Deset mitov in zmot o slovenski knjigi
Založništvo ni le stvar stroke, temveč države. Znižanje davka na dodano vrednost pri knjigah bi bilo del rešitve. Zakaj odločevalci tega ne vidijo?
Odpri galerijo
Z zapiranjem založbe Modrijan se žalostni procesi usihanja slovenskega založništva niso končali. Foto Jure Eržen
Stanje slovenske knjige je v zadnjem desetletju postalo tako skrb vzbujajoče, da njeno ohranjanje ni več samo stvar javne agencije za knjigo in ministrstva za kulturo, temveč dolžnost vseh ključnih družbenih in kulturnih deležnikov. Zakaj?
Preprosto zato, ker sta knjiga in založništvo s svojim prepletom kulturnih, izobraževalnih in gospodarskih aktivnosti nekaj, čemur mora dolžno pozornost posvetiti vlada s svojimi ministrstvi, od tistega, ki je pristojno za izobraževanje (tiskane knjige in učbeniki v izobraževanju mladih generacij še vedno igrajo pomembno, odločilno vlogo), prek gospodarskega (založništvo je pač tudi gospodarska panoga, ki ne prejema nobenih tovrstnih spodbud), do seveda kulturnega, saj je to dejavnost, ki izdaja knjige, izvaja projekte bralne kulture, promocijo knjige itn., kar je vse tudi v javnem interesu.
Časi so slovenski knjigi na splošno izrazito nenaklonjeni, saj se marsikje sprašujejo o njeni funkciji, potrebnosti ter njenem vplivu, njen pomen pa se vseskozi postavlja pod vprašaj. To se lepo vidi na primeru morebitnega znižanja davka na dodano vrednost pri knjigah (in časopisih), o katerem se je v zadnjem času veliko govorilo, potem pa je bila ta pobuda spet preložena. Vedno se najde nekdo, ki se mu to ne zdi potrebno narediti, čeprav je slovenska knjiga vseskozi tudi v neposredni konkurenci z angleško (in drugo tujo) knjigo, ki ni obdavčena, povrhu pa nastaja še na bistveno večjem jezikovnem in gospodarskem trgu. Že samo zaradi konkurence angleške knjige bi morala biti slovenska manj obdavčena, kot je sedaj!
Poskusimo torej na prevladujoč javni diskurz, povezan s slovensko knjigo, pogledati s perspektive običajnega državljana in potencialnega bralca ter kupca knjig in preglejmo, kakšne informacije v zvezi s slovenskimi knjigami prihajajo do slovenskega prebivalstva in kakšne zagate to povzroča.
• Knjige so predrage. Vsak, ki se mu to zazdi, lahko to javno izreče ali zapiše, ne da bi trditev postavil v kontekst majhnega trga, nizkih naklad in majhne prodaje. Seveda slovenske knjige niso poceni, vendar jih je veliko na voljo po precej dostopnih cenah. Če bi slovenskim knjigam odbili davek na dodatno vrednost, bi bili slovenski prvotisi večinoma na ravni cen angleških knjižnih izdaj.
• Le redke knjige so zanimive. Medijsko poročanje o knjigah je v zadnjih petnajstih letih zelo upadlo. Nacionalna televizija je tu sploh poseben fenomen, saj je kot nacionalni medij zavezana poročanju o tekoči knjižni produkciji. Žal predstavijo le malo knjižnih novosti, če jih, pa so večinoma predstavljene v zelo slabo gledanih terminih. Če bi se ta odnos spremenil in bi nacionalka denimo uvedla kratko, petminutno dnevno oddajo o novih knjigah (recimo namesto kakega od vremenskih blokov, ki so res nesmotrno pogosti), bi s tem gotovo spodbudila tudi druge medije, da bi podrobneje poročali o novih slovenskih knjižnih izidih.
• Tiskane knjige so preživete. Šolska gradiva se intenzivno digitalizirajo, mladi učenci imajo vse manj stika s tiskovino in mnogi odrasli si pač mislijo, da je izumrtje tiskanih knjig samo vprašanje časa. To seveda ni res. Slovenski model izdajanja knjig še vedno temelji predvsem na tiskani knjigi, medtem pa so njene digitalne različice bolj spremljevalna dejavnost, ki jo za sedaj uporabljajo bolj knjižnice in izposojevalci kot pa kupci.
