Tiskane izdaje
Zgolj ekonomski pogled na človekovo bivanje, njegovo potrebnost ali nepotrebnost, učinkovitost in zaželenost, je poguben, bi lahko strnili sporočilo kratkih esejev večkrat nagrajenega bolgarskega pisatelja Ilije Trojanowa (1965).
Človek s svojimi potrebami po minimalni socialni varnosti in temeljni zdravstveni oskrbi porablja denar, njegov obstoj in bivanje postaneta strošek, zato zgolj z ekonomskimi kriteriji tudi slej kot prej postane »odvečen«, kot je avtor naslovil knjigo. Pogled na človeka in družbo izključno skozi ekonomska očala je pripeljal do ekstremnega, bolnega neravnovesja med bogastvom peščice in revščino preostalega planeta, družbo pa na rob propada.
Zbirka esejev Trojanowa, ki je letos izšla pri Celjski Mohorjevi založbi (prevod Ana Jasmina Oseban), v direktnih, jedkih analizah, obogatenih s statističnimi podatki in izjavami vodilnih globalnih oligarhov in milijarderjev, oriše stanje in vrednote naše družbe, v kateri bogati peščica, medtem ko večina postaja odvečna, za podjetja in družbo le strošek, ki se ga je treba znebiti.
Katastrofalne posledice antihumano naravnane družbe, v kateri ne štejeta več ne človečnost ne dostojanstvo, temveč pohlep, analizira po delih, iz eseja v esej, iz ene škodljive naravnanosti v drugo, in tako skozi verigo njihovega pogubnega učinka do apokaliptičnega konca.
A pripoved ni temačna in depresivna, temveč trezna, realna in angažirana slika proti človeku naravnanega delovanja, v jasni zavzetosti avtorja za vrednote empatije, človečnosti, dostojanstva in sodelovanja.
Preveč ljudi?
Pravi, da je človeško vrednost nadomestila potrošnja. Samo McDonald's po svetu zaposluje 1,7 milijona ljudi. Na svetu je bilo lani po podatkih Združenih narodov 7,2 milijarde ljudi in pogosto poslušamo zgodbe o prenaseljenosti planeta. Ljudi je preveč, slišimo, zato primanjkuje hrane in po svetu se množično strada.
A avtor naniza drugačne podatke. »Po svetu se proizvede dovolj hrane, da nikomur ne bi bilo treba stradati. Že samo živila, ki pristanejo v smeteh v Evropi in Severni Ameriki, bi lahko nasitila vse stradajoče sveta – in celo presežki bi ostali!«
Tudi umiranje po svetu bi lahko preprečili. »Vsako leto 2,2 milijona ljudi, predvsem dojenčkov in otrok, umre zaradi diareje, ki je posledica okužb s pitno vodo. Ne gre za naravni zakon,« pravi avtor, »temveč za množični poboj.«
Lakoto in umiranje bi lahko preprečili, preveč ljudi na planetu pa je po oceni elit in milijarderjev. Izbrskal je dve zanimivi izjavi. Ted Turner, ustanovitelj CNN, je že leta 1996 trdil, »da bi bilo idealno, ko bi bilo na svetu 250 do 300 milijonov ljudi, torej 95 odstotkov manj kot ta hip«. Tudi Bill Gates je leta 2010 menil, da bi lahko »boljša zdravstvena oskrba zlasti na področju reprodukcije zmanjšala obseg svetovnega prebivalstva«.
In kako bi elite zmanjšale prebivalstvo, se sprašuje Trojanow. »Z globalnim nadzorom nad živili, ki bi bila namenjena samo posameznikom na pomembnih položajih.«
Preobilje enih ...
