Fantomsko, ki navdihujoče zaveje iz knjige

Mimi Podkrižnik, predsednica kresnikove žirije: Ni enostavno narediti izbora, primerljivo dobrih romanov je precej.

Objavljeno
22. junij 2020 07.00
Posodobljeno
22. junij 2020 07.25
V torek zvečer bo na Rožniku prejel nagrado kresnik trideseti lavreat. Foto Roman Šipić
Letošnji sestanki žirije za podelitev nagrade kresnik so sprva potekali kot običajno, v redakcijskih prostorih časnika Delo, potem so se zaradi okoliščin preselili na splet. Romanov z lansko letnico izida, o katerih so žirantke in žiranta presojali, je bilo manj kot prejšnja leta, bili pa so žanrsko raznoliki. Predsednica žirije, novinarska kolegica Mimi Podkrižnik, govori tudi o tem, kako se bodo člani žirije lotili poslednje naloge, torkove večerne enourne klavzure na ljubljanskem Rožniku.
 

image
Da Delov kresnik vznemirja, je seveda krasno, zato ker je to dobro za književnost: izbornim besedam daje ognja, je povedala Mimi Podkrižnik.
Kresnikovi žiriji predsedujete drugič. Vas je presenetilo dejstvo, da je romanov letos opazno manj kot lani?

Slovenci nasploh presenečamo ... Kar je v Franciji Goncourtova nagrada, je v Sloveniji Delova nagrada kresnik za najboljši roman – zato naj povem, da mi je francoski pisatelj in scenarist Didier Decoin, dolgoletni član in zdaj predsednik prestižne Goncourtove akademije, v intervjuju dejal, da je lani deset članov prebralo in analiziralo 336 romanov. Francija je 67-milijonska država in ima, če karikiram, toliko piscev, medtem ko jih je v Sloveniji dva milijona.

Naša petčlanska žirija se je prebila skozi približno 130 knjig; na začetku smo si jih razdelili ter potem številne dobre in najboljše prebrali vsi. Ni težko izračunati, da je bila romaneskna bera tudi lani hvalevredna, čeprav nekoliko skromnejša kot leto prej, ko je bilo naslovov okoli dvesto. Ob tem je lepo slišati mnenje ene od nominirank [v Delovem predstavitvenem spletnem intervjuju], češ da tudi kresnik spodbuja k romanesknemu ustvarjanju, kakor nagovori številne, da kupijo izpostavljene knjige in jih preberejo.
 

So se vam med branjem pokazale kake posebnosti, ste morda naleteli na izstopajoče oziroma ponavljajoče se teme?

Če si v glavi poskusim odvrteti večino prebranega in ne le nominirane peterice, je avtobiografski element gotovo močno prisoten. Nemalo je zgodovine, očitnih ali bolj sramežljivih reminiscenc na vojno in povojno preteklost, tudi na njeno nerazčiščenost, na čas, ko smo živeli komunizem, v njem odraščali. Pričakovano vsenavzoče so odslikave sodobnosti, domačega okolja in tujih celin, nekatera zrcaljenja so domačijska, druga svetovljanska, določena zelo ljubezenska, tudi intimno nostalgična, druga se berejo bolj kolektivno, prav tako rodbinsko ...

Med vsemi temi pisavami­ so romani, ki zarežejo po svoje in se, zaradi tistega nekaj več, ki ga premorejo, dvignejo nad druge. Naj dodam, da je bilo med avtorji nemalo znanih pisateljskih imen, med manj znanimi pa tudi ljudje z neliterarnim ozadjem in zelo drugačnim poklicnim profilom. Očitno so se na neki točki v življenju, pa zdaj nimam v mislih le nominiranega duhovnika in likovnika, spustili še v roman, kar je fascinantno in fino.
 

Kakšna je bila po vašem mnenju žanrska ponudba lanskega leta?

