Tiskane izdaje
»Pozabljenost je najobičajnejše agregatno stanje literarnih avtorjev, saj le zelo zelo redkim uspe začasni ali trajnejši vpis v javni spomin. Za nekatere pozabljene kdo pozneje nenadoma ugotovi, da bi bili zanimivi za naš čas, če se že nekdaj niso dosti menili zanje, in takim rečejo, da so bili spregledani.
Obujanje avtorjev iz pozabe spada med redna literarnozgodovinska opravila ...« beremo v geselskem članku wikiverze. Nekaj literarnih zgodovinarjev smo poprosili, naj nas opozorijo na pozabljene in po krivici spregledane avtorje.
Miran Štuhec:
»Avtentičnost in drugačnost Marijana Krambergerja«
Mislim, da je težko govoriti o dolgovih, ki da jih ima literarna zgodovina; prej bi se strinjal z njenimi spregledi oziroma s tem, da nekaterim avtorjem ali avtoricam ni namenila dovolj pozornosti. Po vojni je lahko biti general,pravi pregovor, a dejstvo je, da novi konteksti, v katerih poteka literarnozgodovinska percepcija, dejansko odpirajo nova vprašanja, tudi iz preteklosti. Eno od njih je povezano z Marijanom Krambergerjem (1938-2015).
Ta pisec je vse plasti svojega literarnega pisanja utemeljil na individualiziranem odnosu; ta je bil večkrat zelo specifičen, verjetno celo hoteno nasproten utečenim estetikam. V ozko književnem pomenu zato pravzaprav nikoli ni iskal stika z aktualnimi tokovi (v šestdesetih letih, denimo, z močnim eksistencializmom na eni strani ter privlačnim modernizmom na drugi) in spoznavnimi kodi svojega časa, ampak je ohranjal samostojnost, avtentičnost ter drugačnost.
To je dosegal s posrečeno sintezo intelektualnosti in vključenosti v vsakdanjost, v povsem običajne dileme družbe in posameznika. Pomembno ob tem je, da je Kramberger univerzalno in partikularno združil iskreno ter prepričljivo. Mislim, da je zlasti danes, sredi množice različnih avtorskih zagonov, treba napisati celovito literarnozgodovinsko delo o njegovem malem, a nikakor ne majhnem pesniškem in proznem opusu.
Njegova ustvarjalna moč namreč ni kvantiteta, marveč dejstvo, da je znal subtilno osmisliti razumskost s pristnostjo čustva in se je njegov subjekt naravno odzival na različne dileme časa; ne nazadnje ga odlikujejo tudi sveži in funkcionalni slogovni postopki, če mislimo na poezijo (Pesmi, 1961). Upoštevajoč avtorjevo pripovedno prozo moram zapisati, da nastaja na ozadju razmeroma enostavnega fabulativnega obrazca, vendar presenetljive in izzivalne relativizacije vzrokov ter posledic in od tod izvirajoče pomenske polifoničnosti (Ljubezenska zgodba, 1968). Z naštetim je krepko presegel nevarnost, da bi njegove osebe, situacije, dogodki, doživetja, izpovedi postali literarni konstrukti.
Barbara Pregelj:
Gre za avtorico, ki izhaja iz prozne tradicije 19. stoletja, iz kmečke povesti. Tradicijo žanra je seveda razumela po svoje: izpostavila je ustnost, ji dodala elemente parodičnosti in ironične distance ter tako ustvarila besedila, ki so v slovenski književnosti ravno zaradi sinkretičnosti nekaj posebnega. Na videz so preprosta in dosegljiva vsem. Zato so jih tudi res brali in po svoje razumeli mnogi.
Za eno od njih, Ko se tam gori olistajo breze, so njeni bralci celo po sodni poti skušali uveljaviti pravilnost svoje interpretacije, avtorica pa je na sodne prepovedi odgovarjala s še večjim poudarjanjem ustnosti (pripovedovanjem besedila, zaklenjeno knjigo ...) in vztrajanjem pri pravici literature do svoje specifične fantastičnosti.
Tudi sicer je Bredo Smolnikar zanimala le literatura, ne pa to, kar literarno polje tudi določa: knjige je večinoma izdala v samozaložbi, težko je sprejela druge oznake kot le literarne. V zadnjih letih je nastalo več prevodov njenih besedil: slovaški, angleški, nemški, francoski, srbski, španski. Sama sem podpisala slednjega in delo z besedilom mi je znova pokazalo njegovo kakovost: le izjemna besedila namreč pod prevajalsko lupo ostanejo enako dobra, kot so se nam zdela po njihovem bolj površnem, neprevajalskem branju.