• Morali bi več narediti za promocijo knjige, pa založniki tega ne znajo. Še vsak strokovnjak, ki je v založništvo prišel iz oglaševanja, je hitro odšel, saj je za promocijo knjig na voljo izredno malo finančnih sredstev, tako da je večina promocije odvisna od založnikove iznajdljivosti in gverilskih oglaševalskih metod. To seveda ne pomeni, da se knjig ne da bolje promovirati in plasirati, vendar so uspeli primeri ponavadi rezultat neke širše zgodbe, kot so motiviran avtor, zanimiva knjižna zgodba, prvenec nekoga, ki je medijsko znan že od prej, kar se žal ne da aplicirati na vse knjige.
• Založniki samo služijo, so dobičkarji, knjige izdajajo, da bi se okoristili. To, da je zaradi zmanjšanja obsega knjižne panoge v zadnjem desetletju usahnila večina nekoč pomembnih knjižnih založb, so detajli, s katerimi se ukvarja le malokdo. Na minuli svetovni dan knjige je šel v likvidacijo še Modrijan, ena ključnih slovenskih poosamosvojitvenih založb. Karkoli zaslužiti s knjigo je v Sloveniji še vedno greh.
• Učbeniki so predragi. Vse, kar je treba plačati za šolo ali izobraževanje, je na splošno predrago. Da na prodaji učbenikov in obučbeniškega gradiva (ter na božični knjižni sezoni) sloni obstanek kar nekaj knjigarn v manjših mestih, v to se nihče kaj posebej ne poglablja. Nadaljnja erozija učbeniškega trga lahko privede do nadaljnjega zapiranja knjigarn.
• Slovenski pisatelji bi radi živeli od subvencij. Slovensko knjižno ustvarjanje pogosto enačijo s prizadevanjem za lagodno boemsko življenje, ki nima širšega družbenega pomena. Slovenskim pisateljem, prevajalcem, ilustratorjem itn., je pogosto krateno priznanje njihovega družbenega prispevka, tudi s tem, da je večina obsojena na nezavidljiv svobodnjaški status. To je v javnem smislu zelo drugačna pozicija od nekaterih drugih kulturnih dejavnosti, kot sta gledališče ter opera in balet, kjer so ustvarjalci redno zaposleni del javnega sektorja.
• Kdo sploh še potrebuje knjige? Le malokdo od vplivnih oseb iz javne sfere, ki ni neposredno povezan s knjigami, njihovim pisanjem, izdajanjem, predstavljanjem, sam od sebe izreče kako pohvalno besedo o knjigah in njihovem pomenu za njegov osebnostni razvoj. Tuji vplivneži se denimo hvalijo s tem, koliko preberejo, sestavljajo lestvice knjig, ki so najbolj vplivale nanje in jim pripisujejo zasluge za svoj preboj, pri nas so te teme pri znanih osebnostih (in tudi drugih) potisnjene na stran.
• Saj so vse nove knjige takoj v knjižnici. Ko se razmišlja o knjigah, se večinoma razmišlja o bralni kulturi in dostopnosti knjig v knjižnicah, ne pa o njihovi prodaji in nakupu. Večina javnih prizadevanj v zvezi s knjigami je usmerjenih v knjižno kulturo, torej branje v neki obliki, to, kaj se bere, in kakovost prebranega sta v ozadju, produkcija, izdajanje in nakupovanje knjig pa je največkrat potisnjeno čisto na stran. Pogosto v informaciji o knjigah ne navedejo niti založnika, kot da knjige padajo z neba.
• Le zakaj bi človek kupoval knjige in si urejal lastno knjižnico? Nikjer ni nobene celovite javne pobude v zvezi s tem, pomembnost posedovanja knjig je vseskozi v ozadju, kljub nespornim pozitivnim učinkom, ki ga prinaša; diskusija o tem je omejena na posamične izjave ljudi, ki so večinoma iz knjižne panoge, kar je zato že po definiciji sprejeto z zadržkom (imajo komercialni interes!).
Naštel sem jih deset. Morda bi jih lahko dodal še nekaj.
