Tiskane izdaje
Leta 1965 je v slovenskih literarnih krogih završalo. V Franciji je pri založbi Seghers pod uredniško taktirko Marca Alyna izšel prevod izbora pesmi Srečka Kosovela, ki je vseboval dvajset do tedaj neznanih pesmi. To so bile njegove najbolj avantgardne, konstruktivistične pesmi. Postavilo se je vprašanje, zakaj jih skrbnik Kosovelove literarne dediščine, literarni zgodovinar Anton Ocvirk, v Sloveniji še ni objavil, čeprav je od pesnikove smrti minilo že 39 let.
Odgovor, kaj se je dogajalo s Srečkovimi konsi, smo poskusili dobiti na letošnjem blejskem srečanju Pena, ki ga je obiskal Marc Alyn. Osemdesetletni gospod je v Franciji prava pesniška eminenca, dobitnik nekaj največjih pesniških priznanj, kot so nagrada Maxa Jacoba, velika nagrada za poezijo Francoske akademije, nagrada Društva francoskih pisateljev za pesniški opus, nagrada goncourt za poezijo.
Slovenskim ljubiteljem je zgodnja lirika Marca Alyna dostopna v knjigi Tišina v ptici, ki je izšla leta 1968 pri DZS v prevodu Kajetana Koviča, Jožeta Šmita in Ivana Minattija. Pozneje je Alynove pesmi za otroke prevajal Aleš Berger, njegovo poezijo za odrasle pa Boris A. Novak. Za nas je pomembno, da je pripravil tudi dve antologiji slovenske poezije v francoščini ter izbor poezije nekaterih slovenskih pesnikov.
In kako se je Marc Alyn vpletel v zgodbo o neznanem Kosovelu? Najprej moramo poznati nekaj predzgodbe. Kosovel v času življenja ni izdal pesniške zbirke, imel pa je tovrstne načrte. Ob prezgodnji smrti leta 1926 je zapustil približno tisoč neobjavljenih pesmi, številne so bile samo nastavki, skice, fragmenti. Kmalu zatem sta izšla dva izbora njegove poezije (leta 1927 in 1931), po drugi svetovni vojni pa je bil Kosovel prvi avtor, ki je izšel v Zbranih delih. Toda v nobeni od teh knjig ni bilo njegovih najbolj radikalnih konsov.
Nekateri navajajo, da urednik Anton Ocvirk, ki je hranil Kosovelove pesmi pri sebi doma, ni vedel, ali so to nedokončani fragmenti ali briljantne neoavantgardne ideje, skratka, ni znal oceniti literarne vrednosti teh pesmi. Potem so odcurljale v Francijo k Alynu (temu so pri izboru pesmi pomagali Cene Vipotnik, Drago Šega in Kajetan Kovič, prevedel jih je Viktor Jesenik), v Sloveniji pa so v Integralih te pesmi izšle šele leta 1967. Avantgardnega Kosovela so takoj pograbili neoavantgardni pesniki tistega časa in ga razglasili za manjkajoči člen v slovenski poeziji.
Prevod Kosovela v francoščino velja za prvi pomembnejši prodor njegove poezije v mednarodni prostor. Pritegnil je številne ljudi, da so se začeli zanimati za slovensko poezijo. Nemški prevajalec Ludwig Hartinger je, denimo, v antikvariatu na Seni kupil to drobno zeleno knjižico in se tako zaljubil v Kosovelovo poezijo, da se je zaradi njega naučil slovensko in začel prevajati ter celo pisati poezijo v slovenščini.
Kako ste prišli v stik s slovensko poezijo?
To se je zgodilo v šestdesetih, bil sem mlad, a že priznan pesnik. Moj založnik je bil Pierre Seghers, zelo pomembna osebnost v francoskem javnem življenju, človek z velikimi zaslugami za delovanje medvojnega odporniškega gibanja. Povabil me je k sodelovanju pri pripravi prve velike antologije slovenske poezije.
Ob tem projektu sem spoznal slovenskega prevajalca Viktorja Jesenika. Bil je zelo kultiviran človek, živel je v Franciji, bil dvojezičen in se je odlično obnesel v obeh jezikih in kulturah. V teh krogih se je gibal tudi pesnik in urednik Cankarjeve založbe Cene Vipotnik. Ta skupina je pripravila prvo antologijo slovenske poezije, ki je segala od Prešerna do moderne. Kmalu ji je sledila še ena, ki je zajela pesnike 20. stoletja in se končala s tedaj še mladim Tomažem Šalamunom. Med slovenskimi pesniki, katerih poezijo sem takrat spoznal, se me je eden močno dotaknil in v meni prižgal plamen ljubezni – Srečko Kosovel.
