Država kot smrtni Bog

Hobbesovega Leviatana si je zgodovina zapomnila predvsem zaradi razprav o suverenosti in zaradi političnih razdelkov v razredu politične filozofije. Redki se ukvarjajo z večinskim preostankom knjige, z njegovo vizijo krščanske države, v kateri, kot v spremni besedi zapiše Aljoša Kravanja, združuje nauk o človeku, politično teorijo in teologijo.

Politični filozofiji v pojasnilo si je treba predočiti, da je Hobbes državo in teorijo suverena konstruiral v posebnih okoliščinah, na pogorišču nekdanje in v želji po konstrukciji stabilne in trajne skupnosti. S tem pa je za seboj vseeno pustil trajno sled, teorijo, ki danes sodi med klasične.

K zavezi sodijo vrline

V sredici njegove politične filozofije je seveda nekaj rêkel, ki so se v prihajajočih stoletjih med ljudmi precej dobro prijela. Vodijo čez vprašanja, kako družba sploh lahko stabilno deluje in ne zapade v kaos. V svetu brez države in suverena vlada kaos. Vsi ljudje so nekako enaki, kar pomeni, da so enako močni. Če vsakdo skrbi le za lastno preživetje, če ni pravil, zakonov, če ni morale, pridemo v stanje bellum omnium contra omnes, kar pomeni v boj vsakogar zoper vse. Človek je človeku volk.

Hobbsov Leviatan, knjiga, ki velja za temeljno delo politične filozofije. FOTO: Promocijsko Gradivo

Hobbes že v uvodu knjige, preden spregovori o človeku, pove, o čem se hoče pogovarjati. Človeška umetnost je v tem, da oponaša naravo, da bi lahko naredil »umetno žival«. Z umetnostjo se po podobi umetnega človeka ustvari »velikega Leviatana«, politično skupnost ali državo, kar je, mimogrede povedano, interpretacija Leviatana, ki se precej razlikuje od te, ki jo najdemo v 41. poglavju Jobove knjige v Stari zavezi. V Hobbesovem Leviatanu je suverenost umetna duša, uradniki so kot sklepi telesa, nagrade in kazni kot živci, premoženje kot moč, svetovalci kot spomin. Poštenost in zakon sta umetna razum in volja, ubranost je zdravje, razprtija je bolezen, državljanska vojna pa smrt. Tem definicijam sledijo razrez in poglavja knjige.

Prva poglavja delujejo učbeniško. Razpravlja o čutih, domišljiji, govoru, razumu in znanosti, hotenjih in strasteh, užitku in ugodju, o diskurzu in vrlinah, o jezi in napuhu, o melanholiji in spoznanju, in še in še.

Potem spregovori o religiji in igra se začne. Religija je namreč le v človeku in izhaja iz njegove želje po spoznanju vzrokov in razmisleka o začetku stvari. Človek je kot Prometej priklenjen na Kavkaz, pod orlom, ki mu vsak dan nakljuva jetra in se z njimi hrani. Človeka zaznamuje strah pred smrtjo in pred nevidnimi stvarmi. Bogove je ustvaril človeški strah. Tako so se spočenjale religije. Štiri so naravna semena religije: v mnenju o duhovih, v nepoznavanju sekundarnih vzrokov, v oboževanju tega, česar se ljudje bojijo, in v iskanju napovedi v običajnih stvareh. Iz teh semen sta se kultivirali dve vrsti ljudi. Prva jih je gojila in urejala skladno z lastnimi iznajdbami, druga je to storila po božjem ukazu in usmeritvi. Hobbes je prepričanja, da je religijo z nadnaravnim razodetjem posejal sam Bog.

Cilj politične skupnosti je varnost posameznika. Za kaj takega pa je potreben dogovor. FOTO: Locc

Drugo vprašanje seveda je, kako so se med Boga in človeka postavili (sprijeni) duhovniki. Toda, pove, zavez ne razveže pregreha osebe, do katere jih sklenemo. K zavezi sodijo vrline, kot so pravičnost, hvaležnost, ustrežljivost, pripravljenost na odpustitev, opustitev žaljenja, opustitev (pomembno!) napuha, neprevzetnost, poštenost in raba skupnih stvari.

Nastanek dela

Pomemben vidik pri Hobbesu je v prepoznavi naravnega zakona, po katerem je »vsem ljudem, ki posredujejo za mir, dovoljen prost prehod«. Zakon je tisti, ki naj kot cilj zapoveduje mir, in takim ljudem je kot sredstvo namenjeno posredništvo. Toda četudi so ljudje pripravljeni upoštevati zakone, so vpletene stranke še vedno daleč od miru, dokler se ne zavežejo, da se bodo držale sodbe koga drugega. Posledično se razvije pravilo za presojo naravnih zakonov, ki gre s temle reklom: »Ne stori drugemu, kar nočeš, da bi drugi storili tebi.« Naravni zakoni so večni in znanost o teh zakonih je resnična moralna filozofija. In prava avtoriteta se razvije pri »izvajalcih«, ki z »avtoriteto« sklenejo zavezo.

