Cvetje v jeseni: »Tist dan sn tou z Mieta govart o soj lubiezn«

Filmsko Cvetje v jeseni Matjaža­ Klopčiča je poneslo povest Ivana ­Tavčarja v vsak dom, ­navdušilo in Mileno Zupančič hočeš nočeš za vekomaj utrdilo kot Presečnikovo Meto, a to, kaže, ne velja za sleherni kotiček domovine. V okolje, ki ga z zimzeleno glasbo Urbana Kodra živo opisuje, je zarezalo globoko bolečino.

Bolečina izhaja iz podatka, da so se ustvarjalci filma iz leta 1973 odločili za dialoge v zgornjegorenjskem narečju in ne v lokalni različici gorenjščine iz Poljanske doline, kjer se je Tavčar leta 1851 rodil in kjer je pred selitvijo v Ljubljano kot »Kosmov fant« gulil klopi trivialke.

»V film so se v stranskih vlogah prikradli poljanski igralci, ki so bili z zgodbo in uprizoritvami na odru že prej povezani, več kot nastopov v množičnih prizorih, kjer so se kleni poljanski obrazi in tršate roke zlili z naravno kuliso, pa niso dosegli.

Niso imeli priložnosti spregovoriti in razgaliti svoje mehke duše in pojoče govorice. Bolečina, ki je zaradi tega globoko zarezala v duše in srca Poljancev, je ostala in ni zaceljena do danes,« še dobrih štirideset let po premieri filma v spremni besedi k najnovejši izdaji Cvetja v jeseni, izdani ob stoti obletnici prve objave izvirnika v Ljubljanskem zvonu, toži avtor spremne besede Andrej Šubic.

Vsi so povezani z dolino

Novost, naslovljena Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni, dramatizacija Mirana Hercoga v poljanskem narečju, bi morala prilepiti obliž na to rano. Ob ponatisu Tavčarjeve povesti namreč prinaša še dramatizirano različico v dialektu Poljanske doline z didaskalijami in napotki za uprizoritev, v njen izid pa tako rekoč niti v stranski vlogi ni bil vpleten nihče, ki ni povezan s to dolino.

V njej živi Branimir Nešović, direktor Modrijana, ki je knjigo založil (celo ljubljanski sedež te založbe je na Poljanski cesti, četudi ta ne vodi v Tavčarjevo Poljansko dolino), z dolino sta povezana omenjeni Andrej Šubic, sicer zdravnik, in slavistka Milena Sitar, ki sta opravila nov zapis Hercogove dramatizacije v poljanskem narečju, enako velja za slikarko Majo Šubic, ki je izdajo ilustrirala, oblikovalko Nives Lunder in fotografa Francija Dolenca. Francka Benedik, v kolofonu navedena kot svetovalka za narečje pri izidu, pa je jezikoslovka in dialektologinja, poznavalka govorov na Škofjeloškem, ki je bila nekoč zaposlena na Znanstvenorazi­skovalnem centru SAZU.

»Tist dan sn tou z Mieta govart o soj lubiezn. Pretriesla mej lubiezn, taka ket vihar, ket kejšna nevihta. Paršla j pozn, lih tok je paršla, ket pride učas cvietje u pozna jesen. Sadu ni dala, ket ga na da jesiensk cviet. Tist dan sn tou Miet poviedat, da muore bit moja žena, de ja bom dau u miest, da se bo naučila kuhat pa niemšk govart,« se, denimo, v najaktualnejšem zapisu Hercogove dramatizacije glasi ena najbolj znanih osebnih izpovedi že priletnega Janeza, ki se iz Ljubljane poda na dopust h kmečkim sorodnikom, kjer postane v pripovedi, v kateri slavi vrnitev v slovensko naravo, za mladoletno Meto tragično usoden.

Janez v nedramatiziranem izvirniku pripoveduje povest poročenim ljubljanskim gospem Marici, Mici in Dinci, ki ga potrpežljivo poslušajo, čeprav je do njih, njihovih meščanskih navad in nazorov kar nekajkrat neizprosen. Mimogrede, Tavčar je postavil literarni spomenik vrnitvi v kmečki svet prav v času, ko je bil župan Ljubljane (med letoma 1911 in 1921).

Slovenski kmetici se je poklonil takole: »Malo imaš od življenja, uboga ti mučenica. A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina skupaj ostala! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo ter ješ, kar možu in otroku ostane.«

No, po drugi strani Marica, Mica in Dinca v povesti prenesejo tudi njegov stavek, v katerem se Janez spominja prvega trenutka, ko je Meto – še preden je njeno najstniško lepoto primerjal s stvaritvijo Rafaela, njegovo Sv. Cecilijo, pred katero je nekoč koprnel v Bologni – uzrl na domačiji Boštjana Presečnika na Jelovem brdu: »Takoj sem videl, da je še pol otroka, pol device, torej najlepša stvaritev, s katero je osrečil Bog zemljo in moške na nji!« Danes ga ne bi.

Posebnost so ilustracije

Lična posebnost nove izdaje so ilustracije Maje Šubic, ustvarjene z značilnim kolažiranjem in iskanjem formalnega sožitja med motivi ter izpostavljeno belino papirja. Slikarka se je odmaknila od pričakovanega klasičnega ilustratorskega podajanja vsebine besedila in upodabljanja figur protagonistov, s čimer njene podobe bralcu, ki si Janeza in Meto slej ko prej težko predstavlja kako drugače kot bradatega Poldeta Bibiča in Mileno Zupančič s kitami, ne sugerirajo dodatnih predstav.

Omejila se je na drobce iz povesti, recimo na tisto, kar ti lahko ostane v spominu, ko odložiš zgodbo. Naslovnico kajpak krasi cvetje, slikarka, znana po navdušenju nad floro, favno, Darwinom in zgodovino prirodoslovja, pa je v celostranske ilustracije ob dramatizaciji v dialektu in vinjete ob poglavjih izvirne povesti vnesla še niz motivov iz narave in subalpske krajine.

Dreves, ptic, pozobanih jagod, postrvi Jere ali zajčka, znanega pogrebca Špelice, mrtvega deteta Luce, žene Skalarja, ki je bil po nedolžnem obtožen umora, zaradi česar njegovo dete v vasi ni smelo biti deležno dostojnega pogreba.

Ali motivov iz kmečkega vsakdana, vasovalske lestve in sušečih se klobas v kombinaciji z upodobitvijo božjega očesa nad vzglavjem postelje na domu Presečnika, drobca iz pripovedi, ob katerem Tavčar piše tudi o »slavnih sinovih« Poljanske doline, Janezu in Štefanu Šubicu. Presenetljivo, Jurija ne omenja. Maja Šubic do 27. septembra predstavlja svoje podobe iz Cvetja v jeseni in drugih Tavčarjevih del tudi na razstavi v škofjeloškem Sokolskem domu.