Drago Jančar, pisatelj, lavreat, skeptik

Najuglednejši in najbolj prevajani sodobni slovenski avtor bo v petek dopolnil sedemdeset let.

Objavljeno
10. april 2018 11.00
Posodobljeno
10. april 2018 14.14
Drago Jančar.
Igor Bratož, igor.bratoz@delo.si
Igor Bratož, igor.bratoz@delo.si
Na portalu slovenskega gledališča SiGledal je zapisan podatek, da je 13. aprila 1948 v delavskem predmestju Maribora Studenci rojeni Drago Jančar­ začel pisati pri osemnajstih, prvo novelo je objavil v Mladini.­ V petek bo pisatelj, ki velja za najuglednejšega in najbolj prevajanega sodobnega slovenskega avtorja, dopolnil sedemdeset let.
Ob Dragu Jančarju se je v zadnjih desetletjih na tukajšnjem literarnem prizorišču uveljavila imenitna praksa: izid vsakega njegovega knjižnega dela je tako rekoč avtomatično in brez motečega preostanka razglašen za dejanje sodobnega klasika, že dolgo je, kar je Jančarjev literarni opus, njegov pisateljski zamah, tako leposlovni kot esejistični in dramski, v risu sodobnega slovenskega literarnega prizorišča postal nekaj nespregledljivega, njegove knjige je enostavno treba prebrati, o njih imeti mnenje.
Med največkrat navajanimi biografskimi podatki o Dragu Jančarju,­ pisatelju, dramatiku, scenaristu, uredniku, polemiku, javnem intelektualcu evropskega formata, večnem skeptiku (v ­zgodnjem intervjuju je skeptični duh označil za temelje avtentičnega pisateljevanja) in tudi disidentu, je zgodba iz časa, ko smo bili prisiljeni živeti v stisnjeni atmosferi, kakor je nekoč ­poimenoval totalitarni čas. Po končani mariborski višji pravni šoli je bil Jančar najprej urednik Katedre, potem novinar časnika Večer, sredi sedemdesetih je iz Avstrije prinesel knjigo Tomaža­ Kovača o pokolu slovenskih domobrancev V Rogu ležimo pobiti in jo posodil kolegom, zaradi česar je bil obtožen »razširjanja sovražne propagande« in obsojen na leto dni strogega zapora. Zaprli so ga v isti zapor, je dal pozneje vedeti, kot je gestapo zaprl njegovega očeta.

Različne zaposlitve

Po prošnji za pomilostitev in peticiji pisateljskega društva so ga po treh mesecih izpustili in ga poslali na služenje vojaškega roka v Srbijo, kjer je doživljal nadaljnja šikaniranja, po vrnitvi je poskusil preživeti kot samostojni pisatelj – že v zaporu je začel pisati roman Galjot –, kasneje se je spet zaposlil na Večeru, a ne kot pisec, ampak kot urejevalec fotografskega arhiva, knjižničar in kasneje prevajalec Tanjugovih vesti. Leta 1978 se je preselil v Ljubljano in bil do leta 1980 zaposlen kot dramaturg pri Viba filmu, po težavah s filmoma Nasvidenje v naslednji vojni in Dražgoška bitka je zapustil nacionalni filmski studio in se zaposlil kot tajnik in urednik pri založbi Slovenska matica.
Posebno vlogo v areni življenja je imel med letoma 1987 in 1991, ko je bil predsednik Slovenskega centra Pen, prav v tistem času si je s somišljeniki iz kroga Nove revije, kjer je bil nekaj časa urednik, prizadeval za demokratizacijo Slovenije in njeno osamosvojitev, z besedilom Slovenski eksil je sodeloval tudi v znameniti 57. številki Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program.
V klasičnem literarnozgodovinskem uvrščanju velja, da je Jančar svoje nagnjenje k »opisnemu poželenju« uresničil s pripovedno prozo, najprej pisano v modernistični pripovedni tehniki in pod vplivom francoskega novega romana, pozneje, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, z nekaterimi postmodernističnimi prvinami. Tematsko so v njegovem opusu temeljna eksistencialna vprašanja posameznika, ujetega v nerazumljive mehanizme zgodovine, pogosto v sporu s svojim časom in okolico. V Jančarjevem doslejšnjem opusu so romani Petintrideset stopinj, Galjot, Severni sij, Posmehljivo poželenje, Zvenenje v glavi, Katarina, pav in jezuit, Graditelj, Drevo brez imena, To noč sem jo videl, Maj, november in In ljubezen tudi, za tri je Jančar prejel Delovo nagrado za roman leta kresnik.