V nasprotju z maliki in lažnimi bogovi je »resnični Bog« lahko poosebljen. Prvič je bil poosebljen z Mojzesom, potem s Sinom človekovim, božjim sinom in odrešenikom Jezusom Kristusom, in tretjič po Svetem duhu, ki je govoril in deloval po apostolih. Predstavnik je sestavljen iz številnih ljudi, in če je tako, mora »glas večjega števila šteti za glas vseh njih«. Tako Hobbes preide na teorijo o politični skupnosti.

Ali je Hobbes lahko aktualen tudi danes in jutri? Klasiki so vedno aktualni. FOTO: Tvspored-service

Cilj politične skupnosti je varnost posameznika. Za kaj takega pa je potreben dogovor. Naravni zakoni namreč sami po sebi ljudi ne ubranijo pred naravnimi strastmi, ki jih peljejo v pristranskost, napuh, maščevalnost in podobne stvari. Želja ljudi je, da bi varnost trajala vse njihovo življenje. Edini način, kako postaviti takšno skupno oblast, da bo ljudi branila pred napadi tujcev in krivicami drug drugega, je ta, da »podelijo vso svojo moč in silo enemu človeku ali enemu zboru ljudi, ki lahko z večino glasov skrči vse njihove volje na eno samo voljo«. Šele tedaj se množica lahko imenuje politična skupnost, civitas: »To je nastanek tistega velikega Leviatana ali (rečeno bolj spoštljivo) tistega smrtnega Boga, ki mu pod nesmrtnim Bogom dolgujemo svoj mir in zaščito.«

V stanju absolutne svobode

Gre za avtoriteto, ki nastane po volji številnih posameznikov. Imenuje se suveren. Ima suvereno oblast, njegov podložnik pa je vsakdo razen njega. K pravicam suverena gredo nekatere značilnosti. Podložniki brez njegovega dovoljenja ne morejo spremeniti oblike vladavine, njegova oblast ne more postati nična, podložnik ne more kaznovati ničesar, kar stori suveren, kajti on je razsodnik o tem, kar je nujno za mir in obrambo podložnikov. Tudi interpretacija zakona je odvisna od suverene oblasti, kajti vsi zakoni potrebujejo interpretacijo. Tu Hobbes opredeli vlogo sodstva in sodnika, opredeli vlogo kazni in nagrad, vse skupaj naj služi zakonodajni moči, ne pa delitvi suverene oblasti, kajti to bi povzročilo njen razpad.

Golo naravno stanje je stanje absolutne svobode, je stanje tistih, ki niso niti suvereni niti podložniki, in to vodi v anarhijo in vojno stanje. Nasproti temu stoji red, ki se zgleduje po božjem kraljestvu. Božji podložniki so tisti, ki »verujejo, da obstaja neki Bog, ki vlada svetu in ki je dal navodila in predložil nagrade in kazni za človeštvo«.

Danes se razmerje med družbeno pogodbo in suverenostjo držav odraža v organizaciji Združenih narodov.  FOTO: Jure Eržen/Delo

Hobbes se v svojem delu izdatno posveti krščanski politični skupnosti. Glavno načelo krščanske politike je božja beseda, ki je poslana po prerokih. Veliko je odvisno od nadnaravnih razodetij božje volje, toda vseeno se ljudem ni treba odreči svojim čutom in izkušnji, tudi ne svojemu naravnemu razumu. Hobbes osupljivo veliko prostora nameni eksegezi Svetega pisma stare in nove zaveze. Analizira knjige, Peteroknjižje, Jozuetovo knjigo, Knjigo sodnikov, Samuelovo knjigo, kroniški knjigi, Ezra in Nehemija, Psalme in Pregovore, Pridigarja in Visoko pesem, vse do Nove zaveze. To je tisti del Hobbesove knjige, ki je v zgodovini izpadel kot manj uveljavljen in deluje kot svojevrsten katekizem.

Končno pride do definicije Cerkve, ki jo vidi »kot skupino ljudi, ki izpovedujejo krščansko religijo, združenih v osebi enega suverena, po čigar ukazu se morajo zbrati in brez čigar avtoritete se ne smejo zbrati«. Tu lahko že vidimo razpoko, ki se bo pokazala v razločku med Katoliško in Anglikansko in drugimi Cerkvami, kajti njegova trditev je, da »ni na Zemlji takšne univerzalne Cerkve, da bi jo bili vezani ubogati vsi kristjani, saj na zemlji ni oblasti, ki so ji podložne vse druge politične skupnosti«. In krščanska politična skupnost in Cerkev sta poslej zanj »ista reč«.

