Tiskane izdaje
»Poezija Daneta Zajca je epohalno dejanje slovenskega pesništva v našem zgodovinskem času.« S temi besedami je akademik dr. Janko Kos sklenil današnji nastop na »malem spominskem dogodku« oziroma simpoziju v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine.
Prireditev v organizaciji dr. Neže Zajc in Inštituta za civilizacijo in kulturo je ob današnji deseti obletnici smrti Daneta Zajca nekaj njegovih sopotnikov, sodelavcev in poznejših premišljevalcev njegovega opusa spodbudila k novemu začrtavanju pesnikovega in dramatikovega pomena v tukajšnjem kulturnem prostoru.
Akademik dr. Janko Kos se je v predavanju Pesništvo in resnica med drugim posvetil temu, kakšno je bilo Zajčevo doživetje realnega, predvsem zanj odločilnega in najbolj bolečega medvojnega časa, in kako se preoblikovano kaže v njegovi poeziji. Kos je opozoril na Zajčevo izjavo, v kateri je ta poudaril razlikovanje med doživetjem in opesnitvijo doživetja, torej to, da se pesništvo odmika od realnega: »Svoje doživetje fabuliram in ga oddaljujem od samega doživetja.«
V medvojnem uničenju vsega tistega, kar je bil njegov svet, ni videl smisla, svoje doživljanje sveta je potem gradil na katastrofičnosti, prav tako svoje pesništvo, je dodal Kos. In kaj je Zajčeva poezija v risu slovenske? Kosova teza: »Edini pravi pesnik zgodovinskega časa, ki ga označujejo vojna, revolucija, nasilje, smrt, je Dane Zajc. Med vsemi pesniki tistega in poznejšega časa je bil edini, ki je neposredno doživel vojne grozote in bestialnost. V njem moramo videti epohalnega pesnika našega zgodovinskega časa, torej vojne, revolucije in komunistične oblasti po vojni.«
Lado Kralj je o jeziku v Zajčevem Potohodcu povedal, da na nekaterih mestih kaže na znake razpada, a zgleda za to Zajc ni dobil pri Beckettu ali Ionescu, ampak pri Romanu Jakobsonu. Razpad jezika je v Potohodcu prisoten od začetka do konca, zadnji stavek, ki ga pove Iskalec, je: »Kdo še razume izumrli jezik, ki ga govorim?«, a kljub temu nikdar ne odneha. Ko je Kralj dve desetletji kasneje gledal nastop Daneta Zajca in Janeza Škofa – oba sta bila bosa in v zdelanih zakmašnih oblekah, govor zategnjen, 'razštelan' – ga je prešinilo, da kljub vsemu ne odnehata, Zajčev obraz pa je bil vznesen, ekstatičen.
Prispevke za simpozij so prispevali dr. Neža Zajc, akademik dr. Janko Kos, akademik Niko Grafenauer, dr. Lado Kralj, dr. Boris A. Novak, dr. Jurij Perovšek, dr. Igor Saksida, dr. Tomaž Toporišič, dr. Denis Poniž, dr. Brane Senegačnik, ddr. Igor Grdina, vsi se dogodka niso mogli udeležiti.
Spomini na pesnika
Mitja Čander
Dane je name vselej deloval z izjemno sugestivnostjo; kadar je molčal ali si oddaljeno popeval sredi hrušča boemskih družb; ali spet drugič, ko je recitiral množici v zakajenem klubu ali pod zvezdami poznega poletja. Vselej je bil ena sama osredotočenost na vmesni prostor med tukaj in onkraj, na prostor, ki se ga je dotikal z mukoma rojenim jezikom in si v njem zlagoma gradil domovanje.
Igor Saksida
Vnos groteskne motivike v času modernizma med letoma 1975 in 1985, ko se mladinska poezija ukvarja najprej in predvsem z igrivim zvočno-pomenskim jezikovnim eksperimentiranjem v določilnicah komičnega, dokazuje tudi, da je Dane Zajc zares velik literarni »izumitelj«, ki ga je tako rekoč nemogoče v celoti kategorizirati in še manj tematsko izčrpati. S svojo poezijo, prozo in dramatiko sestavlja mozaik izročilnega, komičnega, mitskega, grotesknega, ki se v součinkovanju s svetom otroškega in odraslega bralca ter njuno različno življenjsko in medbesedilno izkušnjo vedno znova odstira kot skupna pot v neznano, kot nikoli dopolnjena »igra besed in tišin«.
Tomaž Toporišič
Povedano z Alainom Badioujem: lepota poezije in pesniških iger Daneta Zajca pripada vsem in nikomur, vedno se začne z imenovanjem praznine, konča pa z neskončnostjo njegove poezije. Zame vedno nepojmljiva in večna inspiracija.
Brane Senegačnik
Veliko spominov imam na Daneta Zajca, na skupne literarne večere, seje uredništva, forumov, na njegov glas in pripravljenost biti zraven, ko je šlo za slovensko demokracijo ... Spomini so taki kot njegovi verzi: tihi in močni. Enkrat sem ga vprašal, zakaj je napisal verz: »je pot na goro, ki je ni,« če res misli, da je ni? V odgovor je molčal. Pozneje sem razumel, da je v teh par besedah zarisal vso človeško dramo, ki se za vsakogar razreši šele v molku. Poezija, ki je zdaj, se s tem molkom ne ukvarja kaj dosti. A ta poezija je pač zdaj, tisti molk pa je vedno.
