Dvestoletna ljubezenska lekcija Jane Austen

»Vsesplošno priznana resnica­ je, da samski moški s čednim premoženjem nujno potrebuje ženo.« S tem stavkom se prične eden najpopularnejših romanov v Veliki Britaniji in širše Prevzetnost in pristranost Jane Austen, ki je izšel januarja pred dvesto leti. Odtlej je požel velik uspeh in še danes navdušuje bralce, pa tudi filmarje, gledališčnike itd.

Prvi stavek v romanu je ključen, odraža neko splošno resnico družbene situacije v Angliji konec 18. stoletja, ko so predvsem ženske za spodobno preživetje potrebovale primernega snubca, obenem pa uokviri ljubezensko zgodbo med Elizabeth Bennet in Fitzwilliamom Darcyjem. Seveda je trik tega začetnega stavka v tem, kako preseči ekonomski vidik poroke in namesto tega ponuditi klasičen srečni konec s poroko dvojice, ki si ga morata oba glavna junaka šele prislužiti.

Potek zgodbe

je verjetno del splošne vednosti tudi po zaslugi številnih televizijskih in filmskih adaptacij, če se osredotočimo zgolj na dve kultni in globalno vplivni: nanizanka, ki jo je leta 1995 lansirala britanska BBC z Jennifer Ehle in Colinom Firthom v glavni vlogi (prav slednjemu so se s to vlogo odprla vrata tudi v Hollywood), in hollywoodska priredba iz leta 2005, v kateri sta zaigrala Keira Knightley in Matthew Macfadyen.

Na angleškem podeželju

Osnovno jedro romana velja vendarle na kratko obnoviti. Splošno znana resnica o tem, da bogati moški potrebuje ženo, je namreč povezana z informacijo, da se v Netherfield Park na podeželju seli premožen mlad samski moški Bingley.

Ta novica seveda razburi vse okoliške družine, ki – vsaj tiste, ki imajo doma kakšno hčer – v tem vidijo priložnost za ugodno ženitev. Takšna je tudi družina Bennet, ki ima kar pet za poroko zrelih deklet. Povrhu gospod Bennet nima moškega potomca, zaradi česar je položaj deklet v njegovi hiši še slabši.

Srečanje med družino Bennet in Bingleyjem ter njegovim najboljšim prijateljem Darcyjem da dvoumne rezultate. Najstarejša Bennetova Jane in Bingley se zaljubita na prvi pogled, a obenem ob tem snidenju postane očitna razlika med premožnim samcem in revnim podeželskim plemstvom, najbolj vidna je v neotesanih pripombah gospe Bennet.

Določena vez se nemudoma vzpostavi tudi med Elizabeth Bennet, najbolj bistro in lucidno od sester, kot ne neha poudarjati njen oče, in še bolj zaželenim, torej še bolj premožnim, Mr. Darcyjem.

Vzajemna antipatija in smešenje vseh

Ta vez je, natančneje, obarvana z vzajemno antipatijo. Nekaj Darcyjevih arogantnih pripomb na vaškem plesu namreč zadošča, da v prelestni Lizzy, ki zna biti tudi prevzetna, zaseje predsodke. Nekaj srečanj in plesov kasneje je ljubezen med Jane in Bingleyjem močnejša, antipatije med Elizabeth in Darcyjem pa se še poglobijo.

Seveda Jane Austen pri tem poskrbi, da natančno naslika razlike med razredi in nezavidljiv položaj žensk v tistem času, vselej odvisnih bodisi od družine bodisi od mož. Ne varčuje niti pri smešenju nizkega plemstva, denimo gospe Bennetove, niti duhovščine, na primer z likom daljnega sorodnika Bennetov gospoda Collinsa, niti visokega plemstva – karikira dozdevno in puhlo gosposkost Bingleyjevih sester in vzvišenost Darcyjeve tete Lady Catherine de Bourgh.

