Elisabeth Milharcic: »Smo kot Don Kihot – nori, nerazumni in malo neumni«

Argentinska psihoanalitičarka in pesnica slovenskih korenin je obiskala Slovenijo.

Objavljeno
03. junij 2019 11.00
Posodobljeno
03. junij 2019 11.00
Elisabeth Milharcic: Slovenija je resda v meni, toda moja država je Argentina. FOTO: Aljaž Vrabec
Južna Amerika je celina priseljencev, bogate kulture, političnih pretresov, življenjske energije in tudi psihoanalize. Vse našteto pooseblja Elisabeth Milharcic (1947), argentinska potomka slovenskih staršev, ki predstavlja svojo prvo pesniško zbirko Nieva donde no estás (Sneži, kjer te ni).

Prepričana je, da se v naši podzavesti rojeva tudi poezija. Skrite kotičke svoje duše preučuje več desetletij, saj je priznana psihoanalitičarka iz Buenos Airesa, a ves čas je pisala tudi pesmi. Najprej zase, nato za družino, nazadnje za vse nas. Pesniška zbirka Nieva donde no estás (Sneži, kjer te ni) obstaja samo v španščini, toda Elisabeth Milharcic jo je predstavila tudi v Sloveniji.


Se še spomnite, kakšne občutke ste upesnjevali v prvih pesmih?


image
Pesniška zbirka Nieva donde no estás (Sneži, kjer te ni) FOTO: Aljaž Vrabec
Pisala sem o ljubezni, jeziku, politiki … To je moje življenje. Poezija in podzavest sta nerazdružljivi. Globlje greš, bolj jasne misli vidiš. Prvo pesem sem napisala, ko sem imela 23 let, zadnjo malo pred izidom knjige. In tistih pesmi, ki sem jih napisala pri 23, kasneje nisem več spreminjala.


In kako to, da zdaj govoriva tudi slovensko, čeprav sva doslej v pisni komunikaciji uporabljala samo španščino?


Slovenščina mi je ostala v podzavesti, čeprav je že več desetletij nisem uporabljala. Ko sem imela šestnajst let, je umrla mama, in ko sem imela dvajset let, je umrl še oče. Kar ne morem verjeti, da zdaj govorim tako dobro. Zgolj prvih pet let življenja sem govorila slovensko, nato vseskozi špansko.


Potem zadnja desetletja niste povedali niti ene slovenske besede?


Morda le tu in tam kakšno, če sem se srečala s kakšnim Slovencem, toda vseskozi sem govorila špansko, tudi z bratom. Vsak človek ima materni jezik v podzavesti, a jaz razmišljam v španščini, psihoanalizo opravljam v španščini, tudi pesnim v španščini, vendar mi je ves ta čas slovenščina ostala v podzavesti.

Elisabeth Milharcic se je rodila 20. oktobra 1947 v begunskem taborišču v Špitalu. Njena mama je bila rojena na Bledu, oče v Selcah.


Kje ste se rodili?


V taborišču v Avstriji. Moj oče je bil domobranec. Ko je Juan Domingo Perón leta 1948 odprl vrata Argentine, smo se tja preselili z očetom, mamo in bratoma. Imela sem leto in pol.


Potem vaš prvi spomin na življenje izhaja iz Argentine?


Tako je, saj se Avstrije ne spomnim. Moj prvi spomin na življenje je, kako smo živeli v Tigreju ob delti reke Paraná. Moj oče je tam delal, sprva smo govorili samo slovensko, nato pa smo se počasi vsi naučili še špansko. Pred vojno je oče sicer živel v Ljubljani, v Argentini pa smo vseskozi živeli v Buenos Airesu in bližnjih okrožjih. Brat se je nato poročil z Brazilko in se preselil v São Paulo.

image
Elisabeth Milharcic: V Ljubljani je vse tako čisto in urejeno, da je skoraj popolno. FOTO: Aljaž Vrabec


Sta še v stikih?


Nenehno. On večkrat pride v Buenos Aires, saj meni São Paulo ni preveč všeč. Rio de Janeiro je druga zgodba, toda moj brat žal ne živi v Riu.


Ne slišim prvič, da Argentinci hvalite Rio de Janeiro.


Vsak človek mora vsaj enkrat obiskati Rio de Janeiro. Obvezno.


Ni med Argentinci in Brazilci hudega rivalstva?


To malo neumno rivalstvo resda obstaja, toda v Rio morate iti. Gre za čudovito mesto.


In Buenos Aires?


Buenos Aires je najbolj kulturno mesto na svetu in v njem slišiš življenje, pogovor, petje … Tudi sredi noči so ljudje na ulici.

image
Tigre je povsem zelen, vendar gre za tropsko okolje, zato je to zelenje povsem drugačno kot v Sloveniji. FOTO: Aljaž Vrabec


Je tudi mesto z največ psihoanalitiki na svetu.


Večkrat se sprašujem, zakaj je tako, in vedno najdem odgovor v Don Kihotu. Sigmund Freud se je ravno zaradi Don Kihota in Miguela de Cervantesa naučil španščine, Argentinci pa smo prav takšni kot Don Kihot – nori, nerazumni in malo neumni. Resda veliko razmišljamo, ustvarjamo in iščemo smisel življenja, toda s tem početjem prav nič ne zaslužimo (smeh). V Severni Ameriki dobro razmislijo, da bodo s svojim delom tudi dobro zaslužili, mi pa hitro pozabimo, da moramo v življenju tudi preživeti.
Čeprav so družbene razlike pri nas velike, je psihoanaliza v Argentini tudi za revne; imamo jo v bolnišnici, zato se z njo ne ukvarjajo samo ljudje iz višjih slojev. Vsi se pogovarjajo o psihoanalizi, imamo jo v splošnih bolnišnicah, je del naše kulture. In potrebujemo jo, saj smo malo nori (smeh).