V javnem prostoru je torej le malo celovite pozitivne naravnanosti glede tega, da je treba nekaj storiti za slovensko knjigo in njen obstoj. Razlog je še vedno tudi razmeroma visoko število izdanih knjig (okoli 5000 novih na leto), zato marsikdo sploh nima občutka, da ima slovensko založništvo kako večjo težavo.
V resnici nimamo težave s številom izdanih knjig. Težave imamo s tem, kdo jih izdaja, kaj izdaja in kako. Poglejmo primer. Po uradnih podatkih vsako leto v Sloveniji kakih 1300 pravnih subjektov, od samozaložnikov, društev in zavodov, prek inštitutov in vzgojnih institucij, do muzejev in pravih založb, izda vsaj eno publikacijo, ki po definiciji spada med knjige. Od tega približno 1100 »občasnih založnikov« izda le eno ali dve knjigi, ti občasneži pa skupaj izdajo tretjino vseh knjižnih naslovov, ki pogosto niti niso namenjeni prodaji v knjigarnah.
Na drugi strani pa imamo samo še dve založbi, Mladinsko knjigo in Učila, ki izdata več kot sto knjižnih naslovov (založb, ki pretežno izdajajo učbenike, tu ne upoštevamo). To pomeni, da imata samo še dve založbi vzpostavljen resen in organiziran sistem, ki se ukvarja pretežno z izdajanjem knjig. Veliko drugih založb pri svojem poslovanju izdajanje knjig kombinira z drugimi dejavnostmi, ker jim samo takšna kombinacija omogoča preživetje. V Sloveniji imamo torej vse manj profesionalno urejenih založb, vse več pa je takih, ki so podobne garažnim podjetjem s skladiščem in pisarno ali dvema.
Z zapiranjem založbe Modrijan se žalostni procesi usihanja slovenskega založništva niso končali. Glede na to, da založniška panoga v zadnjih letih ni doživela nastanka novih pomembnejših založb (takih, ki bi kontinuirano izdajale slovenske knjige), niti ne prihoda novih kadrov, je veliko možnosti, da se bo, če ne bodo sprejeti celoviti ukrepi za njeno zaščito, prostor za slovensko knjigo še naprej krčil.
Preprosto zato, ker sta knjiga in založništvo s svojim prepletom kulturnih, izobraževalnih in gospodarskih aktivnosti nekaj, čemur mora dolžno pozornost posvetiti vlada s svojimi ministrstvi, od tistega, ki je pristojno za izobraževanje (tiskane knjige in učbeniki v izobraževanju mladih generacij še vedno igrajo pomembno, odločilno vlogo), prek gospodarskega (založništvo je pač tudi gospodarska panoga, ki ne prejema nobenih tovrstnih spodbud), do seveda kulturnega, saj je to dejavnost, ki izdaja knjige, izvaja projekte bralne kulture, promocijo knjige itn., kar je vse tudi v javnem interesu.
Časi so slovenski knjigi na splošno izrazito nenaklonjeni, saj se marsikje sprašujejo o njeni funkciji, potrebnosti ter njenem vplivu, njen pomen pa se vseskozi postavlja pod vprašaj. To se lepo vidi na primeru morebitnega znižanja davka na dodano vrednost pri knjigah (in časopisih), o katerem se je v zadnjem času veliko govorilo, potem pa je bila ta pobuda spet preložena. Vedno se najde nekdo, ki se mu to ne zdi potrebno narediti, čeprav je slovenska knjiga vseskozi tudi v neposredni konkurenci z angleško (in drugo tujo) knjigo, ki ni obdavčena, povrhu pa nastaja še na bistveno večjem jezikovnem in gospodarskem trgu. Že samo zaradi konkurence angleške knjige bi morala biti slovenska manj obdavčena, kot je sedaj!
Poskusimo torej na prevladujoč javni diskurz, povezan s slovensko knjigo, pogledati s perspektive običajnega državljana in potencialnega bralca ter kupca knjig in preglejmo, kakšne informacije v zvezi s slovenskimi knjigami prihajajo do slovenskega prebivalstva in kakšne zagate to povzroča.
• Knjige so predrage. Vsak, ki se mu to zazdi, lahko to javno izreče ali zapiše, ne da bi trditev postavil v kontekst majhnega trga, nizkih naklad in majhne prodaje. Seveda slovenske knjige niso poceni, vendar jih je veliko na voljo po precej dostopnih cenah. Če bi slovenskim knjigam odbili davek na dodatno vrednost, bi bili slovenski prvotisi večinoma na ravni cen angleških knjižnih izdaj.