Med Kosovelom in sabo sem videl mnogo mističnih vzporednic in korespondenc. Takrat sem bil približno toliko star kot on, ko je umrl. Rojena sva bila istega dne, 28. marca, in na ta dan sem dobil tudi ugledno priznanje Maxa Jacoba. V Kosovelu sem videl človeka, ki mu je bila poezija položena v zibelko. Tudi nase gledam kot na človeka, ki ga je usoda obdarila s poezijo. Mistično sem povezan tudi s francosko poezijo, 28. marec je bil tudi rojstni dan Stéphana Mallarméja. Verjamem, da mi je Kosovel prinesel srečo v nadaljnjem življenju.
Kdo je predlagal objavo Kosovelovih pesmi v francoščini?
Sam sem to predlagal. Pesmi je posredoval Anton Ocvirk. Sam ga nisem nikoli srečal, kopije pesmi mi je prinesel Cene Vipotnik. Konstruktivistične pesmi je bil Ocvirk pripravljen posredovati, ker se je tudi sam kot urednik odločil, da bo to objavil. Zavedal se je, da je bil Kosovel vključen v mednarodne pesniške tokove in da je pomembno, da za francosko izdajo posreduje tudi pesmi, ki sodijo v mednarodni avantgardistični okvir. Bil pa je zelo ljubosumen na svojo interpretacijo Kosovela. Za vsako ceno je hotel ostati njegov glavni interpret.
Kakšni so bili odzivi na vašo izdajo Kosovelove poezije?
Reakcije v Franciji so daleč presegle pričakovanja in nas vse presenetile. Dotlej povsem neznan pesnik majhnega naroda je nenadoma postal francoski pesnik in pomembna mednarodna pesniška osebnost. Knjiga je doživela zares mnogo navdušenih odmevov ne samo v Franciji, temveč tudi v drugih frankofonskih državah in celo v Nemčiji. Kosovel se je res zelo približal francoskemu čutenju. Po več kot štiridesetih letih od izida francoskega prevoda je ta poezija še vedno žareča in ima živo moč.
So bile kasneje še kakšne izdaje Kosovela v francoščini?
Po mojem vedenju ne, je bila pa ta izdaja večkrat ponatisnjena in ima visoko ceno pri ljubiteljih, ki kupujejo po antikvariatih. Zelo rad bi pripravil novo izdajo, ki bi jo razširil z odmevi na prvo izdajo. Bili so zelo zanimivi in kažejo na novo percepcijo Kosovela. Kosovel je pesnik, ki raste v mednarodnem pomenu, je pesnik komet, začetek vsega tega pa je bila moja Kosovelova izdaja. Komet tudi v tem smislu, da se pojavi, zasije, izgine in se ponovno vrne.
V knjigi ste objavili tudi esej o Kosovelovi poeziji. Kako ste ga interpretirali?
Kosovelovo kraško poreklo je pomembno. To je revna, a čista pokrajina z zelo bogatim svetom pod zemljo, jamami, rekami itd. Nekatere temeljne značilnosti Kosovelovega jezika, kristalizacijo podob, posebno svetlobo in odnos do prostora, povezujem s Kosovelovo vraščenostjo v Kras. Na podlagi mladosti lahko vlečemo vzporednice med Kosovelom in Rimbaudom, po poetiki in svetlobi videnja pa sta si bliže Kosovel in Rilke. Med Tomajem in Devinom, ki je bil Rilkejevo mesto in kraj nastanka njegovih elegij, je zelo kratka razdalja, to je v bistvu isti svet.
Je vaše ukvarjanje s Kosovelom vplivalo tudi na vašo poezijo?
Ukvarjanje s prevodi ne vpliva na pesnika takoj, ampak na dolge proge. Nedvomno je bilo moje ukvarjanje s Kosovelovo poezijo zelo pomembno, sčasoma je oblikovalo moje pesniško obzorje.
Poleg dveh antologij ste pripravili tudi nekaj drugih prevodov slovenskih pesnikov. Se vas je še kdo drug tako dotaknil kot Kosovel?
Sodeloval sem pri izdajah Gradnika, Bora, Župančiča, Kocbeka ... Zelo ljubi sta mi Minattijeva pesem Nekoga moraš imeti rad in Šalamunova zbirka Poker.
Ali še spremljate dogajanje
Bolj ko smo v Evropi politično povezani, manj je kulturnih stikov in informacij. Nekoč je bilo vsega tega več. Namesto da bi se odpirali, se kulturno zapiramo. Sem pa zelo vesel, da sem tokrat lahko prišel v Slovenijo. Verjamem, da sem pod Kosovelovim varstvom.
