Egipt, bogate tete, viski in arašidi

Pivo v biljardnici: Waguih Ghali opisuje Egipt po strmoglavljenju kralja Faruka.
Objavljeno
28. december 2015 17.45
Agata Tomažič
Agata Tomažič

»Si, kar si: človeško bitje, ki je bilo rojeno v Egiptu, ki je hodilo v zasebne angleške šole in ki je prebralo veliko knjig in ki ima domišljijo,« je kratek opis, s katerim Edna, usodni ženski lik, v romanu Pivo v biljardnici označi glavnega junaka Rama. Ram v marsičem spominja na avtorja sredi šestdesetih let izdanega romana, anglofonega pisatelja Waguiha Ghalija.

Ghali je bil kopt iz sloja privilegirancev, ki v Pivu v biljardnici (*cf, prevod Barbara Skubic) podaja neprizanesljiv, mestoma ciničen opis položaja v Egiptu, kjer se po strmoglavljenju kralja Faruka ni spremenilo kaj dosti, le da so pod Naserjevo vladavino egiptovski taksisti pridobili novo kategorijo strank: vojake. Ob Pivu v biljardnici je Aleksandrijski kvartet videti kot turistični vodnik, je zapisal eden od britanskih literarnih kritikov.

Z današnjim vedenjem o dogajanju v Egiptu bi le malokdo drznil staviti, da se roman z naslovom Pivo v biljardnici dogaja v tej severnoafriški državi. Rodovitna območja ob Nilu, pa tudi puščave, se po hipni otoplitvi v času arabske pomladi vse bolj puščajo zategovati v verske spone in preoblikovati v družbo, kjer ne pivo ne biljard nimata mesta.

Pa saj tudi v času, v katerega je dogajanje v knjigi postavljeno, ali v desetletju zatem, ko je knjiga v izvirniku izšla – leta 1964, ni bilo dosti drugače. Omemba Egipta je v tujcu prebudila podobo felaha, ki žene mršavo kravo na polje, za njim pa caplja kup razcapanih otročičev, zapiše Ghali nekje v knjigi.

Na plimi bogastva

Egipt v petdesetih so bili seveda tudi felahi, najemniški kmetje, ki so obdelovali zemljo premožnih veleposestnikov iz Kaira in Aleksandrije. In berači in ulični krošnjarji in siromašne šivilje in zviti taksisti (ti so, kot kaže, v Egiptu eden najbolj trdoživih slojev, ki se mu pripisuje zmožnost poglobljenih političnih analiz in lucidnih uvidov v vsakdan: to je brati v Taksiju Halida al Hamisija, ki je izšel v prevodu Barbare Skubic pred tremi leti). Ampak to ni (bil) svet Whaguiha Ghalija (ki je socialni neenakosti seveda nasprotoval).

Ghali se je gibal v nekem drugem, vzporednem svetu, v katerega je bil rojen, a mu hkrati ni docela pripadal – odtod cinična razdalja, s katero popisuje armenska trgovca, ki redno sučeta biljardni palici; ameriškega diplomata, ki hladnokrvno plačuje pokeraške dolgove svoje žene v prestižnem klubu; hčere iz družin egiptovskih multimilijonarjev, za katere je največje prekletstvo devištvo, ki ga morajo obvarovati do poroke ...

Njegov alter ego, Ram, resda ne premore prebite pare in pri svojih dvajsetih, potem ko je obesil študij medicine na klin, blodi od enega do drugega bara, se zapleta v hazarderstvo, obiskuje grške prostitutke in si daje šivati obleke pri najboljših kairskih krojačih – kjer se računi poravnajo kot po čudežu in ne da bi segel v pretežno prazno denarnico. Toda blagoslovljen je s celo četo tet, premožnih vdov (»V bistvu je imeti očeta v Egiptu nevsakdanje razkošje.

Naše matere so vse uradno poročene in sploh, a njihovi možje umirajo mladi, v povprečju pri petintridesetih ali tam nekje.«), ki diskretno skrbijo, da nima eksistenčnih skrbi. Ali pa dopusti, da zanj poskrbijo bogati prijatelji: »Plul sem na plimi bogastva. Bil sem enako dobro oblečen kakor druge sirote in hodil sem v iste šole. Vsako siroto so bogato opremili in jo takoj po maturi poslali v Anglijo. Ko pa je prišla vrsta name, so me tete druga za drugo hladno premerile in moral sem spoznati, da je plima usahnila in da sem ostal na suhem. Zato zdaj plujem na plimi svojih sošolcev. Kajti oni sami ne bi hoteli drugače.«

Angažiran ljubezenski roman

Pivo v biljardnici je, če ga oberemo obilice zabavnih opazk in malone antropoloških zaznamkov, pravzaprav ljubezenski roman. Ram medli za Edno, lepo in pametno, a nekoliko starejšo žensko, ki pa je, da bi bile stvari še bolj zapletene, v bistvu judinja. Njun odnos se plete med egiptovsko visoko družbo in pubi v Veliki Britaniji, kamor Edna povabi Rama (in njegovega najboljšega prijatelje Fonta) ter jima tudi plača pot. Ozračje je še bolj razburkano, ker iz oddaljenosti butajo vesti o sueški vojni, kjer sta si vsaksebi stali britanska in egiptovska vojska (med drugim).

Neprecenljivi so odlomki, kjer z ironijo biča imperij, nad katerim sonce nikoli ne zahaja, in se posmehuje nekaterim najbolj neumnim njegovim predstavnikom. Prav Ramova rahla privzdignjenost nad vsem in občutek, da se njegova osebnost cepi na dva pola – enega, ki pove po resnici, in drugega, ki še naprej igra vlogo, kakršno od njega družba zahteva, malce spominja na kritiko zlaganosti v Varuhu mlade rži, kjer Holden Caulfield med brezciljnim blodnjem neusmiljeno krca (skoraj) vse in vsakogar, kar mu pride pred oči.

In tako kot se Holden proti koncu unese in ukloni, tudi Ram sčasoma sprevidi, da uporništvo, trmoglavost in neprilagodljivost ne vodijo nikamor ter da je treba zaplavati s tokom. Čeprav za ceno tega, ga koga prizadeneš. A kaj bi to, ko pa se vedno lahko zatečeš v Groppi, ki je v Kairu »eden najlepših krajev, kjer lahko piješ viski«: »Bar je na vrtu pod velikim drevesom in v njem dela čeden črn barman, ki govori sedem jezikov«. Tam lahko s prijatelji že pred poldnevom spiješ steklenico viskija in grizljaš arašide.

Konec Piva v biljardnici, ki ga tu seveda ne gre v popolnosti razkriti, se z današnjega gledišča bere malce bolj tragično, Waguih Ghali je, potem ko je sredi petdesetih zapustil Kairo, živel v Londonu, Parizu, Hamburgu ... , tam opravljal različna priložnostna dela, nato pa se je leta 1969 na domu svoje založnice in takratne intimne prijateljice, slovite Diane Athill, ubil s prevelikim odmerkom uspaval. Dodati velja še, da branje njegovega edinega romana v slovenskem prevodu ne bi bilo tako polno doživetje, če za prevod ne bi poskrbela priznana prevajalka Barbare Skubic, ki tokrat resda ni prevajala iz arabščine, ampak iz angleščine, v kateri je bila knjiga izvorno spisana.