• Le redke knjige so zanimive. Medijsko poročanje o knjigah je v zadnjih petnajstih letih zelo upadlo. Nacionalna televizija je tu sploh poseben fenomen, saj je kot nacionalni medij zavezana poročanju o tekoči knjižni produkciji. Žal predstavijo le malo knjižnih novosti, če jih, pa so večinoma predstavljene v zelo slabo gledanih terminih. Če bi se ta odnos spremenil in bi nacionalka denimo uvedla kratko, petminutno dnevno oddajo o novih knjigah (recimo namesto kakega od vremenskih blokov, ki so res nesmotrno pogosti), bi s tem gotovo spodbudila tudi druge medije, da bi podrobneje poročali o novih slovenskih knjižnih izidih.
• Tiskane knjige so preživete. Šolska gradiva se intenzivno digitalizirajo, mladi učenci imajo vse manj stika s tiskovino in mnogi odrasli si pač mislijo, da je izumrtje tiskanih knjig samo vprašanje časa. To seveda ni res. Slovenski model izdajanja knjig še vedno temelji predvsem na tiskani knjigi, medtem pa so njene digitalne različice bolj spremljevalna dejavnost, ki jo za sedaj uporabljajo bolj knjižnice in izposojevalci kot pa kupci.
• Morali bi več narediti za promocijo knjige, pa založniki tega ne znajo. Še vsak strokovnjak, ki je v založništvo prišel iz oglaševanja, je hitro odšel, saj je za promocijo knjig na voljo izredno malo finančnih sredstev, tako da je večina promocije odvisna od založnikove iznajdljivosti in gverilskih oglaševalskih metod. To seveda ne pomeni, da se knjig ne da bolje promovirati in plasirati, vendar so uspeli primeri ponavadi rezultat neke širše zgodbe, kot so motiviran avtor, zanimiva knjižna zgodba, prvenec nekoga, ki je medijsko znan že od prej, kar se žal ne da aplicirati na vse knjige.
• Založniki samo služijo, so dobičkarji, knjige izdajajo, da bi se okoristili. To, da je zaradi zmanjšanja obsega knjižne panoge v zadnjem desetletju usahnila večina nekoč pomembnih knjižnih založb, so detajli, s katerimi se ukvarja le malokdo. Na minuli svetovni dan knjige je šel v likvidacijo še Modrijan, ena ključnih slovenskih poosamosvojitvenih založb. Karkoli zaslužiti s knjigo je v Sloveniji še vedno greh.
• Učbeniki so predragi. Vse, kar je treba plačati za šolo ali izobraževanje, je na splošno predrago. Da na prodaji učbenikov in obučbeniškega gradiva (ter na božični knjižni sezoni) sloni obstanek kar nekaj knjigarn v manjših mestih, v to se nihče kaj posebej ne poglablja. Nadaljnja erozija učbeniškega trga lahko privede do nadaljnjega zapiranja knjigarn.
• Slovenski pisatelji bi radi živeli od subvencij. Slovensko knjižno ustvarjanje pogosto enačijo s prizadevanjem za lagodno boemsko življenje, ki nima širšega družbenega pomena. Slovenskim pisateljem, prevajalcem, ilustratorjem itn., je pogosto krateno priznanje njihovega družbenega prispevka, tudi s tem, da je večina obsojena na nezavidljiv svobodnjaški status. To je v javnem smislu zelo drugačna pozicija od nekaterih drugih kulturnih dejavnosti, kot sta gledališče ter opera in balet, kjer so ustvarjalci redno zaposleni del javnega sektorja.
• Kdo sploh še potrebuje knjige? Le malokdo od vplivnih oseb iz javne sfere, ki ni neposredno povezan s knjigami, njihovim pisanjem, izdajanjem, predstavljanjem, sam od sebe izreče kako pohvalno besedo o knjigah in njihovem pomenu za njegov osebnostni razvoj. Tuji vplivneži se denimo hvalijo s tem, koliko preberejo, sestavljajo lestvice knjig, ki so najbolj vplivale nanje in jim pripisujejo zasluge za svoj preboj, pri nas so te teme pri znanih osebnostih (in tudi drugih) potisnjene na stran.