In kdo so te elite? Milijarderji in oligarhi. »Dve tretjini prebivalcev Nemčije nimata praktično ničesar, najbogatejša desetina pa si lasti 61 odstotkov celotnega premoženja,« navaja avtor. »Po svetu je to razmerje še bolj ekstremno: dva odstotka posedujeta več kot polovico celotnega premoženja.«
A bogati še bolj bogatijo. »Z množičnim siromašenjem zadnjih let – kriza je uničila 40 odstotkov zasebnega premoženja srednjega razreda – so najbogatejši med bogatimi kovali dobičke.«
Za kakšne zneske gre, navede na primeru: z letnim dohodkom enega od desetih najbogatejših državljanov ZDA bi lahko za leto dni dostojno rešili stanovanjsko vprašanje 633.000 brezdomcev v ZDA (pri mesečni najemnini v višini 558 dolarjev).
Po njegovem mnenju bi bilo treba najprej poiskati odvečneže med finančnimi mogotci, od katerih eden porabi toliko kot manjše afriško mesto. Leta 2005 je najpremožnejši odstotek prebivalstva v Ameriki potrošil toliko kot 60 milijonov najrevnejših v državi.
Ti oligarhi so po njegovem »družbeni akterji, ki uspešno branijo nakopičeno premoženje in ga znajo uporabiti za politični vpliv. Nobena regulativa parlamentarne demokracije ne preprečuje, da se ne bi premoženje še naprej kopičilo v rokah elite oligarhov.«
Da bi še povečevali profite, so na vseh področjih proizvodnje uvedli avtomatizirane sisteme. Ta avtomatizacija delovnih procesov eksponentno narašča, z njo pa čedalje večja brezposelnost in vse očitnejša revščina. Peščica na ta račun še bolj bogati, »senčna plat tega preobilja pa je odvečni človek«.
... odvečnost drugih
Ko piše o odvečnih, je tako, kot bi pisal o naši družbi. »Tudi pri nas so številni ljudje obtičali v živem pesku med uspehom in odvečnostjo,« pravi. »Bojujejo se za to, da bi ostali koristni, da bi postali bistveni, uspešno prestali tekmovanje, se izognili grozečemu padcu v socialno nepomembnost in materialno pomanjkanje.«
Ta novi razred, ki vegetira »v preddverju lastne odvečnosti«, imenuje prekariat. To so dolgotrajno brezposelni, zaposleni za določen čas, brez socialnih pravic in zdravstvenega zavarovanja. »Vsi ti so žrtve obsežnega prestrukturiranja delovnih trgov v prid kapitala,« pojasni.
»Namesto nekdanje varnosti na delovnem mestu, dolgoročne lojalnosti ter zaupanja med delodajalcem in delojemalcem je prišlo do komercializacije mezdnika, ki je po presoji menedžmenta in kot odziv na pritiske globalne konkurence najet in po opravljeni dolžnosti brez dodatnih stroškov in posledic odstranjen.«
Kritičen je tudi do levičarjev: »Tradicionalno levičarske parlamentarne stranke so tako vestno služile tržnemu gospodarstvu, da so skoraj povsem izgubile primarno identiteto.« Socialne pravice so pristale na obrobju, tržnost in potrošništvo pa v središču. Vse, kar ga podpira, je postalo »opravičljivo, le odpoved potrošništvu ne«.
Sesutje sistema
Tukaj se sistemu zalomi. Potrošniška družba potrebuje potrošnika, ta pa sredstva, plačilno moč. »Mezdno delo je hrbtenica kapitalističnega sistema, saj brez plač ni široke kupne moči, brez kupne moči ni povpraševanja, brez povpraševanja ni množičnih trgov, ni rasti, ni prihodnje produkcije.« Zato sistem, v katerem peščica bogatih kopiči bogastvo na račun vse večje revščine drugih, spodkopava samega sebe.
Se bo sistem sesul sam vase? Kako naprej, se sprašuje, kajti »to, kar doživljamo zdaj, ni majhna kriza kapitala, temveč strukturno imanenten problem, ki se bo samo še zaostroval«.
Knjigo konča z besedami, da je »perverznost naše situacije v tem: porabljamo toliko kot nobena družba pred nami in kljub temu občutimo predvsem krizo. Zaradi pritiska, da nepretrgano funkcioniramo in konzumiramo, se nam zdi vse teže začutiti empatijo in preprosto biti srečni.«