Igor Grdina:
Pisateljici Mari pl. Berksovi (1858–1910) ne manjka ničesar, kar se dandanes pričakuje od kanonizirancev. Njena dela se ne berejo več, zato pa se je mogoče nanje izdatno sklicevati. Opus pl. Berksove je odkritje za slehernika, celo za zagnane razkrivalke usod »pozabljenih polovic«. Sacher-Masoch ji je napovedoval usodo Ibsna, Tolstoja in Dostojevskega. Najbolj jo je proslavila knjiga o južnoslovanskih ženskah.
V dunajskem Burgtheatru so se le z bledim izgovarjanjem na menjavo literarne mode obranili njene igre o bogomilih, v svet katerih jo je uvedel »cesar slavistov« Fran Miklošič. Drama Lugoška svatovska pesem, ki so jo uprizarjali od Stuttgarta do Zagreba, je ponekod triumfirala, drugod pa povzročala škandale.
A križ je v tem, da je bila pl. Berksova vse, kar klasik »po naše« ne sme biti. Ni bila zapostavljena: osebno je poznala šefe držav in vlad, nadvojvode, voditelje diplomacij ter vodilne evropske literate. Bila je samosvoja: štela se je za Slovanko, čeprav narodnost tega imena sploh ni obstajala. Zavzemala se je za zaščito Romov, ko so po Evropi – kot je z bridkostjo ugotavljala – ustanavljali le društva za varovanje živali. Živela je razgibano: s prvim možem se je podala v Afriko, v Gorici pa je drugemu soprogu rodila hčer kar na obisku pri grofu Coroniniju.
Da je težava v tem, ker je pisala nemško in francosko? Ne more biti, saj tudi njen sorodnik Matija Čop ni ustvarjal v slovenščini, pa je vseeno tukajšnji klasik. In uspeh? Oh, komu ga pa tudi gre odpustiti!
Marijan Dović:
»Prevrednotimo Pavla Knobla in Žigo Zoisa«
Odkar so staroslovenski veljaki leta 1858 na Vodnikovi šišenski domačiji postavili marmorno ploščo in nanjo vklesali, da se je tam rodil »pervi slovenski pesnik«, je sodba o Vodnikovem prvenstvu stala, obstala in naposled okostenela. A če že pustimo ob strani Antona Feliksa Deva (1732–1786), osrednjega avtorja Pisanic (1779–1781), tudi Vodnikove slovite Pésme sa pokúshino iz leta 1806 niso bile prva avtorska zbirka umetne poezije, podpisana z imenom in priimkom in natisnjena v samostojni knjigi. Vodnika je namreč na začetku stoletja prehitel Pavel Knobl (1765–1830), ki je leta 1801 v Kranju pri tiskarju Ignacu Kremžarju izdal Shtiri pare kratko-zhásnih NOVIH PESMI, Od Paula Knobelna skovane, Inu Krainzam sa spomin dane.
Danes komaj znani Knobl se je sicer preživljal kot organist, učitelj in mežnar po različnih krajih; v rokopisu je zapustil cerkvene pesmi in skladbo Missa simplex. V poeziji je očitno odprl drugačne ventile, banalne, norčave, mestoma prostaške; v prvi pesmi se loti hvalnice krompirju, ki je mnogim Kranjcem »zheva, trebuh reshiril«, ki se ga med zelje in repo stavi, da se »pershpára kruha«. Svojevrsten vrhunec pa Knobl doseže v groteskni odi Od perdza, v kateri v uvodu poudari, da kdor »sa volo sdravie perdza sadershat nesmei, nei ga sai s kasalenjam ali vsękvanjem spreimi, de se nebo shlishal«.
Ni čudo, da je že Vodnik, za njim pa tudi literarna zgodovina, zavrnil Knoblovo poezijo, ki se naslanja na pozno gornjenemško baročno tradicijo, v njenem jedru pa slutimo burno karnevaleskno kulturo srednjega veka. Morebiti Knobla res ni smiselno riniti med velike avtorje literarnega kanona. Pa vendar utegne tiste, ki se pritožujejo nad pregovorno resnobnostjo slovenske literature, nekoliko potolažiti dejstvo, da na njenem začetku najdemo tudi zvrhano mero humorja.
Barona Žiga Zoisa (1747–1819) brez dvoma poznamo kot prvaka slovenskih preroditeljev, mecena in organizatorja, kozmopolitskega erudita renesančnega tipa, znanstvenika in še kaj. Poznamo ga tudi iz literarne zgodovine, zlasti kot pesniškega mentorja mlademu Valentinu Vodniku, ki danes nekako velja za prvega »pravega« slovenskega pesnika.