Ste se kdaj želeli vrniti v Slovenijo?


Nikoli. Slovenija je resda v meni, toda moja država je Argentina. V Sloveniji imam kar nekaj sorodnikov, med njimi gledališko igralko Mojco Fatur. Obiskala sem tudi več bratrancev, bilo je lepo, ampak samo za obisk.


Številni Argentinci pravijo, da je pri nas precej dolgočasno. Tudi vam?


Ne samo Slovenija, skoraj vsa Evropa je v primerjavi z Argentino zaspana. No, v resnici je tukaj res dolgočasno (smeh). Ko prideš iz Buenos Airesa v Ljubljano, je nekoliko nenavadno, preveč mirno, tiho, na ulici je mnogo manj ljudi, zvečer je malo življenja. V Ljubljani je vse tako čisto in urejeno, da je skoraj popolno, toda meni popolnost ni preveč všeč. Kot sem rekla – Argentinci smo kot Don Kihot (smeh).


Kako se izgovorita vaše ime in priimek v Argentini?


Enako kot se spreminja moje ime, se spreminja tudi moja identiteta. V Argentini sem Elisabet Milarsic, tukaj v Sloveniji pa Špela Milharčič. V Argentini so občutki drugačni kot v Sloveniji. V sebi imam še vedno skrit spomin na družinsko tragedijo, toda to me je pripeljalo v novo resničnost, s čimer se je razvila nova identiteta.

image
Ustje reke Paraná. FOTO: Aljaž Vrabec


Poleg psihoanalize in poezije ste dejavni tudi v politiki.


To velja za številne Argentince. Radi se angažiramo, protestiramo, o politiki se tudi veliko pogovarjamo. Prav nič ne skrivam, da podpiram Cristino Fernández de Kirchner in da nasprotujem Mauriciu Macriju. Tukaj v Sloveniji sem sicer slišala slabšalna mnenja, češ da so v politiki vsi koruptivni, toda ljudje morajo ostati politični. Korupcija je problem zaradi multinacionalk, ki z denarjem iščejo najboljši prostor za svoje interese. V Argentini imamo odlično zemljo in vodo, kar nam hočejo vzeti, bogataši pa potem denar skrivajo v tujini.

Ampak ne razumite narobe – če je nekdo bogat, še ne pomeni, da je slab človek. Tudi tega razmišljanja se moramo znebiti. Marsikdo je zaslužil veliko denarja zaradi sposobnosti, in ne zaradi kriminala, ne smemo kar posploševati. Tako kot niso vsi politiki koruptivni, tudi vsi podjetniki niso pokvarjeni.


Vendar sporne posle z multinacionalkami sklepajo ravno politiki.


Zagotovo, ampak v politiki smo tudi ljudje, ki se borimo proti takšnemu ravnanju in nismo podkupljivi. Zato politika ne sme biti sopomenka za korupcijo.

image
V takšnem okolju je odraščala Elisabeth Milharcic. FOTO: Aljaž Vrabec


Nekdanji predsednici Kirchnerjevi radi očitajo populizem in da je več obljubljala kot uresničila.


To pravijo, ampak ni res. Številni imamo zdaj ravno zaradi nje pokojnino, ki je prej nismo imeli. Mnogi bi brez njenih ukrepov umrli od lakote, sedanja Macrijeva oblast pa trdi, da se za pokojninski sistem porabi preveč denarja. Njen problem je bil drugje, mislila je, da ima v rokah več moči, kot je je imela v resnici, zato se je večkrat zmotila. In to tako zelo, da imamo zdaj Macrija, čeprav je Kirchnerjeva bolje skrbela za blaginjo ljudi.


Je kakšna razlika med Cristino in njenim predhodnikom in pokojnim možem Néstorjem Kirchnerjem?


Najboljša sta bila skupaj, saj sta se odlično dopolnjevala. Néstor je bil bolj analitičen in pogajalski, Cristina pa je bolj čustvena in eksplozivna. Skupaj sta bila v najboljšem ravnotežju, zato se njegova smrt zelo pozna.

Sigmund Freud se je ravno zaradi Don Kihota in Miguela de Cervantesa naučil španščine, Argentinci pa smo prav takšni kot Don Kihot – nori, nerazumni in malo neumni.


Zanimivo je, da se kot potomka domobrancev štejete med levičarje.


Moj oče je bil desničar in nacionalist. Ko sem bila otrok, sem se ob besedi komunizem kar stresla od strahu, toda med študijem sem spoznala, da je komunizem v teoriji nekaj povsem drugega. Nikoli nisem postala komunistka, toda verjamem, da moramo pomagati vsem ljudem. Prav tako sem prepričana, da tržno gospodarstvo ni rešitev za ljudske težave. Nihče namreč ni reven, ker bi tako želel.


In kdaj bo Argentina legalizirala splav?


Vseskozi imam občutek, da skupine, ki se najbolj zavzemajo za legalizacijo splava, to počnejo samo zaradi lastne koristi. Ne zanima jih toliko splav kot vstop na politično sceno. Zagotovo pa mora postati legalen. Zdaj lahko nekdo spolno zlorabi enajstletno deklico, a ji splava ne dovolijo. To je zelo narobe.

image
Ustje reke Paraná je priljubljen kraj za oddih. FOTO: Aljaž Vrabec