Tiskane izdaje
Rodil sem se leta 1881 v velikem in močnem cesarstvu, v habsburški monarhiji. Toda ne iščite je na zemljevidu: pometena je brez sledi. Odrastel sem na Dunaju, dva tisoč let stari večnacionalni metropoli, in moral sem ga zapustiti kot kriminalec, preden je bil degradiran v nemško provincialno mestece.
Tako je svoje življenje opisal eden največjih in najboljših pisateljev Stefan Zweig. In nadaljeval. »Moje književno delo v jeziku, v katerem sem pisal, je spremenjeno v pepel v isti državi, v kateri so imele moje knjige milijone bralcev. In tako zdaj ne spadam nikamor, povsod sem tujec, v najboljšem primeru gost.
Evropa, domovina, ki bi jo moje srce izbralo za svojo, je izgubljena, ker je samomorilsko razpadla tudi drugič v vojni, v kateri je šel brat proti bratu. Proti svoji volji sem bil priča najhujšemu porazu razuma in največji zmagi brutalnosti v dolgotrajnih kronikah. Nikoli – in to rečem brez ponosa, z mnogo več sramu – nobena generacija ni izkusila takšne moralne retrogresije tistih duhovnih višin, ki jih je imela naša generacija.
In vsak od nas čuti: preveč je. Moje danes in moje včeraj, moji vzponi in padci so tako drugačni, da včasih čutim, kot da sem živel ne eno, ampak več obstajanj, vsako drugačno od prejšnjih.«
Nacisti so mu vzeli jezik
Pisateljeva generacija je doživela burne čase, on še posebej. Stefan Zweig je bil najbolj bran in najbolj prevajan nemški avtor svojega časa, ni pa bil priljubljen prav povsod. Radi so ga imeli v Franciji, veliko manj v Britaniji, kamor je pozneje zaradi židovskega rodu pobegnil pred nacizmom in dobil britansko državljanstvo. Zweig je bil mojster novel, tej zvrsti pa Britanci niso bilo toliko naklonjeni. Šele leta 2000 je Pushkin Press, specializirana založba za tuje pisce, predstavila Zweiga Angležem.
Leta 1933 so nacisti zažgali njegove knjige, vzeli so mu jezik, ki je bil hkrati tudi njihov jezik. S tem se do konca življenja ni mogel sprijazniti: »Nič mi ni pomagalo, da sem skoraj pol stoletja vzgajal svoje srce, da bi utripalo kozmopolitsko ... Ne, tistega dne, ko sem izgubil svoj potni list, sem z oseminpetdesetimi leti odkril, da človek s svojo domovino izgubi več kot le kos ograjene zemlje.« Poleg izgube jezika ga je pestila tudi samota.
Veliko del v slovenščini
Nacisti niso bili njegovi edini nasprotniki. Ni jih bilo malo, ki so mu zamerili, da je pisal tako lepo, tekoče in z lahkoto, da je bil bogat, rojen v bogati družini, da je lahko veliko potoval po svetu ... Ko preberete eno Zweigovo knjigo, preberete vse, strastno, tudi po večkrat. V slovenščini jih imamo veliko, med njimi novelo Strah, ki jo od danes lahko berete v Delovem podlistku. Zweig je Strah napisal okrog leta 1913, na predvečer prve svetovne vojne, ki ga je preživljal v Švici. Knjiga je v prevodu Ane Jasmine Oseban izšla leta 2012 pri založbi Ebesede.
Zweigovo delo, skupaj z nekaterimi najzgodnejšimi novelami, ki jih je napisal še kot najstnik, priča o izjemnem občutku za jezik in podobo ter o nenavadnem opazovalskem daru. Bil je mojster jezika, raje od izmišljenih zgodb je pripovedoval stvarne. V slovenščini lahko beremo biografiji dveh nesrečnih kraljic, Marije Antoinette ter Marije Stuart, pa o triumfu in tragiki Erazma Rotterdamskega, o dejanju pomorščaka Ferdinanda Magellana, o državniku Josephu Fouchéju, o Balzacu.
Spoznamo lahko graditelje sveta, knjigo z istoimenskim naslovom, devet pesnikov, pisateljev in filozofov, ki so prispevali k oblikovanju današnjega sveta. Njegov izjemni pripovedni dar in smisel za zgodbo prideta prav posebej do izraza v Noveli o šahu, vrhuncu njegovega opusa, manj kot sto strani dolgem in posthumno izdanem delu, ki sodi v sam vrh svetovne književnosti.
V Zvezdnih trenutkih človeštva piše o ljudeh, ki so za vedno spremenili podobo človeštva ter človeško vedenje. Kot eden najboljših kronistov preteklega stoletja pripoveduje zgodbe štirinajstih mož – od Cicera prek Kolumba do Lenina – ki so vplivali na naša življenja. V tej knjigi kot tudi v številnih drugih Zweigovih uživajo ljubitelji stvarne literature ter tisti, ki imajo radi kakovostno klasično literarno delo. Posthumno je izšla tudi avtobiografija Včerajšnji svet.
Slovo od življenja
Zweig je zadnja leta svojega emigrantskega življenja preživel v Braziliji, emigracija pa ga je navdajala z nepremagljivo otožnostjo. Leta 1942, ko je bil star 60 let in ko je globoko nesrečen začel pešati, ko je končal Novelo o šahu ter Včerajšnji svet in ko je, kot je dejal ob krsti Sigmunda Freuda, dovršil svoje delo in dovršil svojo notranjost, ko se je zdel nacizem večen, je vzel prevelik odmerek veronala. Sledila mu je 27 let mlajša druga žena Lotte, ki je vzela prevelik odmerek morfija in zaspala v njegovem objemu. Fotografija njunih trupel v objemu je obkrožila svet.
Stefan Zweig je neizmerno trpel zaradi uničenja duhovne domovine Evrope. Evropo, in ne Avstro-Ogrske, je imel za svojo domovino. Imel jo je za kraj izjemno nadarjenih umetnikov in velikih umov, a sta vse pokvarili vojni. »Iz ponosa nad prekipevajočimi uspehi tehnike in znanosti sta se prvikrat porodila čut evropske solidarnosti ter evropska nacionalna zavest.
Kako nesmiselne so te meje, ko jih igraje preleti vsako letalo, smo si govorili, kako provincialne, kako umetne so te carinske ovire in obmejne straže, kako nasprotne našemu času, ki očitno teži k povezovanju narodov in svetovnemu bratstvu! Ta čustveni zalet ni bil nič manj čudovit kot polet letal; žal mi je za vsakogar, ki kot mladenič ni doživljal teh poslednjih let zaupanja v Evropi.«
Poleg literature je Zweig ves čas pisal tudi pisma, med drugim številnim književnikom. Za seboj je pustil 30.000 pisem. Zbiral pa je tudi rokopise in že pri 16 imel originalne rokopise celo Goetheja in Beethovna, pozneje pa je njegova zbirka postala ena najpomembnejših v Evropi, saj vsebuje dragocenosti, kot je katalog Mozartovih del, ki jih je skladatelj sam napisal, in Beethovnovo pisalno mizo. V zbirki so tudi Napoleonov ukaz vojski, rokopis Balzacovega romana, notni zapisi Bacha, Schuberta, Brahmsa, Chopina, Leonardovi teksti in risbe ...
To zbiranje je imelo vzrok v njegovi fascinaciji z biografskimi in psihološkimi vidiki pri ustvarjanju umetniških del, njegova prva žena Friderike pa je pozneje rekla, da je to izhajalo iz »Stefanove želje po umikanju pred vsakodnevnimi stvarmi v krog velikih dosežkov«.
