Ekonomija, ta ogromna samoprevara

Ne da bi hoteli o slabem, nam že takoj pritegne pozornost naslov prvega dela knjige:­ ­Ekonomija in problem zla. Od tu je pot domišljije prosta, a ­Jean-Pierre Dupuy jo usmerja­ z logičnimi pregradami. Knjigo­ Prihodnost ekonomije (zbirka­ Analecta, 2016) je po lastnih besedah napisal zaradi sramu, ko je opazoval, kako se politika­ že pusti poniževati ekonomiji.­ Potem je ovil knjigo v apokaliptične metafore, svetopisemske prispodobe in v veliko­ filozofije velikih filozofov. Začel je seveda s Hobbesovim Leviathanom.

Janez Markeš

A začeti je treba tudi pri tem, kar ustreza izvirnemu grehu: ekonomija se je osamosvojila od svetega. Nekaj časa jo je brzdala religija, potem politika, danes je ona postala religija in politika. »Ekonomistifikacija« politike spreminja v oprode ekonomije. Desakralizacijo sveta spremlja nova opredelitev zla. Da bi razumeli hkraten vzpon ekonomije, pravi avtor, je treba pokazati, da je ta zasedla prazen prostor, ki ga je za seboj pustilo sveto. Ona poslej zajezuje in hkrati vsebuje nasilje, in preprečuje ga z nasilnimi sredstvi. Tu stvari postanejo filozofsko zahtevnejše. Naslednja poteza je vseeno jasna, namreč, če bi se hotelo nasilje samozajeziti in samozajezovati, je potrebno samopovnanjenje v odnosu do sebstva, v filozofski tradiciji izraženo: ­samotranscendenca.

Za mantro o uravnoteževanju trgov ni ravnovesja, temveč to, da ekonomija samo sebe projicira v prihodnost, ki še ne obstaja, jo pa v slogu barona Münchhausna, ki se iz močvirja vleče za lase, privaja v obstoj. Tako prihodnost vstopa na trg. Da bi vse skupaj lahko dali v pogon, potrebujemo »deus ex ­machina«, imenovan »Etika«. Tako bo ekonomija postala moralna in politična.

Pisanje gre naprej. Ko se stvar zatakne, ko nastopi iracionalnost trgov, ko se pojavijo napihnjeni finančni baloni, ko se izrazi nezavedni katastrofizem akterjev globalnega kapitalizma, ko se zataknejo mehanizmi samotranscendence, ekonomija izgubi zmožnost zajezovanja nasilja. Sistem konvergira proti divergenci, končna točka katastrofe je smrt. Ugotovitev: »Nič človeškega se ne izmakne hegemonskim pretenzijam ekonomske misli, niti smrt ne.« Zato se avtor v četrtem delu vrne k metafizičnim pogojem možnosti tega usklajevanja prek prihodnosti. Ta del v nadaljevanju branja postane zelo zahteven, pa tudi zapleten, in po smislu zasede jedro spremne besede, ki jo je v knjigi in ob njej napisal Slavoj Žižek. Vse skupaj torej tako avtorja kot nas pripelje v ključno pavšalno vprašanje, namreč, ali lahko ne­ekonomisti mislijo ­ekonomijo.

Preden z avtorjem odgovorimo na to vprašanje, povejmo, kako je Dupuy rešil problem katastrofizma. Poudaril je, da se pri tem opira na Maxa Webra, in takoj nato šel v zagovor misli, da pravi fatalisti niso tisti, o katerih mislimo, da so, temveč tisti, ki so postali »žrtve lažnega individualizma ekonomistificirane biti-v-svetu«. Ti namreč zamenjujejo svobodo s svobodo v izvedbi supermarketa, »s svobodo, ki je v tem, da lahko izbiramo med tridesetimi različnimi znamkami pralnih praškov«.

Iz te dileme torej izpeljujemo avtorjev odgovor na zastavljeno vprašanje, ali neekonomisti lahko mislijo ekonomijo. Odgovor: »Ne le da jo lahko; če bi bila ekonomska misel zgolj v pristojnosti ekonomistov, bi bila brez vsake moči.« Pri tem seveda obstaja nekaj ovir in težav. Mnogi »heterodoksni« ekonomisti, pravi avtor, polagajo upe v druge družbene vede, v socio­logijo, antropologijo, politologijo, teorijo iger, kognitivne znanosti, zgodovino, moralno in politično zgodovino. Za to je brez dvoma prepozno, pravi, kajti te discipline so že ekonomistificirane.