A v resnici nam že kratek pogled na Zoisove maloštevilne pesniške poskuse – v javnost so prišli šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja – pokaže, da je bil mentor precej bolj talentiran od svojega učenca. Zdi se, da je strateg slovenskega preporoda pesnil bolj za zabavo, medtem ko je funkcijo »prvega kranjskega pesnika« namenil Vodniku; ta pa učiteljevih sofisticiranih literarnoteoretskih namigov ni vedno razumel in se je najraje držal alpsko poskočnega amfibraha.
Zlasti Zoisova neobjavljena Efeška vdova, nastala med letoma 1806 in 1808, je prava pesniška mojstrovina: napisana je v stancah (z endekasilabi v njihovi pestri italijanski različici), po vsebinski plati pa je predelava žgečkljive antične teme samosvoja in polna humorja – kot je ugotovil že Alfonz Gspan, sodi »med najboljše verzifikacije, kolikor jih do danes poznamo iz dobe našega razsvetljenskega klasicizma«.
Miran Hladnik:
Zgodovinska povest Črna žena Gregorja Žerjava (1882–1929) iz leta 1910 je posebej zanimiva in je še danes v spominu starejših bralcev. Govori o gorenjskem kmetu iz Bodešč pri Radovljici v 15. stoletju, ki se znajde v stiski, ko se mu iz sveta vrne pobegla prva žena, fatalna ciganska lepotica Nigana, sam pa se je medtem poročil z drugo. Da je knjiga lahko izšla pri Katoliški založbi, se je avtor Žerjav, poznani slovenski liberalni politik, skril za psevdonim Javoran. Sicer pa ne gre za izvirno besedilo po današnjih strogih merilih.
Šele nedavno se je razkrilo, da je imel za predlogo knjigo Die Schwarze Frau tirolskega pisatelja Sebastiana Riegerja, ki se je podpisoval s psevdonimom Reimmichl. Žerjav jo je prestavil v slovenščino in na Gorenjsko tako korenito, da bralcu še na misel ne pride, da ne bi šlo za domače delo. Bralcu je pravzaprav prav malo mar, če povest ni v celoti zrasla na Žerjavovem zelniku, in njegov užitek ni zato nič manjši. In bralec je pač glavni razsodnik v teh rečeh.
Alja Adam:
Za pesnico Sašo Vegri – rojena kot Albina Doberšek, kasneje Albina Vodopivec (1934–2010) – je pisanje »pot v svet«, ki se razkriva onkraj stvarnega, nazornega, otipljivega. Avtorica pravi, da ji pisanje omogoča soočanje z »drugačnim« oziroma ji daje novo možnost pogleda na stvari. Prav to soočanje z »drugačnim« se jasno zarisuje v njeni poetiki, ki v času avtoričinega življenja ni bila prepoznana kot govorica, ki prelamlja s tradicijo, oziroma ni bila deležna temeljitih obravnav.
Avtorica je poleg revijalnih objav objavila tudi šest knjig za odrasle, med njimi so Mesečni konj, Naplavljeni plen, Zajtrkujem v urejenem naročju …, in šest pesniških knjig za otroke. Njeno delo je sicer bilo omenjeno v pregledih sodobne slovenske književnosti – obravnavano v štirih širših razpravah, a obravnave, ki so nastajale v času pesničinega zgodnjega ustvarjanja, so bile pogosto prežete z negativnimi sodbami. Avtorica v svojih pesmih ustvari lik ženske, ki ne sledi patriarhalnim obrazcem bivanja – zaveda se ujetosti, ki jo povzročajo družbeni normativi, ki oblikujejo spolne identitete. V zbirki Zajtrkujem v urejenem naročju kritizira mit o materinstvu, ki enači žensko identiteto z materinsko vlogo.
Saša Vegri v svoji poeziji išče prostor za oblikovanje drugačnih, nekonvencionalnih modelov bivanja, česar literarni teoretiki v sedemdesetih in osemdesetih letih niso odobravali. Nekateri od njih so (po besedah Stanislave Repar) avtoričino delo na silo umestili v tradicionalistične literarne struje, s tem pa okrnili osrednjo sporočilnost pesmi.
Zanimivo je, da sta bili prvi dve avtoričini knjigi deležni večjega odziva kot njeno kasnejše pisanje, kljub temu da je pesničin jezik zorel oziroma so kasneje nastajale pesmi, ki so bile več kot vredne obravnave in pozornosti kritikov. Saša Vegri je pesnica, ki je z vizionarskim pisanjem presegla okvire svojega časa oziroma zdrsnila iz njih in se znašla na praznem ozemlju (njeno delo je bilo spregledano ali pa napačno interpretirano).
