisala za njim deseta stopinja, deveta, osma ... potem zadnja. Kje bo, preden zadnjič leže? Doma? V tujini ...?« S tem odlomkom iz Simčičevega zapisa, daljnega leta 1954 objavljenega v literarni in splošnokulturni slovenski reviji Meddobje, ki je izhajala v Argentini, pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar France Pibernik začenja to kar petsto strani dolgo knjigo. In to povsem upravičeno, kot v uvodu pravi Simčič, je »človek na tem svetu samo homo viator«, za njegovo družino pa to eksplicitno velja.

Menda potomci Uskokov so se najprej umaknili v Goriška brda, pred fašisti najprej v Pulj in na Dunaj, nato v Maribor, po nemški zasedbi deloma v Bosno, deloma v Ljubljano, po drugi svetovni vojni – brata, domobranca, sta bila med vojno oziroma po njej ubita – pa so se razpršili na različne konce sveta. »Najprej se umikamo pred Turki, potem pred 'Turki' črnih srajc, nazadnje pa še rjavih in 'rdečih',« je njihovo ahasverstvo opisal Simčič. Ki je, enako kot njegov oče, »bolestno resnicoljuben« – naj gre za politična, ideološka, kulturna, osebna ali intimna vprašanja, se zdi vedno brezpogojno iskren.


Kultiviranost in galantnost


Kar zna biti razorožujoče za njegove potencialne oponente, še posebej ker kljub nedvoumnim prepričanjem ob vseh preizkušnjah v njem ni zaslediti nobene zamere, zagrenjenosti ali resignacije, kaj šele maščevalnosti. Prevladuje izredna življenjska, intelektualna in umetniška vitalnost in svojevrstna trdoživost, ob tem pa še kultiviranost, etični principi in galantnost, ki je danes, še posebej pri nas, nekaj unikatnega. Predvsem pa je zanj značilna brezpogojna zavezanost literaturi, in sicer tako v smislu pisanja lastne proze, poezije, dramatike ter humoreske in satire kot organizacije in popularizacije literarnega in sploh kulturnega življenja ne samo v argentinski, temveč v celotni svetovni slovenski diaspori.

Dohojene stopinje kronološko razkrivajo ozadja, ki so pripeljala do tega. Gre za svojevrstno zavezanost kulturi, ki je ni omajala nobena ovira, simptomatično je morda že dejstvo, da se oče in mama, kljub skromni izobrazbi in revščini – v Mariboru je recimo petčlanska družina prebivala v dveh celicah nekdanjega minoritskega samostana – nista odrekla strošku gledališkega abonmaja. Podobno je Zorko Simčič v vse prej kot idealnih okoliščinah neutrudno pisal. Svoj prvi roman Prebujenje, za katerega je leta 1943 prejel Prešernovo nagrado, je kot begunec pred nemško zasedbo Maribora pisal pri sorodnikih na mrzlem podstrešju na Viču v Ljubljani, v marsičem prelomni roman Človek na obeh straneh stene pa v kavarnah Buenos Airesa, saj je bila njegova sobica tako majhna, da ni bilo prostora za mizo in stol.


Slovenstvu zavezan svetovljan


Knjiga ob portretu samega pisatelja prinaša še orise brezštevilnih drugih kulturnih in tudi političnih osebnosti ter razkriva doslej manj znana dejstva, ki so dragocen prispevek k zgodovini slovenstva v prejšnjem stoletju. Na eni strani je organizacija kulturnega življenja v Argentini in neutrudna animacija slovenskih pisateljev na drugih celinah, da sodelujejo pri skupnih projektih, na drugi pa tudi njegova odločenost, da migrantska literatura in kultura nasploh ne smeta v nekakšnih romantično-arhaičnih vsebinskih in formalnih okvirih ostati na margini sodobnega slovstva, kjer bi služila zgolj nekakšnim nostalgičnim reminiscencam, temveč je treba »prisluhniti sebi in svetu, ki se je spremenil«.

