Denar je pozabil na podzemni ...

Tim Waterstone, resni klovn britanskega knjigotrštva, je izdal spomine.
Objavljeno
19. februar 2019 07.00
Posodobljeno
19. februar 2019 07.00
Knjigarna Waterstones v znameniti modernistični Simpsonovi blagovnici na londonskem Piccadillyju, ena največjih knjigarn na svetu. Foto Waterstones
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je založba Atlantic Books izdala knjigo The Face Pressed Against a Window, njen avtor je 79-letni Tim Waterstone, ustanovitelj največje evropske verige knjigarn Waterstones, ki velja za najbolj uspešnega in vplivnega britanskega knjigotržca.

»Na drugi strani mize je sedel Simon Hornby, predsednik uprave družbe WH Smith. Drug drugega sva opazovala. V New York je priletel iz Londona, prišel je na počitnice – začel jih je s tem, da me je odpustil. Ironija je bila v tem, da je bil ravno on tisti, ki me je dve leti prej napotil raziskovat možnosti za vstop WH Smith na ameriški trg. O tej potezi sem bil od začetka skeptičen, a sprejel sem povabilo in šel. Zdaj sva bila, kjer sva bila.

image
Tim Waterstone: Kljub nekaterim katastrofam vem, da sem v življenju storil, kar sem lahko, najbolje, kar sem mogel.
Hornbyju je bilo videti, da je v zadregi in da se počuti ceneno, brez dvoma mu je bilo nerodno, zardel je, nekaj je zamomljal o prehodnih dogovorih in se hlastno odpravil proti vratom. Odprl jih je in se ozrl nazaj: 'Precej vseeno nam je, kaj boš zdaj počel,' je rekel malo bolj pogumno, oklepajoč se kljuke, 'ne bi pa radi videli, da bi odprl goro knjigarn in nam konkuriral. To bomo preprečili. Preprečili bomo to.'

Tak izziv sem potreboval. Čutil sem jezo, a zadeva me je divje razveselila. Po tistem, ko sem več kot dvajset let sanjaril o odprtju svoje verige knjigarn, je naposled prišel trenutek odločitve.«
 

Pivo, čaj, knjige


Ta odlomek iz knjige Tima Waterstona, najuspešnejšega britanskega knjigotržca, je uvodni akord v tisto, kar si je predstavljal in kar je do popolnosti uresničil: v mislih je imel »pijansko nevarni« načrt, verigo z veliko kupno močjo, knjigarne z motiviranim in poznavalskim osebjem, v katerih bi bilo knjige mogoče v miru prelistavati brez pritiska, da bi kaj moral kupiti.

Preden je osem let preživel v WH Smith, je diplomant angleške književnosti na Univerzi Cambridge dve leti delal v Kalkuti v pisarni očetovega podjetja, ki je trgovalo s čaji, po vrnitvi v London pa je bil nekaj let zaposlen v marketinškem oddelku pivovarniškega podjetja Allied Breweries.

Začel je z eno knjigarno leta 1982 na Old Brompton Road v londonski četrti Kensington, zanjo je porabil odpravnino in dodal posojilo. O začetkih ve povedati tole:

image
Atlantic Books
»Dovolj časa sem preživel pri WH Smith, da sem videl napake, ki so jih delali, bil sem priča njihovi odločitvi, da prodajo knjig potisnejo v ozadje in naredijo prostor za druge, s knjigami nepovezane izdelke: video, glasbo, slabe sendviče in slane prigrizke, čokolade, gazirane pijače, poceni plastične igrače. Vedel sem, da mora obstajati niša, izzivalna tržna vrzel, prostor za knjige in ljudi, ki jih berejo, in kjer cenijo tiste, ki so jih napisali, prostor, kjer bi se čarovnija uresničila. Bog ve, od kod bi prišel denar. A vedel sem, da bo prišel.

Kupil sem nedelujočo knjigarno, je preimenoval v Waterstones in vanjo vložil vse, kar sem imel – šest tisoč funtov odpravnine, petnajst tisoč sem si izposodil pri tastu. Na predlog poznavalskih prijateljev sem se odpravil k pametnemu mlademu vodji poslovalnice banke Barclays v Surreyju, da bi si izgovoril majhno poslovno posojilo. Kar najbolj strastno sem mu predstavil svojo vizijo: odlično založene knjigarne, odprte ves čas, kjer ljudje lahko v miru prelistavajo knjige in jim ni treba nobene kupiti, poznavalski svetovalci, prijateljsko, umirjeno okolje.

image
Knjigarna Waterstones na Broad Street v Readingu. Foto Wikipedia


Navrgel sem, da bo v desetih letih Waterstones – če odštejemo ameriški trg – največja veriga knjigarn na svetu (kar se je izkazalo za natančno napoved) in da potrebujem le začasno pomoč v obliki posojila v znesku sto tisoč funtov. Kako zelo zanimivo, je rekel, in obljubil, da se mi bo oglasil. Nikdar se ni.