Šele v zadnjih petnajstih letih se teoretiki oziroma teoretičarke lotevajo celostne obravnave njenega dela, kar pomeni, da vključujejo v svojo analizo tudi feministično literarno vedo.
Irena Avsenik Nabergoj:
»Marija Sreš in zgodbe,
Med slovenskimi pisatelji in pisateljicami, ki so ustvarjale ali pa še ustvarjajo v tujini, si nedvomno zasluži večjo pozornost slovenske literarne zgodovine Marija Sreš. Rodila se je leta 1943 v Bratoncih ter leta 1971 kot misijonarka odšla v Indijo, v gorati predel zvezne države Gudžerat. Ker so tam potrebovali tudi izobražene misijonarje, je leta 1976 v Ahmedabadu diplomirala iz gudžeratskega jezika in književnosti.
Delovala je med staroselci, ki imajo v indijski družbi najnižji položaj. Živela je med ženskimi staroselkami, na katere so v tem patriarhalnem svetu gledali zviška kot na nepismene ter jih obravnavali predvsem kot predmet za spolno izkoriščanje in poceni delovno silo. Marija Sreš jim je vselej prisluhnila v njihovih vsakodnevnih stiskah, jim svetovala ter jih učila brati in pisati.
Med svojim štiridesetletnim misijonarskim delom je na začetku pisala samo dnevnike, nato pa je na pobudo nekega jezuita začela pisati tudi kratke zgodbe ter na željo staroselk v gudžeratščini napisala njihove življenjske zgodbe ter jih objavila v svoji prvi knjigi Tam, kjer kesude cveto: zgodbe misijonarke iz Indije. Njena knjiga je bila med ljudmi zelo dobro sprejeta, doživela pa je tudi priznanje največjega gudžeratskega pisatelja Manubhaja Pančolija in bila nagrajena z literarno nagrado za kratke zgodbe Gudžeratske akademije literature in umetnosti (1994).
Ker pa se po besedah Marije Sreš »zgodbe v resnici nikdar povsem ne zaključijo, ampak se pogosto kot ptič feniks dvignejo iz pepela prejšnje zgodbe«, so nastale še njene naslednje knjige, ki so prav tako doživele zelo dober sprejem – Ženska ženski: o ljubezni, lepoti, prijateljstvu in drugih ženskih kvalitetah (2004) in Najprej je bila ženska in druge zgodbe (2008). Leta 2004 je na Slovenskem izšla tudi njena knjiga kratke proze Doma sem, kjer je moje srce: še nekaj zgodb o ženah iz Sabarkantske doline, leta 2015 pa njena nova knjiga Pod krošnjo stare jablane: zgodbe žensk z Vzhoda in Zahoda.
Njene kratke zgodbe, napisane v tekočem, jasnem in poetičnem slogu s pestrimi dialogi, stvarnimi opisi in živahnim dogajanjem, ki v slovenski literarni vedi razen krajših ocen ob izidu še niso bile deležne umetniške presoje, so prav gotovo zanimive tako z literarnih kot s kulturoloških, antropoloških, religioloških, socioloških, pedagoških in drugih vidikov.
Katja Mihurko-Poniž:
Ljudmila Poljanec je bila rojena leta 1874 v Brežicah. Končala je učiteljišče v Ljubljani, vendar si je želela poučevati na liceju, zato se je odpravila za eno leto na Dunaj, kjer je od leta 1908 do 1911 poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike. V obdobju pred prvo svetovno vojno je tudi veliko potovala. Na potovanju v Carigrad v družbi slikarja Vesela je dobila navdih za cikel pesmi Carigrajske vizije.
Na začetku stoletja je pod različnimi psevdonimi, med katerimi se je najbolj uveljavilo ime Nataša, objavljala v vseh tedanjih pomembnih slovenskih literarnih revijah. Leta 1906 je pri Schwentnerju izdala prvo pesniško zbirko Poezije in bila ob Vidi Jeraj edina pesnica tega obdobja, ki ji je uspelo objaviti svoje pesmi v knjižni obliki. Napisala je tudi dramska besedila in veliko pesmi ter zgodbic za otroke.
Odzivi kritike na njeno prvo pesniško zbirko so odraz tedanjega časa in pogleda njenih sodobnikov na žensko ustvarjalnost, vendar Ljudmila Poljanec kot pesnica ni bila nikoli povsem spregledana. Gotovo pa je bila dolga desetletja premalo cenjena in skoraj popolnoma pozabljena kot zelo kritična opazovalka in avtorica odličnih člankov, v katerih se je odločno zavzemala za ženske pravice, drugačno vzgojo deklet, boljše delovne pogoje učiteljic in odpravo celibata za učiteljice.