Brez dvoma pestra. Tudi tokrat smo prebrali, kot rečeno, nemalo romaniziranih avtobiografij in precej kriminalk. Zgodovinski roman ima prav tako vidno mesto v sodobni slovenski književnosti, kakor še eksistencialni, družbeni, družinski, fantastični ..., tudi skozi kakšnega erotičnega sem se prebila in nič manj hermetičnega, po drugi strani pa skozi dokumentarnega.

Vsega ni mogoče klasično žanrsko popredalčkati in nemara niti ni treba, obstajajo mejni primeri med­žanrskosti, recimo križanec med reportažo in romanom, ki smo ga postavili med deseterico na polje literature. V svetovni književnosti je takih primerov nič koliko, od Orwella, Hemingwaya, Kapuścińskega, Svetlane Aleksijevič ... naprej in nazaj.
 

Med peterico finalistov so dva prvenca in najmanj trije romani, ki se tako ali drugače ozirajo v preteklost. Kaj jih druži?

Najprej deseterico in zdaj peterico druži kajpada to, da smo jih za najboljše prepoznali člani kresnikove žirije. Tudi letos ni šlo le gladko niti ne pri vsakem v en glas. Ni enostavno narediti izbora, kajti primerljivo dobrih romanov je precej. Preprosto ni tudi zato, ker člani – jasno, da je tako – zajemamo iz različnih literarnih okolij, imamo bolj kot ne močna prepričanja in afinitete, da ne rečem okuse, čeprav so literarni kriteriji samoumevno jasni in morajo biti vatli enaki.

Zame so ključni izvirna zgodba, izrisanost junakov, ki vlečejo pripoved naprej, slog z izmojstrenimi stavki, ki si jih želim prepisati v beležko, in izrazjem, ki dobro upoveduje čas, eruditstvo, ki me nagovarja k čudenju, sposobnost plastenja pripovedi, tudi menjavanja pisav in časovnih registrov, in še marsikaj, za povrhu tudi tisto fantomsko, ki navdihujoče zaveje iz knjige, ko jo vsa zadovoljna odložim ... Verjamem, da si izborna književnost vedno utre pot do bralcev, čeprav je kdaj ne prepozna kakšna komisija in je zato v določenih krogih nemir.​
 

So do vas prišli kaki odzivi, ­strinjanje ali nestrinjanje z ­izborom finalistov?

Zaradi covida-19 in zapovedanega ostajanja doma smo bili tudi člani žirije letos prisiljeni delati nekoliko drugače: o romanih smo razpravljali in jih sortirali prek zooma. Nič ne more nadomestiti debat v živo, in vendar imamo srečo, da živimo v tehnološko tako izpopolnjenih časih.

Čeprav smo bili pri miru, se ni nič ustavilo in se ne bo: v torek zvečer bomo na Rožniku čestitali že tridesetemu lavreatu. Resda pa s tem, ko zaradi nevarnosti širjenja okužb mnogi še vedno delamo od doma in se najbrž nasploh družimo manj kot prej, vse bolj živimo kot v kapsulah, kamor ne prodre več prav vse, najsi v dobrem – za konstruktivno dobrohotnost je treba biti odprt – ali v slabem – za vse, kar zaudarja po neplodnem kritizerstvu in posmehljivosti, je škoda misli.

In vendar naj tistim, ki so v letošnjem izboru najprej deseterice in zdaj peterice menda prepoznali demokratični zaobjem različnih skupin, od duhovništva do istospolnosti, prijazno povem, da nismo presojali v korist pluralnosti družbe ali celo po novodobnih narekih politične korektnosti, ampak literarno: kaj se bere kot dober, odličen roman. Vsem onim, ki menda že spet vnaprej vedo, kdo bo zmagovalec ali zmagovalka, se radovedno čudim, kajti v komisiji nas je pet in vsi glasovi so enakovredni ... Da Delov kresnik vznemirja, je seveda krasno, zato ker je to dobro za književnost: izbornim besedam daje ognja.