Dora Maar in Pablo Picasso: Na koncu jo je kot minotaver požrl

Slavenka Drakulić je napisala roman o umetniškem paru, kjer je zelo očitno dominiral moški.

Objavljeno
20. oktober 2015 12.44
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Dora Maar je bila med številnimi Picassovimi ženskami najbolj posebna: bila je najbolj intelektualna in umetniško nadarjena. Picasso jo je upodabljal kot trpečo, jokajočo žensko, čeprav v resnici nikoli ni jokala. Pomagala­ mu je slikati Guernico­ in bila navdih za številna ­druga dela.

Ko je Picasso iz nje izžel vse, kar je lahko, jo je zavrgel. To jo je ­psihično strlo in nikoli se ni pobrala. Zgodba o trku dveh močnih kreativnih osebnosti je pritegnila hrvaško pisateljico Slavenko Drakulić, ki je napisala roman Dora i Minotaur (Fraktura).

Slavenko Drakulić je prejšnji teden povabila v Slovenijo galerija Visconti Fine Art, z njo pa se je pogovarjal njen dolgoletni prijatelj, režiser Dušan Jovanović. Povedala je, da je knjiga dobila naslov po Picassovi sliki iz leta 1936, ki je nastala na začetku njune ljubezenske zveze. Njen naslov je Dora in Minotaver in najboljše simbolično ponazarja naravo njune zveze – Picasso je Doro na koncu kot pravi minotaver uničil, požrl.

V družbi s priznanimi umetniki

V uvodu je umetnostni zgodovinar­ Brane Kovič orisal življenjsko pot Dore Maar in opozoril, da je bila izvrstna umetnica, fotografinja, ki je ne prezre noben pregled svetovne fotografije in umetniških avantgard 20. stoletja. Rodila se je leta 1907 v Franciji kot Henriette Theodora Marković, njen oče je bil hrvaški arhitekt Josip Marković. Zaradi očetovega dela se je družina preselila v Argentino, leta 1926 pa so se vrnili v Pariz in Dora je študirala fotografijo na Académie Julian ter imela svoj fotografski studio.

Družila se je s številnimi znanimi umetniki tistega časa, med drugim je bila v ljubezenski zvezi z Georgesom Bataillem, pozirala je Manu Rayu, bila je fotografinja v filmu Jeana Renoirja, prijateljevala s pesnikom Paulom Éluardom. Prav ta jo je leta 1935 seznanil z največjim umetnikom tistega časa – Pablom Picassom.

Njuna zveza že od začetka ni bila preprosta, tudi zato ne, ker je bil Picasso veliko starejši (on 54 let, ona pa 28, ko sta začela zvezo), še vedno poročen z Olgo ­Hohlovo, hkrati pa je imel še eno ljubico – Marie-Thérèse Walter. Ob neki priložnosti sta se Marie-Thérèse in Dora srečali v njegovem studiu in se na Picassovo pobudo fizično spopadli zanj.

Picassu je Dora služila kot muza, slikal jo je, videl kot trpečo žensko, kot žensko, ki joče, in na koncu je v njej videl celo moškega – Dora je bila namreč edina njegova ljubica, ki je znala misliti in mu je bila intelektualno superiorna, saj je bil on polpismen, je povedala Slavenka Drakulić. Ker je Picasso preziral fotografijo, jo je opustila in začela slikati. Njuna zveza se je leta 1943, ko se je on spustil v zvezo z ljubico Françoise Gilot, začela krhati, kar je imelo za Doro strašne posledice.

Razhod s Picassom jo je pripeljal v umobolnico, zdravili so jo z elektrošoki. Pomoč je poiskala tudi pri znanem pariškem psihiatru in psihoanalitiku Jacquesu Lacanu, a kot smo slišali na predstavitvi knjige, zdravljenje ni uspelo. Umaknila se je iz umetniških krogov, prenehala fotografirati in samo še slikala, privlačiti jo je začelo duhovno, iskala je mistično komponento v različnih verstvih in tako začela odkrivati Boga, ki ga je prej kot zaprisežena levičarka zavračala. Znana je njena izjava: »Po Picassu samo še Bog.« Umrla je leta 1997.

Ljudje so bili samo material za njegovo slikarstvo

Slavenka Drakulić je povedala, da se v svoji knjigi osredotoča na vprašanje, kako se je lahko slavna fotografinja po ljubezenski zvezi z genijem modernega slikarstva 20. stoletja odrekla svoji ustvarjalnosti in se nehala ukvarjati z umetniško fotografijo, kako se je pravzaprav odrekla sami sebi.

Pisateljica je opozorila, da zaradi njene feministične naravnanosti ne smemo vnaprej predvidevati, da obsoja Picassa. Poskuša samo razumeti nastalo situacijo: on je bil kot vulkan, ki je uničeval vse okoli sebe. Bil je obseden z ustvarjalnostjo in uporabljal bližnje ljudi kot material za svoje delo, konzumiral jih je v dobro umetnosti.

Dora mu je bila zanimiva, dokler ni razbil njenega misterija. Ko jo je konzumiral, mu ni bila več zanimiva. Na koncu jo je doživljal kot monstrum, na zadnjih portretih je po­vsem spačena, je povedala Slavenka­ Drakulić.

Sporni zapiski

Čeprav je roman napisan po resničnih osebah in zgodbi, je vsebina v resnici fikcija. Začne se z Dorinimi zapiski iz leta 1957, o katerih je Dušan Jovanović hotel od Slavenke Drakulić izvedeti, kje jih je dobila, ta pa tega ni hotela izdati. Kakorkoli – beležke vsaj fiktivno obstajajo in Dora v njih piše o svojem odnosu s Picassom. Piše v hrvaščini, ki je jezik njenega očeta, to je bil zanjo jezik emocij.

Na očeta, ki je bil iz Siska, je bila veliko bolj navezana kot na francosko mamo. Najprej je Slavenka Drakulić hotela napisati knjigo kot Dorin dialog z Lacanom, a se je premislila.

Slavenka Drakulić se je že v prejšnjih delih ukvarjala s problematiko ženske in njenih fizičnih in emocionalnih travm. Napisala je že romansirano biografijo Fride Kahlo, v kateri obravnava to tematiko. Dora Maar in Frida Kahlo sta se v življenju tudi srečali in eno od poglavij v knjigi Dora i Minotaur je namenjeno temu srečanju.

Frida Kahlo se zdi nekoliko podobna Dori, tudi ona je bila pod vplivom dominantnega moškega (Diega Rivere), toda Frida se je krčevito borila zase, in danes za Diega Rivero ne ve nihče, Frida Kahlo pa je umetniška institucija, je dejala Slavenka Drakulić. Dora pa je ob ekscentričnem obsedencu le tiho trpela, kar je pripeljalo v razpad njene osebnosti.

Zanimanje Slavenke Drakulić za kreativne pare se z Doro Maar in Picassom ter Frido Kahlo in Diegom Rivero ni prenehalo – napovedala je trilogijo o umetniških parih, tako da si lahko obetamo še tretjo tovrstno knjigo. O kom bo pisala, za zdaj še ne ve.