Vrh roman doseže z Darcyjevo snubitvijo Lizzy. Vendar način, kako čedni samec to napravi, Lizzy zgolj še bolj odvrne. Takole se izrazi Darcy: »Zaman se trudim. Ne gre in ne gre. Svojih čustev ne morem zatreti. Moram vam povedati, kako goreče vas občudujem in ljubim.«

Skratka, zasnubi jo le zato, ker ne more ukrotiti svojega razuma in zasledovati boljše vednosti o tem, da ona po statusu in premoženju zanj ni primerna partnerica. Takšna izpoved v njej le utrdi predsodke. V snubitvi, ki se sprevrže v prepir med glavnima junakoma, Lizzy izve, da je Darcy preprečil zaroko med njeno sestro in Bingleyjem. Zdi se, da je njuna pot od tu za vselej prekinjena.

Vzgoja duha

Ne da bi se spuščali v natančen opis nadaljnjih dogodkov, opozorimo le, da ti očitki, namenjeni drug drugemu, pri obeh protagonistih sprožijo nekaj takšnega kot samorefleksijo. Oba bosta morala pod vprašaj postaviti svojo samopodobo in vztrajanje pri predsodkih. Ključna gesta, ki na koncu prepriča Lizzy, je, da Darcy razreši nadvse žgečkljivo družinsko situacijo Bennet, ko najmlajša od hčera, Lydia, pobegne z moškim sumljivega ugleda Wickhamom. Dejanje, ki da Darcyju upanje, je, ko Lizzy njegovi teti Lady de Bourgh – ta je očitno izvedela za nečakovo »neprimerno« snubitev – noče zagotoviti, da se ne bo poročila z njim.

Knjiga danes

Prvo različico romana je Jane Austen napisala že leta 1797 pod naslovom Prvi vtisi, a ga je založnik zavrnil. Po uspehu

, ki je izšla leta 1811, je revidirana verzija prvotnega romana pod naslovom Prevzetnost in pristranost dobila svojo priložnost in že ob nastanku doživela dober odziv pri bralcih in kritikih. Omeniti velja, da Charlotte Brontë zanj ni imela najbolj pohvalnih besed.

Vprašanje, ki ga ta dvesto let star roman poraja, je nemara predvsem, kakšna je njegova relevantnost oziroma zakaj je še vedno tako popularen. Na prvi pogled se morda zdi, da natanko ljubezenska motivika s srečnim koncem prepriča široko občinstvo, toda ta odgovor je bržkone prekratek. Jane Austen je pisateljica velikega duha, ki jo odlikuje senzibilnost za vprašanja položaja žensk in nižjih razredov, poroke, ljubezni itd.

Kaj je ljubezen?

Njen lucidni slog, ki mu seveda ne manjka duhovitosti, občutka za komično, zelo natančno secira kompleksne poti ljubezni. Zgoraj opisan razplet romance med Lizzy in Darcyjem pravzaprav kaže na to, da je za pravo ljubezen potrebna dolga pot vzgoje duha.

Za srečni konec ne zadošča hipna zaljubljenost, ki je vselej pospremljena s takšno ali drugačno prevzetnostjo in pristranostjo, ampak delo ljubezni, umeščene v širši simbolni okvir. Bolj natančno, gre za vprašanje, kaj je junak za svoje čustvo pripravljen napraviti v širšem družbenem kontekstu. Za to se mora otresti natanko tistega, kar se zdi njegovo ali njeno najbolj notranje bistvo: nadutosti in predsodkov.

Darcy, denimo, svojo ljubezen izrazi z reševanjem situacije Lizzyjine sestre, ona pa naklonjenost pokaže s tem, da se mu javno (pred njegovo teto) ni pripravljena odreči. Lahko bi rekli, da se prava ljubezen ne odvija z neposrednimi deklaracijami, ampak po ovinkih.

Vsak od zaljubljencev je torej primoran zastaviti nekaj prevzetnosti in pristranosti, da bi lahko na koncu stopil v srečen ljubezenski odnos. Prav zaradi te kompleksne poti, ki jo morata opraviti junaka, srečni konec pri Jane Austen ne deluje zlagano, ampak kot prepričljiva lekcija o ljubezni tudi za današnji čas.