Dokler ideal ni uresničen, je Pen še kako pomemben

Ifigenija Simonović, predsednica slovenskega centra Pen o letošnjem blejskem srečanju in dogajanju v društvu pisateljev.

Objavljeno
03. april 2019 10.55
Posodobljeno
03. april 2019 10.55
»Društva pisateljev ne more rešiti peščica požrtvovalnih začasno zaposlenih ljudi. Tako kot ne sme priti do sesutja zaradi peščice nezadovoljnežev in častihlepnežev,« pravi Ifigenija Simonović. Foto Blaž Samec
Predsednica Ifigenija Simonović pravi, da je »Pen društvo s poslanstvom nagovarjati k miru, podirati predsodke, spodbujati dialog, omogočati svobodo govora«.
 

Ko sva se pogovarjala pred dvema letoma, ste omenili vsebinske spremembe, ki ste jih načrtovali za blejsko srečanje. Vaša idealna zamisel takrat je bila z več denarja narediti več.

Idealno je, da se ne nehaš približevati idealu. Imela sem zamisli in še naprej si jih prizadevam uresničevati. Ne gre le za to, da bi z več denarja lahko več naredili, gre tudi za to, da bi to naredili bolje. Na Bledu se posvečamo predvsem tujim gostom. Uspelo nam je prestopiti prag srednješolskih učilnic. Šolski program poteka vse leto. Prirejamo debatne večere ter literarna srečanja z domačimi in tujimi gosti. Ko smo na Bledu, priredimo literarne nastope v okoliških knjižnicah in kulturnih domovih. Tako je Pen živ in odprt. Pen je društvo s poslanstvom. Sam po sebi je nosilec ideala – nagovarjati k miru, podirati predsodke, spodbujati dialog, omogočati svobodo govora.
 

Morda se motim, toda menjava na čelu 'slovenskega' mirovnega odbora, namreč da tradicionalno slovenskega predsedujočega nadomesti Francoz, mi daje misliti, da ima kdo v mednarodnem Penu tudi zamisli za spremembe blejskega srečanja, ki velja za penovsko prireditev z najdaljšo tradicijo. Ste v zadnjih dveh letih zaznali tovrstne namige? Koliko je sploh londonski center vpleten v pripravo blejske seanse?

Tu je več vprašanj hkrati. Namigi in nameni se pojavljajo, pripravljeni moramo biti na zagovor.

Pen je bil ustanovljen pred 98 leti v Londonu. Tam je sedež mednarodnega Pena. Mi smo eden od 140 Penov na svetu. Stari smo 95 let. London nam ne ukazuje, pričakuje pa, da bomo prek njihove pisarne obveščali druge centre o delu odbora pisateljev za mir, ker je ta slovenski odbor pravzaprav odbor mednarodnega Pena. V Londonu jim zelo prav pride, da se lahko pred velikim letnim kongresom predstavniki centrov nekje srečajo in pripravijo. To se zgodi ravno na Bledu. Bled je nekakšen dom, kongresi pa se dogajajo na vseh celinah.

»Ne morem reči, da ničesar ne vem o dogajanju v Društvu slovenskih pisateljev, čeprav najraje ne bi ničesar rekla. Zgrožena sem, da je prišlo tako daleč. Je to dno? Se zdaj lahko začnemo pobirati?«


V Londonu je birokratski center. Posamezni centri delajo po svojih zmožnostih in prilagojeno svojemu okolju, družbi. To, kar se dogovorimo na Bledu, je na kongresu potrjeno ali ne, so glasovanja, volitve in podobno. Na Bledu se krešejo ideje, nastajajo kreativni prepiri in odrešujoče razrešitve. Pri nas debatiramo, na letnem kongresu pa potegnemo sklepe. Bled je skoraj pomembnejši od Londona, le da London dobiva denar od velikih korporacij, ima nekaj ducat uslužbencev, mi pa delamo brez osebja in z drobižem. London nam včasih da nekaj evrov za blejsko srečanje, tako da lahko prevedemo nekaj prispevkov in najamemo avtobus za izlet.

Odbor pisateljev za mir smo leta 1984 ustanovili pri nas. Ob letošnjem poteku mandata Marjanu Strojanu se je pojavila potreba po tem, da bi predsedoval še kdo drug. Najtesneje smo od nekdaj sodelovali s francoskim Pen klubom in navdušeni smo nad tem, da kandidira njihov predsednik Emmanuel Pierrat, ki ni le pisatelj, temveč je tudi spoštovani odvetnik, izvedenec za človekove pravice in svobodo govora. Zavezal se je ideji, da bo na Bledu še vedno potekal letni sestanek odbora pisateljev za mir, in to zato, ker sem prihajajo pisatelji z vsega sveta že 51 let, in tudi zato, ker je sredi Evrope, ker povezuje pisatelje Mediterana, Balkana, vzhodne in zahodne Evrope. Za nas je pomembna tudi povezava Adria-Jadran, saj si delimo ozemlje, ki se razteza na vseh straneh teh treh meja. Zadnje čase si prizadevamo tudi navezati stike s Slovenci na Madžarskem.