Nekdo drug mi je svetoval, naj grem k vodji poslovalnice NatWest v Covent Garden. Tam sem spet uprizoril svojo strastno predstavitev, in ko sem končal, je zavladala grobna tišina, bančnik pa je dolgo srepel vame. Namignil mi je, da moram biti ali norec ali genij in da ne more ugotoviti, kaj od tega sem. Dodal je, da mu je vseeno, ker se čez nekaj dni upokoji – denar lahko dobim.«
 

Rajsko, knjigoljubno okolje


Waterstonov poslovni model, knjigotrška vizija in drznost so se izkazali kot uspešni, deset let po odprtju prve knjigarne – seveda se je v tem desetletju dogajalo marsikaj turbulentnega – je bila Waterstones največja knjigotrška skupina v Evropi, poslovalnic, katerih ideologija je preprosta – ponuditi knjigarne, ki bodo prijetno urejene, učinkovite, dobro založene in v katerih bodo bralcem svetovali ljudje, ki imajo knjige radi – je zdaj na Otoku, na Irskem, Nizozemskem in v Belgiji skupaj 283, med njimi od lanske jeseni tudi veličastna veleknjigarna Foyles na londonskem Charing Cross Roadu, »največja knjigarna civiliziranega sveta«, ob kateri je na začetku »waterstonizacije« britanskega knjižnega trga postavil svojo drugo poslovalnico.

Seveda Waterstonu na začetku ni šlo vse gladko, v knjigi obnovi tudi anekdotično zgodbo o prvem dnevu svoje prve knjigarne:

»Pojavil se je še en nepričakovan problem, ki ga je bilo treba rešiti: več velikih založnikov nam ni hotelo poslati knjig v prodajo, ker so se bali zamere pri WH Smith. Še zdaj se spominjam obupavanja in stresa ob tem, premišljeval sem, ali mi bo sploh kdaj uspelo odpreti prvo knjigarno. A kot velikokrat je bila pomoč blizu, Penguin in Oxford University Press, oba ključna za nas, sta privolila v sodelovanje, drug za drugim so jima sledili drugi založniki in naše police so bile kmalu zapolnjene.
 

Prvi dan


Skupaj nas je bilo sedem, jaz, štirje specialisti, ki sem jih rekrutiral v prestižni knjigarni Hatchards na Picadillyju, še dva zavzeta mlada diplomanta, slovesno smo odprli vrata knjigarne na Old Brompton Road v Kensingtonu, nedaleč od blagovnice Harrods.

image
Knjigarna Waterstones v nekdanji borzi volne v Bradfordu. Foto Wikipedia
Nekaj po deveti je zazvonil telefon in eden od mladih diplomirancev je dvignil telefon in v slušalko zapredel: 'Waterstones.' Oh, bogovi, sem pomislil, ravnokar je rekel Waterstones. Waterstones! Uspelo mi je – uresničilo se je! Čarovnija se je čisto zares zgodila! Vzhičenost je bila morda malce prezgodnja, vsaj glede na tisto, kar nas je čakalo na poti, a v tistem trenutku nisem čutil ničesar drugega kot občutek izpolnitve, občutek, da sem končno našel srečo in ponos in smisel svojega življenja.

Nekaj kasneje je v knjigarno privihral možakar, odkorakal naravnost k priročniškemu oddelku, potegnil s police izvod Korana in šel k blagajni. Presenetljiv začetek naše prodaje knjig.

Zaprli smo ob desetih zvečer, sodelavce sem poslal domov, izpraznil blagajno in denar odnesel v zgornje nadstropje, da bi ga shranil v sef. Nobena od kombinacij ga ni odprla, prepozno je bilo, da bi poklical mojstre, ki so ga namestili, zato sem izkupiček zatlačil v vrečko Waterstones, šel na podzemno, na kratko zadremal in skočil ven na svoji postaji. Malce prenagljeno, se je izkazalo pozneje.

Zjutraj me je poklical prijatelj in se pozanimal, kako je šlo s knjigarno prvi dan. 'Imam dobre in slabe novice,' sem mu rekel. 'Katere so dobre?,' je vprašal. 'Prodali smo za več kot tisoč funtov knjig,' sem rekel. 'Čudovito, dobro ste začeli. In slabe novice?' 'Vrečko z denarjem sem pozabil na podzemni …'«
 

Rešitelj pred Amazonom


Waterstone se v spominih loti svojega odraščanja v malem podeželskem mestu po drugi svetovni vojni, napornega, dolgo zgrešenega, neuspešnega in nerazrešenega odnosa do očeta in sploh vsega tistega, kar ga je formiralo.

