Dolgo stoletje pisateljskega štaba

V Društvu slovenskih pisateljev bodo danes volili novega predsednika ter člane upravnega odbora. Na mesto predsednika bo kandidiral aktualni podpredsednik društva Iva Svetina, drugeag kandiadta ni. Mi smo pogledali v preteklost, v dolgo zgodovino društva.

Slovenska pisateljska združba je institucija, ki je ustanovljena večkrat: prvo pobudo za ustanovitev pisateljske združbe, ki bi spodbujala nastajanje šolskih, ljudskopoučnih, znanstvenih in leposlovnih knjig, je dal prevajalec in urednik France Cegnar leta 1862, a zgodilo se ni nič. Šest let pozneje je prav tako brez uspeha ustanovitev literarnega društva predlagal Josip Jurčič.

Aprila leta 1872 je na pobudo učitelja veronauka na nižji gimnaziji Davorina Trstenjaka pod vodstvom Josipa Vošnjaka in 52 književnikov prvič nastalo Društvo slovenskih pisateljev. Predsedoval mu je Trstenjak, a ni trajalo dolgo, člani so priredili Prešernovo slovesnost v Vrbi, nato pa je zaradi nasprotij med staroslovenci in mladoslovenci društvo zamrlo.

Drugič je bilo na pobudo Ivana Hribarja ustanovljeno junija 1885 kot Pisateljsko podporno društvo; predsedoval mu je Josip Vošnjak, štelo je 30 pravih in 51 podpornih članov. Viri pravijo, da je društvo leta 1889 v Ljubljani postavilo spomenik Valentinu Vodniku in zbralo prve prispevke za Prešernov spomenik ... Vzidalo in postavilo je več spominskih plošč in nagrobnikov znamenitim Slovencem, med drugimi tudi Navje. Leta 1915 je avstrijska oblast društvo razpustila.

Tretjič

Leta 1920 so ustanovili Društvo slovenskih leposlovcev, ki se je potem preimenovalo v Društvo slovenskih književnikov. Prvi predsednik je bil Anton Funtek. Od leta 1926 do druge svetovne vojne je društvo životarilo le z občasnimi sejami, tedaj je oživelo z raznimi političnimi dejanji: izrazilo je solidarnost in poslalo denarno pomoč češkim pisateljem ob nemški zasedbi 1939, protestiralo proti smrtni obsodbi L. Čermelja, obsojenega v Trstu, po začetku druge svetovne vojne je predsednik France Koblar odločno nastopil proti sodelovanju z okupatorjem.

Oktobra 1945 je Koblar sklical izredni občni zbor, na katerem so izvolili nov društveni odbor s predsednikom Miškom Kranjcem na čelu, kmalu potem je društvo postalo neavtonomni del Zveze književnikov Jugoslavije; društvo so razpustili in članstvo na novo preverili. Leta 1968 se je društvo formalno preimenovalo v Društvo slovenskih pisateljev Leta 1989 je DSP, ki je s kritično in ustvarjalno vlogo mnogo prispevalo k pomembnim spremembam v slovenskem družbenem in kulturnem prostoru, odnose z jugoslovansko Zvezo prekinilo, leta 1990 je bil s sklepom občnega zbora formalno sprejet akt o izstopu. Po pričevanju pokojnega Petra Božiča je bila vila »štab« slovenske osamosvojitve, v njej se je rojeval poglavitni vsebinski program dogodkov, ki so vodili do slovenske osamosvojitve, za mizo v salonu vile je nastajala tako imenovana pisateljska ustava, za njo so pred leti nastajale prve politične stranke.

Pisateljska vila

Društvo domuje v vili na Tomšičevi 12, kjer je tudi sedež slovenskega centra Pen in Društva slovenskih književnih prevajalcev. O prvem lastniku vile ni znanega nič, ve se, da jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prenovil Oskarjem Ebenspangerjem, zato ji pravijo vila Ebenspanger. Med drugo svetovno vojno so Nemci družino poslali v koncentracijska taborišča, v vili pa naselili vojaške zdravnike SS iz bližnje Mladike, ki je iz dekliškega liceja postala vojaška bolnišnica. Bogo Zupančič v Usodah ljubljanskih stavb in ljudi navaja pričevanje Eve-Marie Miklič, ki po smrti moža Marjana vodi Klub kulturnih delavcev, da se je po vojni iz taborišča vrnila le Adela Ebenspanger, a je živela v skromnem stanovanju pri pivovarni Union. V vilo se je namreč naselil predsednik vlade Boris Kidrič z družino, za njim pa minister za kulturo Boris Ziherl. Leta 1957 jo je v uporabo dobilo Društvo slovenskih pisateljev, po več desetletjih jo je tudi odkupilo.

Dosedanji predsedniki

Davorin Trstenjak, Rajko Perušek,Anton Funtek, Alojz Gradnik, Oton Župančič, FranceKoblar, Miško Kranjec, France Bevk, Ivan Potrč, MileKlopčič, Beno Zupančič, Matej Bor, Anton Ingolič, Mira Mihelič (edina predsednica društva doslej), Janez Menart, Ciril Kosmač, Tone Pavček (leta 1989 je na zborovanju na Kongresnem trgu prebral Majniško deklaracijo), Tone Partljič, Rudi Šeligo (kot predsednik je sklical zborovanje intelektualcev v Cankarjevem domu, v podporo zaprti četverici JBTZ je organiziral bralne maratone v DSP), Dane Zajc, Evald Flisar (predsednik z najdaljšim stažem, društvo je vodil tri mandate, našel je tudi čas za organizacijo Slovenskih dnevov knjige), Tone Peršak (med osamosvajanjem je bil predsednik ustavne komisije DSP), Vlado Žabot (po njegovi zaslugi pisatelji dobivajo knjižnično nadomestilo), Milan Jesih in Veno Taufer (pobudnik mednarodnega literarnega festivala Vilenica).