Med religijo in politiko

Na tej osnovi Hobbes spregovori o vidikih tême in zmot, ki jih bo povezal tudi s Katoliško cerkvijo in opredelil v štirih vzrokih. Prvi je v zlorabi in ugasnitvi luči Svetega pisma. Drugi je v demonologiji poganskih pesnikov, tretji je v mešanju preostankov drugih religij in »prazne in zmotne filozofije« s Svetim pismom. Sem je prištel Grke, zlasti Aristotela, in iz tega kasneje izpelje tudi napačnost filozofske linije, ki jo je po Aristotelu v krščanstvo potegnil Tomaž Akvinski. In četrti je v primešanju »lažnih in nezanesljivih tradicij in izmišljene ali nezanesljive zgodovine«.

Tudi kritika papeža gre v tej smeri. Kraljeva oblast pod Kristusom, ki jo univerzalno zahteva papež, tudi nekateri lokalni pastorji, ljudi namreč zmede do meje neposlušnosti. Tu je seveda tudi vprašanje milosti, ki je eno osrednjih vprašanj protestantizma in razlike med njim in katolicizmom. Zmota je, pravi, da je na zemlji vojskujoča se sedanja Cerkev božje kraljestvo, ne pa kraljestvo milosti.

V kontekstu celotne knjige bomo videli, da Hobbes državo in religijo konstruira v kontekstu svojega časa in prostora. Nastanek države in položaj religije v njej je osrednja tema Leviatana, dela, ki ga ima politični filozof John Rawls za največje delo politične filozofije, napisano v angleškem jeziku.

Kot v spremni besedi zapiše Aljoša Kravanja, je delo nastajalo v Angliji, ki je bila v poznih dvajsetih letih 17. stoletja v politični krizi. Glavni problem je bilo vprašanje razdelitve pristojnosti med parlamentom in kraljem, posebej zavoljo razdelitve davkov, ki jih je Karel I. nalagal brez soglasja parlamenta. Leta 1629 je kralj parlament razpustil, toda leta 1640 ga je bil zaradi izdatkov v vojni s Škoti prisiljen znova sklicati. Politične razmere so se dodatno zaostrile zaradi upora na Irskem in vse večje vloge Škotov. Konflikt ima religiozno razsežnost, saj so vplivni člani parlamenta prezbiterijanci, torej neanglikanci.

Hobbes je leta 1640 prebegnil v Pariz, kajti kot rojalist se je zbal za svojo varnost. Tam se je nastanil tudi Karel II. in Hobbes je nekaj časa služil kot njegov učitelj matematike. Desetletje v Parizu je bilo njegovo najbolj plodno obdobje. Angleški Leviatan je izšel aprila 1651 v Amsterdamu.

Delo je nastajalo v Angliji, ki je bila v poznih dvajsetih letih 17. stoletja v politični krizi. FOTO: Arhiv

Naj sklenemo. Kot torej lahko beremo v knjigi Leviatan, avtor najprej položi temelje politike in političnega. Kravanja vse skupaj povzema takole: Hobbes pokaže, da je politična oblast nujna zato, ker je življenje brez oblasti nevzdržno. Ključni izrazi dela so: naravno stanje, naravna pravica in naravno pravo. Naravno stanje je golo naravno stanje brez oblasti. Naravno pravico ima vsak posameznik v naravnem stanju. Posamezniki v naravnem stanju niso slepi, zavedajo se, da je njihovo stanje na dolgi rok nevzdržno. Da bi lahko živeli v miru, se je treba dogovoriti za medsebojna pravila. Tako nastane naravno pravo ali naravni zakoni, ki jih je po Hobbesu dvajset. Da bi lahko sledili pravilom, postavimo oblast. Njegova teorija vzpostavitve oblasti združi idejo zaveze in avtorizacije. Zaveza je medsebojna obljuba k dogovorjenim dejanjem, avtorizacija pa, da posameznik nekomu podeli zmožnost, da deluje v njegovem imenu. Subjekt, ki ima avtorizacijo za oblast, je suveren.

Eno ključnih in najpomembnejših stališč Leviatana je, da k suverenosti sodi tudi poglavarstvo nad religijo. Najbolj zaželena oblika vladavine je monarhija, ni pa nujna, in cilj vladavin je prizadevati si za mir. Morda je to razlog, da se je Hobbes v nadaljevanju tako obsežno posvetil vprašanju religije in njenega razmerja s politiko.