Nespregledljiva senca v zgodbi je odnos staršev do njega, ki sicer ni bil zaničljiv, ves čas pa sta mu dala vedeti, da ga imata za najmanj sposobnega od njunih treh otrok. Celo ko je ponosno povedal, da je dobil pismo, ki mu je sporočalo, da je sprejet na kolidž St. Catherine's v Cambridgeu, je mama menda komentirala, da so morali standardi zelo pasti, če jemljejo take butce, kot je on.

Prvi otoški kritiki so zapisali, da se zgodba o uspešnem poslovnežu, ki neomajno verjame svoji viziji in jo je zmožen veličastno uresničiti, sicer bere lepo, je pa ravno waterstonizacija britanskega trga povzročila propadanje malih neodvisnih knjigarn. A je olajševalna okoliščina za Waterstone pri tem pač to, da so bile knjigarne ob vzniku agresivnega Amazona tako ali tako obsojene na propad, poleg tega pa zaradi Amazonovega velikanskega vpliva na trgovanje s knjigami tako rekoč ne bi imeli več klasičnih knjigarn, če ne bi bilo Waterstona in njegove verige.
 

Prodaj, kupi, prodaj …


Leta 1989 je takrat že upoštevanja vredno verigo knjigarn, ki so sicer prinašale izgubo, a so bile po splošnem prepričanju najboljše britanske knjigarne, Waterstone za 49 milijonov funtov prodal svojim nekdanjim delodajalcem (in pri tem zaslužil čistih deset milijonov funtov), prijatelji investitorji, ki so mu verjeli na začetku, pa so za deset vloženih penijev na delnico takrat dobili kar pet funtov.

Sledeč svojemu prepričanju, da so podjetniki, in ne velike korporacije junaki poslovnega življenja, se je leta 1998 ponudil, da »svoje« knjigarne od družbe W. H. Smith, ki ji takrat ni šlo ravno najbolje, spet odkupi. Cena je bila tokrat 300 milijonov in mnogi so mislili, da bo v posel skočila družba Barnes & Noble, največja severnoameriška veriga in tekmica družbe Borders, a Waterstone je za nakup navdušil diskografsko korporacijo EMI, postal je predsednik uprave nove družbe HMV Media Group, ki je imela velike načrte z velikimi knjigarnami.
 

Obraz, pritisnjen ob okno


V znameniti modernistični Simpsonovi blagovnici na londonskem Piccadillyju je Waterstone jeseni 1999 odprl največjo knjigarno v Evropi (in eno največjih na svetu): v sedmih nadstropjih je naprodaj skoraj 300.000 naslovov, v zalogi hranijo milijon in pol knjig. Potem je Waterstone odstopil, seveda zato, da bi verigo lahko znova odkupil, ker pa ni zbral dovolj denarja, je nakup svetoval knjigoljubnemu znancu, ruskemu tajkunu Aleksandru Mamutu, ki jo je pozneje prav tako prodal. Zdaj je v lasti Elliott Advisors, britanske podružnice ameriškega sklada Elliott Management.

Devetinsedemdesetletni Waterstone, sicer tudi avtor štirih romanov (Lilley & Chase, An Imperfect Marriage, A Passage of Lives, In for a Penny In for a Pound) in delno avtobiografske knjige Swimming Against the Stream, svoje spomine sklepa brez nostalgije, stvarno, s pripovedjo o sanjah, o katerih pravi, da ve, kaj pomenijo:

»To so moje sanje. Z menoj sta Rosie in Daisy, moja najmlajša hči. Sprehajamo se po angleškem podeželju, a sta hitrejši od mene, zaostajam, pridem na železniško postajo, kjer čaka vlak, ki bo vsak hip odpeljal. Vidim Daisyjin obraz, pritisnjen ob okno, v obupu mi nekaj mrmra, vlak se začne premikati … tako se sanje končajo.

Da, vem, kaj pomenijo te ponavljajoče se sanje, morda še kakih ducat ljudi ve zanje. Pa ne bom tukaj o tem. Saj mi ne gre slabo. Življenje je treba živeti in jaz sem svojega živel. Konec koncev bomo svoje življenje vsi presojali po dobrih ali slabih odločitvah. Kljub nekaterim katastrofam vem, da sem v življenju storil, kar sem lahko, najbolje, kar sem mogel.«