Mnoga življenja

Ob avtorjevem jubileju je založba Beletrina te dni izdala obsežen izbor iz njegovih kratkoproznih zbirk Mnoga življenja. O Jančarjevem dramskem opusu akademijska biografija navaja, da so nekatera njegova odrska besedila preplavila gledališke repertoarje po tedanji državi, samo dramo ­Veliki briljantni valček je v dveh letih po nastanku uprizorilo dvanajst teatrov v Jugoslaviji, sledile so številne uprizoritve v tujini. Med ostalimi Jančarjevimi dramami so še Razseljena oseba, Disident Arnož in njegovi, Klementov padec, Zalezujoč Godota in druga dela.
Enako obsežen je Jančarjev esejistični opus, knjige, kot so Terra incognita, Razbiti vrč, Egiptovski lonci mesa, Duša Evrope, Jakobova lestev in druge. Jančar, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, član Evropske akademije znanosti in umetnosti, prejemnik zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije in avstrijskega častnega križa za znanost in umetnost I. reda, je dobitnik številnih domačih in tujih literarnih nagrad, med njimi Prešernove nagrade, niza Grumovih nagrad, Glazerjeve nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture, Herderjeve nagrade, nagrade Jeana Améryja za esejistiko, nagrade združenja francoskih kritikov in založnikov za najboljšo tujo knjigo, nagrade evropskega parlamenta državljan Evrope, mednarodne nagrade Ignazia Siloneja, dveh Sterijevih nagrad, nagrade Glavne evropske zveze za književnost, nagrade Ernesta Hemingwaya, nagrade za mediteransko kulturo, evropske nagrade za kratko prozo mesta Augsburg in drugih.
Je Drago Jančar najboljši sodobni slovenski pisatelj?
Peter Kolšek
Čeprav mi označevanje s superlativi ni najbolj pri srcu, moram priznati, da razgledovanje naokrog ne prinese boljšega rezultata. Da, Jančar je najboljši pisatelj našega najprej disidentskega, nato tranzicijskega časa. Uspešno je uporabil preizkušeno formulo za dobro pripovedništvo: srečanje zgodovine in intime v tesnobi eksistencialnosti. Pred njim je to enakovredno zmogel Lojze Kovačič, pričevalec prvih povojnih desetletij. Morda bo tako mogoče govoriti o Goranu Vojnoviću – čez deset, dvajset let. A Jančar je tudi izvrsten dramatik. In esejist, ki je zaznal vibracije evropskega političnega preoblikovanja in jih tudi sam pošiljal v srednjeevropski prostor. Zdi se, da je bil izstop iz polaktivne politike ena njegovih bolj posrečenih odločitev, dobrih tudi za njegovo literaturo. In za nas.
Andrej Blatnik
Objektivno? Zanesljivo. Ob Evaldu Flisarju je najbolj prevajan sodobni­ slovenski pisatelj, nastopal je na velikih svetovnih festivalih, Prešernovo nagrado za življenjsko delo je dobil že pri nedopolnjenih 45 letih, trikrat prejel kresnika, letos se bo zanj potegoval četrtič, z zelo dobro knjigo. Je tudi prejemnik več mednarodnih nagrad, izjemen je v romanu, zgodbi, eseju, drami.
Subjektivno? Jančar je avtor, na katerega je beroči Slovenec lahko ponosen. (Tudi če ne pripoveduje o svetu, ki bi ga zanimal, ali se z njim ideološko ne strinja.) Jaz sem. Všeč so mi vse njegove knjige, seveda ene bolj, druge manj, še najmanj tisti roman iz leta 2014, nekatere sodijo med najboljše v slovenski literaturi. Srhljivo je, da njegova zgodba Nedelja v Oberheimu pove več o svetu, v katerem živimo, od vseh medijskih novic in političnih deklaracij. (In navsezadnje: najbrž je malo jezen, ko tole bere, in se spominja zdaj skoraj pozabljenega rekla, da v svetu duha ni zmag in porazov. Morda ta svet duha ne obstaja več tako zelo, kot je v času, ko je to reklo nastalo. Da pa v Sloveniji malo še obstaja, gre nemalo zaslug Dragu Jančarju.)
Mitja Čander