• Saj so vse nove knjige takoj v knjižnici. Ko se razmišlja o knjigah, se večinoma razmišlja o bralni kulturi in dostopnosti knjig v knjižnicah, ne pa o njihovi prodaji in nakupu. Večina javnih prizadevanj v zvezi s knjigami je usmerjenih v knjižno kulturo, torej branje v neki obliki, to, kaj se bere, in kakovost prebranega sta v ozadju, produkcija, izdajanje in nakupovanje knjig pa je največkrat potisnjeno čisto na stran. Pogosto v informaciji o knjigah ne navedejo niti založnika, kot da knjige padajo z neba.
• Le zakaj bi človek kupoval knjige in si urejal lastno knjižnico? Nikjer ni nobene celovite javne pobude v zvezi s tem, pomembnost posedovanja knjig je vseskozi v ozadju, kljub nespornim pozitivnim učinkom, ki ga prinaša; diskusija o tem je omejena na posamične izjave ljudi, ki so večinoma iz knjižne panoge, kar je zato že po definiciji sprejeto z zadržkom (imajo komercialni interes!).
Naštel sem jih deset. Morda bi jih lahko dodal še nekaj.
Časi so slovenski knjigi na splošno izrazito nenaklonjeni, saj se marsikje sprašujejo o njeni funkciji. Foto Blaž Samec
Ne izhajanje, temveč stalno izdajanje
V javnem prostoru je torej le malo celovite pozitivne naravnanosti glede tega, da je treba nekaj storiti za slovensko knjigo in njen obstoj. Razlog je še vedno tudi razmeroma visoko število izdanih knjig (okoli 5000 novih na leto), zato marsikdo sploh nima občutka, da ima slovensko založništvo kako večjo težavo.
V resnici nimamo težave s številom izdanih knjig. Težave imamo s tem, kdo jih izdaja, kaj izdaja in kako. Poglejmo primer. Po uradnih podatkih vsako leto v Sloveniji kakih 1300 pravnih subjektov, od samozaložnikov, društev in zavodov, prek inštitutov in vzgojnih institucij, do muzejev in pravih založb, izda vsaj eno publikacijo, ki po definiciji spada med knjige. Od tega približno 1100 »občasnih založnikov« izda le eno ali dve knjigi, ti občasneži pa skupaj izdajo tretjino vseh knjižnih naslovov, ki pogosto niti niso namenjeni prodaji v knjigarnah.
Na drugi strani pa imamo samo še dve založbi, Mladinsko knjigo in Učila, ki izdata več kot sto knjižnih naslovov (založb, ki pretežno izdajajo učbenike, tu ne upoštevamo). To pomeni, da imata samo še dve založbi vzpostavljen resen in organiziran sistem, ki se ukvarja pretežno z izdajanjem knjig. Veliko drugih založb pri svojem poslovanju izdajanje knjig kombinira z drugimi dejavnostmi, ker jim samo takšna kombinacija omogoča preživetje. V Sloveniji imamo torej vse manj profesionalno urejenih založb, vse več pa je takih, ki so podobne garažnim podjetjem s skladiščem in pisarno ali dvema.
Časi so slovenski knjigi na splošno izrazito nenaklonjeni.
Zakaj knjigi in časopisom končno ne odbijejo davka na dodano vrednost?
Na minuli svetovni dan knjige je šel v likvidacijo še Modrijan.
Izdamo okoli pet tisoč novih knjig na leto.
Zakaj knjigi in časopisom končno ne odbijejo davka na dodano vrednost?
Na minuli svetovni dan knjige je šel v likvidacijo še Modrijan.
Izdamo okoli pet tisoč novih knjig na leto.
Z zapiranjem založbe Modrijan se žalostni procesi usihanja slovenskega založništva niso končali. Glede na to, da založniška panoga v zadnjih letih ni doživela nastanka novih pomembnejših založb (takih, ki bi kontinuirano izdajale slovenske knjige), niti ne prihoda novih kadrov, je veliko možnosti, da se bo, če ne bodo sprejeti celoviti ukrepi za njeno zaščito, prostor za slovensko knjigo še naprej krčil.