Tukaj so še njegovi neutrudni poskusi, da bi prek pisem vzdrževal stik z domovino, ob starih prijateljih pa si je – ne glede na jugoslovansko poštno blokado in cenzuro – prizadeval navezati stik tudi z drugimi, predvsem takšnimi, ki so kljub izjemnemu opusu končali v nemilosti režima. Kakšna je bila njegova vztrajnost, morda najbolje dokazuje kar pet let trajajoča odisejada, da mu je uspelo locirati Stanka Majcna in si nato desetletje z njim prek zapletene mreže posrednikov dopisovati. In tu se kaže tudi njegova izredno čustvena narava, do literature je imel kar sentimentalen odnos; ko je v Argentini dobil v roke Majcnovo knjigo Kasija in jo prebral, je knjigo poljubil.

Ob vsem vedno znova izpričanem slovenstvu pa je Simčič nedvomno tudi svetovljan. Ne samo v spremljanju sodobnih umetniških tokov, njegova potreba po stvarnem angažmaju je ob korespondenci obsegala tudi redne, nekaj mesecev trajajoče obiske Evrope, kjer se je srečal z različnimi umetniki in misleci, brez zadržkov je recimo pozvonil tudi pri režiserju Ingmarju Bergmanu, četudi nazadnje do srečanja ni prišlo. In nato prelomno leto 1994, ko je po petih desetletjih spet lahko prestopil mejo in se dokončno vrnil v Slovenijo. V njegovem slogu navdušen in poln elana, pa vendar tudi razočaran nad slovensko stvarnostjo. »Med obema vojnama bi si vse, tudi svetovnonazorsko nasprotujoče si sile mogle nadeti skupno oznako: naj je šlo za katoličane ali liberalce ali celo svobodomislece – vsi so imeli ideale. Osnovna etična načela so prevladovala, o vrednoti časti, svobode, držanja besede in podobnega ni bilo diskusije,« je dejal Simčič, ki vseh teh atributov v samostojni Sloveniji ni mogel več najti.


Strah pred svobodo


Kot sam priznava, se tudi njemu pozna, da zaradi begunstva »ni živel slovenskega trenutka«, pa vendar ga je morda najbolj presenetilo spoznanje, da si po padcu komunističnega režima ljudje pravzaprav sploh ne želijo resnične svobode oziroma se je skoraj bojijo. In zato še naprej stigmatizirajo nekatere pomembne slovenske osebnosti, kar velja tudi za slovenske kulturne kroge. »Prebiramo, kako se pri Amnesty International in podobnih organizacijah zavzemajo za pravice tujih umetnikov in kako smo proti krivicam, ki se jim godijo, kar je lepo in prav, a v svoji lastni hiši ...« je Simčič kritičen do pozabe, ignorance ali celo kontinuirane obsodbe pisateljev in pesnikov, kot so France Balantič, Ivan Hribovšek in Narte Velikonja.

Kakorkoli že, Simčič se je velikokrat namenil napisati avtobiografijo, in čeprav so njegovi pogovori s Pibernikom izredno domišljeni, izčrpni in detaljni ter razkrivajo skrita ozadja, ne bi bilo napak, če se še sam loti tovrstnega projekta. Težko se je izogniti vtisu, da številna zanimiva poglavja ostajajo zgolj na ravni faktografije ali pa so omejena na fragmente, čeprav si zaslužijo poglobljeno obravnavo. Predvsem pa tovrsten dialog, naj je še tako minuciozno zastavljen, ne odtehta poglobljenih refleksij, ko je avtor spominov soočen zgolj sam s seboj. Pravzaprav bi si želeli prav takšnega zapisa, kot sam opisuje svoje aktualne pogovore z mladimi – »najraje govorim to, kar bi sam, ko se oziram na svoja mlada leta, želel slišati od koga, pa nisem«.