Evald Flisar: Zavedanje, da sem žrtev dvoličnosti in mahinacij, je dozorelo v odločitev za odstop

Ekskluzivno: Objavljamo odstopno izjavo predsednika Slovenskega centra Pen. Flisar iz organizacije tudi izstopa.
Objavljeno
15. julij 2016 16.23
Evald Flisar
Evald Flisar
Odstopna izjava Evalda Flisarja, utemeljitev

Zakaj odstopam s položaja predsednika Slovenskega centra Pen? Ne zato, ker tako hoče Air Beletrina, ne zaradi neznosno nizkotnega blatenja moje osebe v medijih, kjer me, recimo, Marko Crnkovič opisuje kot »fukfehtarja«, medtem ko Požar Report enega svojih člankov o »trenutno najbolj slavni slovenski kritičarki« naslavlja Hotel izkoristiti revščino male, da mu ga dvigne, tudi ne zaradi Dejana Steinbucha, ki me asociativno obtožuje, da sta dva nedolžna, narobe razumljena komplimenta v resnici pomenila »daj noge narazen«, čeprav sem se za obe izjavi že javno opravičil, ampak iz popolnoma drugih razlogov.

Odstop sem napovedal že pred meseci, pa so me kolegi v upravnem odboru prosili, naj tega ne storim. Kaj je torej izbilo sodu dno? Ko sem v Delu videl izjavo članic ženskega odbora Mire, da me pozivajo k integriteti in k ohranitvi integritete Pena!

Ena teh članic, Stanislava Repar, je pred časom na vse članice Mire naslovila apel. Ta je sledil objavi članka Metoda Češka v Sodobnosti, v katerem je opisal svoje nesrečne in nepoštene poslovne odnose z založbo Apokalipsa. Tekst je poslal na natečaj za najboljši esej in žirija ga je (kot enega od desetih nominiranih) v interesu javnosti izbrala za objavo.

Stanislava Repar je kot prizadeta članica društva Apokalipsa nato poslala vsem članicam Mire izjavo, v kateri me poleg drugih stvari (citiram samo odlomke) obtožuje, da sem »na očeh vsej javnosti izvedel direkten napad na pluralno založniško sredino v Sloveniji, s tem tudi kulturno srenjo« in da »to prikrivam češ da s prepreganjem mlajših konjev pri Sodobnosti«. In dalje: »Če je žirija enomiselno izbrala Češkov esej (kot lahko preberemo), potem je zadeva pervertirana do dna in nam ne preostane nič drugega kot Flisarju bruhati na vratih!« (sic) In dalje: »Osebno obsojam moralno nizkoten način delovanja g. Flisarja, ki odpira prostor za ščuvanje proti kolegom in kolegicam v založništvu.«

Prosim?

Tanja Tuma, vodilna članica ženskega odbora Mire in sekretarka UO Pena, bi me morala o tem pismu obvestiti. Ko sem jo vprašal, zakaj tega ni storila, je rekla, da me ni hotela vznemirjati in da gre tukaj za »interno debato znotraj Mire«. Interna debata znotraj odbora, ki je sestavni del Pena in za katerega odgovarja predsednik kot zakoniti zastopnik? Interna debata o pozivu, naj mi članice Mire hodijo – svojemu predsedniku – »bruhat na vratih« (sic)? »Interna debata« o nečem, kar je bilo poslano tudi tajnici Pena, ki me seveda mora o vsem obvestiti? In kar je seveda dolžna storiti tudi sekretarka upravnega odbora?

Pritožil sem se na častno razsodišče. Edino, kar se je po informacijah, ki jih imam na voljo, zgodilo, je to, da se za zdaj ni zgodilo nič. Prav tako se do tega pisma niso opredelile članice Mire. Očitno se jim zdi poziv, naj hodijo »bruhat na mojih vratih«, popolnoma sprejemljiv in »penovski«, kompliment ženski, kakor koli ponesrečen, pa delikt, za katerega je treba moškemu natakniti zanko okrog vratu.