V čem je pravzaprav problem

Ekonomija označuje sfero družbene realnosti, gledišče, s katerega opazujemo celotno družbeno realnost. Toda ekonomska disciplina se moti o družbeni realnosti, ki je njen predmet. Zato, meni Dupuy, se je glede ekonomije treba nasloniti na neekonomista, in to na tistega, ki je v zvezi s tem pisal »O samoprevari«. Potem pove, da je to bil neekonomist Adam Smith, sam pravzaprav ustanovitelj ekonomske discipline, ki pa v času nastanka tega spisa vendarle še ni bil ekonomist.

Kot škotski razsvetljenec in moralni filozof je ugotovil, da je bogastvo pravzaprav tisto, kar privlači pogled drugih, posredi tega vzgiba pa je želja. Bogastva si ljudje želijo, da bi gledali tudi njih. Zato je obzorje ekonomije neomejena rast, kajti gonilo niso potrebe, temveč želja. Udejanjena ekonomija je zato ogromna samoprevara in ne preseneča, da ekonomska teorija polno sodeluje »v tej vsesplošni slepariji«. Misliti je torej treba odnos med glediščem in predmetom gledanja.

Ko pridemo do tega spoznanja, nas avtor napoti k preučevanju problema zla. Vodi nas od Avguština do Bayla, od Leibniza do Voltaira in Rousseauja, od Pesmi o lizbonski katastrofi 1756 do azijskega cunamija o božiču 2004. In od Émila Durkheima do Hannah Arendt, vse skupaj pa mu utrjuje napovedano prepričanje, da je ekonomijo treba povezati z religijo, če bi hoteli razumeti njen smisel, posebej pa dejstvo, da zaseda prazen prostor, ki ga je morala zapustiti religija.

Potem šele lahko premišljujemo o nasilju ekonomije. Ko je leta 2008 svet stresla finančna kriza, so govorili o »cunamiju«, po »potresu«, klišeji so postali del medijskega vsakdanjika. Pokazalo se je, kar so povedali že stari: da je ekonomija zlonosna, in kot je povedal Adam Smith, da »kvari moralna občutja«. Toda ali nas ekonomija varuje pred lastnim nasiljem, in kako se ekonomija obnaša do svetega, to si bo bralec moral prebrati sam. Posebej opozarjamo na poglavje Ekonomije konca in konca ekonomije, ki postavlja vprašanje, koliko časa še imamo in kakšno je razmerje med ekonomijo in smrtjo.

Vprašanje lastne smrti in razpočenja finančnega balona, to in temu sorodna poglavja so, kot bi avtor vrgel delo v višjo prestavo. Obstaja basen o smrti in umirajočem, kot jo je zastavil Jean de la Fontaine, ponazarja pa ga tale preblisk: »Najbolj se smrti živ mrlič otepa.« Smrt je namreč napovedana katastrofa, ki ji ne vemo ne ure ne dneva. Kadar se v čas prikrade nedoločnost, imamo opraviti s pridihom neskončnosti. Od tod, prek ekonomije, lastne tesnobe in realnosti življenja, se bo bralec lahko navdušil k branju tega izjemnega Dupuyjevega dela.

V knjigi imamo opraviti še s spremno besedo Slavoja Žižka. Je kongenialna, enakovredna Dupuyjevemu tekstu. V Dupuyjeve enačbe vpelje vprašanje zavisti oziroma njenega popotovanja do ljubosumja. Vse povedano so­oči s teorijo, tudi psihoanalizo, in spet se tovrsten znanstveni aparat dobro prekrije s predstavitvijo realnosti. Kar zadeva ekonomijo, v njeno okostje dobro sede Freudova razpetost med gonom smrti in načelom ugodja. Načelo realnosti je tudi v nasprotju z gonom smrti. V gonu smrti je resnično zlo in to zlo nas sili, da delujemo proti lastnim interesom.

Živimo v svetu laži in iluzij in tudi ideja komunizma je laž, ki pomaga videti resnico o obstoječem kapitalističnem sistemu in njegovih notranjih nasprotjih. Seveda je tudi posameznik kot tak sestavljen na razpokah, ki vzpostavljajo njegov realni status. Tako je tudi z ekonomijo. Nekaj modrega je v trditvi, da laž resnico napravi vidno.