S hrvaškim Penom smo v prijateljskih odnosih. Razstavo Hirošima in Nagasaki: bolečina in pogum, ki smo jo letos pripravili v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, bodo najprej prevzeli Hrvati, potem pa naj bi potovala še k drugim centrom. Predvsem gre še vedno za literaturo. Tudi ko govorimo o miru, ki je problem političnega značaja, to delamo z literaturo. Pričevanja žrtev vojne, žrtev atomske bombe – prisluhniti, povedati, deliti bolečino. Prav odbor pisateljev za mir je namreč izdelal resolucijo o pravici do življenja v miru. Potrdila jo je Organizacija združenih narodov. Razlagam si jo kot pravico vsakega človeka na svetu, da si v miru (ne v vojni!) prizadeva najti osebno srečo. Dokler ta ideal ne bo uresničen, bo Pen še kako pomemben.
 

Letos sodelujeta na srečanju dva trenutna gosta ljubljanskega zatočišča Icorn. Pa spremljate, kako se godi prejšnjim?

Ne, na žalost smo izgubili stik s tremi pisatelji oziroma novinarji, ki so imeli vsak po dve leti zatočišče v Ljubljani. Dva Maročana sta odšla v Francijo, eden se je vrnil v Etiopijo. Sameerja Sayegha, pesnika in novinarja iz Iraka, smo tako rekoč posvojili. Dobil je začasni azil in živi v Ljubljani. Spet piše pesmi. V njih nam kaže ogledalo: kako ravnamo z begunci, kako blažimo njihovo izobčenost, osamljenost, kaj mu sploh lahko nudimo, da bo zaživel kot enakovreden član naše družbe. Kako naj se udomači, če se mora vsakih nekaj mesecev seliti? Kje naj vadi slovenščino, če se ne pogovarjamo z njim?
 

Verjetno poleg slovenskega Pena, ki ga vodite, dobro poznate tudi Društvo slovenskih pisateljev. Vaš komentar na sveže dogajanje? Bi lahko rekli, da je – po turbulencah pred leti – Pen iz drugačnega testa kot DSP?

Ne morem reči, da ničesar ne vem o dogajanju v Društvu slovenskih pisateljev, čeprav najraje ne bi rekla ničesar. Zgrožena sem, da je prišlo tako daleč. Je to dno? Se zdaj lahko začnemo pobirati? Članica sem od leta 1982. 'Svežega dogajanja' ni povzročil nenaden dogodek, čeprav je nekaj nenadnih dogodkov pripomoglo k šokantnosti trenutnega stanja. Vem, da je osebje v pisarni delalo marljivo, vestno, lojalno, požrtvovalno. Delimo si hišo, skoraj vsak dan sem v pisarni. Veliko vidim, slišim, slutim.
Organizirati festival Vilenica je velikansko delo.

To, da je na plečih dveh ali treh priložnostnih, prekarnih delavcev, je nepojmljivo. Vsako podjetje bi za kaj takega imelo deset polno zaposlenih ljudi. Nova predsednica ni 'sedla na stolček', temveč je zavestno in pogumno zgrabila bika za roge. Prevzela je društvo, ki je imelo finančne in kadrovske težave, težave s hišo in še marsikaj. Številna društva dihajo s strganimi škrgami. To, kar ustvarjajo kulturniki, ni razvidno na prvi pogled. Čeprav štejemo znake s presledki ali brez, ne moremo prešteti pomenov, vplivov, vloženih ur, let zorenja, priprav. Pisatelji niso priskledniki. Trubar je pisal slovensko, zato smo Slovenci. Jezikanje ni isto kot kreativno pisanje. Društva pisateljev ne more rešiti peščica požrtvovalnih začasno zaposlenih ljudi. Tako kot ne sme priti do sesutja zaradi peščice nezadovoljnežev in častihlepnežev. Na pomoč mora priti ministrstvo za kulturo, država ... Pisatelji imamo društvo, a nismo finančniki, piarovci, investitorji, ekonomisti. Imamo pisarno, organiziramo festivale, knjižne sejme, literarne nagrade in nastope ... hiša mora imeti kanalizacijo, streho in zid. Kako naj vse to zmore sedem priložnostno zaposlenih ljudi in nekaj prostovoljcev? Kdo sesuva društvo? Tisti, ki ga ne cenijo!

Sprašujete, iz kakšnega testa je Pen. Iz prav takega kot društvo pisateljev: to je društvo, ki nima denarja za tajnico, zato ne moremo imeti uradnih ur. Na vse telefone in e-pošto odgovarjam osebno. Računovodkinja pride v pisarno enkrat na teden. Tukaj ni počitnic. Ni bolniške. Sponzorje iščemo kot berači. Naredimo manj, kot bi hoteli. Vendar nočem biti nehvaležna. Ministrstvo za kulturo nam nekaj vendarle da. Zavedam se, da nam lahko da več samo na račun odtegljaja nekomu drugemu. Zato je nujno treba povečati državni proračun za kulturo in omogočiti društvom, ki so družbenega pomena, solidno poslovanje. Ne gre za posameznike, gre za narod. Ne gre le za tisočake, gre za odnos do kulture nasploh.