In te gospe, s Stanislavo Repar na čelu, mi zdaj pridigajo o integriteti!

Zavedanje, da sem žrtev dvoličnosti in podlih mahinacij, je dozorelo v odločitev za odstop (in izstop iz Pena), ko je Tanja Tuma dan po tem, ko se je strinjala z izjavo upravnega odbora za javnost in celo (z naslova SC Pen) poslala izjavo Tanji Jaklič na Delo, svojo podporo preklicala, odstopila z mesta sekretarke upravnega odbora in v Delu udeležence sestanka obtožila, da niso hoteli obsoditi diskriminatornega vedenja. Tega niso storili zato, ker v konkretnem primeru, ki smo ga obravnavali, diskriminatornega vedenja ni bilo! »Integriteto« Mire dovolj jasno ilustrira tudi presenetljiv in za druge udeležence sestanka šokantni obrat Tanje Tuma.

Žal mi bo za drage, častne in dragocene kolege in prijatelje v vrstah Pena, toda moja odločitev, da odstopim kot predsednik in izstopim iz organizacije, je nepreklicna. Članice Mire se lahko gredo svojo »integriteto« naprej, Air Beletrina in Radio Študent (pa tudi drugi mediji) lahko nadaljujejo svoje blatenje (kar bodo nedvomno tudi storili), jaz sem pa svoboden in lahko končno spet spregovorim kot zgolj in samo pisatelj.

Ne bom tajil, da sem kljub nasprotovanju kolegic na uredništvu za Anjo Radaljac izsilil en prevod in kritiko knjige za otroke. Res smo sklenili, da jeseni začne s pisanjem dnevnika v alternaciji z Matejem Bogatajem, kar sem ji sporočil 1. junija, vendar sklep ni bil obvezujoče narave (z uradno ponudbo KUD Sodobnosti International), ampak s pripisom: »O podrobnostih se pomeniva septembra, prej ni mogoče.« Vmes se je zgodilo marsikaj. Moje sporočilo Anji Radaljac, da se umikam iz tega cirkusa, ni pomenilo odpovedi sodelovanja, ampak da se umikam iz cirkusa njenih obtožb o spolnih namigovanjih.

Res je tudi, da sem od glavne urednice izsilil pripravljenost, da ji, kljub temu da z njeno kritiko otroške knjige ni bila zadovoljna, vendarle ponudimo nadaljnje delo (zavedel me je socialni čut). Potem mi je glavna urednica postregla z odzivom Maje Šorli na pisanje Anje Radaljac o slovenski dramatiki v Literaturi. In me vprašala: »Ali bi res rad zamenjal Mateja Bogataja z Anjo Radaljac?« Ugovarjal sem: »Vem, ampak ...« Glavna urednica me je prekinila in rekla: »Odgovorna sem za kakovost revije. Konec debate.« To sem potem Anji Radaljac sporočil v naslednjem mailu, in to naslednji dan. S pripisom, da mi je žal, ampak da ne morem pomagati. Glavna urednica je ni hotela angažirati. Pika.

Spolna diskriminacija ženske proti ženski?

Takšen je kronosled dogodkov in odločitev. Trditve v nekaterih rumenih medijih (in zdi se, da so danes vsi rumeni), da sem ji (jaz?) odpovedal »delovno razmerje, ker mi ga ni hotela pofafati«, so naravnost bizarne. Še bolj bizarno je to, da jih ona podpira. Na moj javni poziv, naj pove, ali sem od nje za ponudbo sodelovanja pri reviji zahteval kakršne koli protiusluge, seveda ni odgovorila.

Kot mi je napisala ena mojih uglednih prijateljic: »Kam in kako sploh še smejo vzleteti naše besede, da jih ne bo kdo sprevrgel, poškodoval? Jemljejo nam jezik. Plenijo ga. Prevajajo ga. Dodajajo mu druge pomene.« Odstopno izjavo in utemeljitev svoje odločitve pošiljam v vednost tudi Jennifer Clement, predsednici Mednarodnega Pena.