Govoriti o največjem pisatelju je verjetno povsod po svetu precej zagatno početje, med Slovenci še posebej. Smo namreč narod izrazitega egalitarizma in naravnost sovražimo izjemne (žive!) posameznike in jih slavimo šele po smrti, ko nas z izjemnostjo več ne ogrožajo. Lahko bi sešteval nagrade, prevode, kritike, študije, prodane naklade in vse mogoče objektivne kazalce. Lahko bi rezoniral, da je tematika posameznikovega iskanja v vrtincu zgodovine izrazito relevantna za slovensko zgodbo zadnjega stoletja. Zelo verjetno je po vseh teh in drugih mogočih kriterijih Drago Jančar ta hip najpomembnejši slovenski pisatelj. Nimam volje in zmožnosti za tako matematiko. Drago je zame preprosto osrednje ime trenutne slovenske literature.
Nela Malečkar
Vprašanje, ali je Drago Jančar naš najboljši sodobni pisatelj, je najbrž mišljeno retorično. O tem govorijo vsa objektivna dejstva: dolgoživa priljubljenost pri domačih bralcih, številni prevodi v tuje jezike, najpomembnejše literarne nagrade doma in v tujini, odmevne uprizoritve njegovih dram, vznemirjenje ob izidu njegovih novih del, ki sčasoma postanejo klasika. Redkokdo zna tako mojstrsko pisati stavke v 'ritmu dihanja in utripanja srca', da z njimi lahko začara bralce, ki imajo predvsem radi zgodbe, hkrati pa tudi tiste, ki uživajo v posameznih stavkih in načinu pripovedovanja.
Pisateljevemu jubileju smo se v založbi Mladinska knjiga poklonili s ponatisom treh zgodovinskih romanov: Galjot, Katarina, pav in jezuit in Severni sij. Njihovi junaki se sicer prebijajo skozi velike preizkušnje 17., 18. in 20. stoletja, vendar nikakor ne obtičijo tam! Z vso silovitostjo govorijo tudi o našem 21. stoletju, o občutjih tujstva, o iskanju višjega smisla, o strahu pred kataklizmičnimi dogodki, o strasteh in blodnjah, o temi in svetlobi ... pomagajo nam razumeti življenje v vseh protislovnostih in nedoumljivostih. To je nemara tudi glavna odlika Jančarjevih romanov, ki tako kot vse velike mojstrovine s časom ne zbledijo.
Mojca Pišek
Na vprašanje, ali je Drago Jančar najboljši sodobni slovenski pisatelj, je mogoče odgovoriti le z razmišljanjem, kako si želimo definirati najboljšega slovenskega pisatelja. Morda kot nekoga, ki nikoli ni napisal slabe knjige? V tem primeru Drago Jančar ni najboljši živeči slovenski pisatelj. Morda kot nekoga, ki je napisal najboljše literarno delo v zgodovini nacionalne književnosti? Tudi v tem primeru Drago Jančar najverjetneje ni najboljši živeči slovenski pisatelj. Morda pa kot nekoga, ki ima najboljše razmerje med manj prepričljivimi in izrazito kvalitetnimi deli v prid slednjim? V tem primeru si deli prvo mesto vsaj z Goranom Vojnovićem. Res pa je, da ob taki definiciji krona ni nujno za vedno.
Tomo Virk
Drago Jančar ima izjemen čut za zgodbo in obenem izbrušen slog, ki ni zacementiran, temveč gre v korak s časom in se zna prilagajati različnim temam, čeprav ostaja prepoznavno Jančarjev. To je nujen predpogoj, da lahko tisto, kar daje Jančarjevemu opusu največjo težo, namreč problemsko-tematska razsežnost, zablesti v vsem sijaju. Jančar je v svojih delih umetniško dognano ubesedil najpomembnejše zahodne družbene in politične teme 20. stoletja, temeljno duhovno problematiko evropskega človeka, pa tudi nevralgične točke slovenske kulturne, duhovne in politične zgodovine. To je naredil z intuicijo umetnika ter empatijo odličnega pisatelja, ne pa denimo z ravnilom ideologa, besom angažiranega pamfletista ali preračunljivostjo trendovskega pisatelja. Zato ga lahko imamo ne le za literarnega klasika, ampak – čeprav so taka razvrščanja nehvaležna – tudi za najpomembnejšega živečega slovenskega pisatelja.