Filozofija, ki so jo pisale (tudi) ženske
Pisateljica, filozofinja ter nekdanja urednica revij Nautilus Magazine in Guernica Regan Penaluna v knjigi How to Think Like a Woman (Grove Atlantic, 2023) v prepletu biografije, eseja, kritike in spominov razgrinja življenje in delo filozofinje Mary Wollstonecraft in njenih iz zgodovine izpisanih predhodnic.
Regan Penaluna se je že kot študentka filozofije na bostonski univerzi (akademsko kariero je po doktoratu opustila) spraševala, zakaj zgodovino filozofije piše tako malo filozofinj, dokler nekega dne v neki obskurni monografiji ni naletela na ime Damaris Cudworth Masham. Šlo je za angleško filozofinjo (eno prvih opaznejših angleških filozofinj; njen oče je bil filozof Ralph Cudworth), teologinjo in pedagoginjo, rojeno leta 1659, avtorico dveh razprav o moralni filozofiji in življenjepisa glavnega predstavnika angleškega empirizma Johna Locka, s katerim si je dopisovala in pozneje prijateljevala (dopisovala si je tudi z nemškim filozofom in matematikom Gottfriedom Leibnizem).
Razvoj feministične misli
Njeno delo (razen obsežne korespondence, ki je mestoma usmerjena v zagovor platonistične filozofije njenega očeta in Lockovega empirizma, je obseg njenih objavljenih del razmeroma skromen) je Regan Penaluna napotilo do drugih filozofinj 17. in 18. stoletja. Seznanila se je s pisateljico in filozofinjo Mary Astell, ki si je z zahtevami po enakovredni izobrazbi za moške in ženske prislužila naziv »prve angleške feministke« (njena knjiga Serious Proposal to the Ladies for the Advancement of their True and Greatest Interest predstavlja načrt za »žensko fakulteto«), nato pa tudi s pisateljico, dramatičarko in filozofinjo Catharine Trotter Cockburn ter – bolj znano – pisateljico in filozofinjo Mary Wollstonecraft.
Wollstonecraft je v kratki karieri napisala romane, traktate, potopisno pripoved, zgodovino francoske revolucije, knjigo o vedenju in knjigo za otroke, med njene najbolj znane in vplivne zapise pa sodi knjiga A Vindication of the Rights of Woman, v kateri trdi, da ženske po naravi nikakor niso inferiorne od moških, kot je veljalo tedaj, temveč gre pri tej zmotni ideji le za pomanjkanje ženskam dostopne izobrazbe.
Regan Penaluna bralcu nemalokrat humorno in igrivo približa ne le življenje in delo omenjenih avtoric (pri čemer ji lahko očitamo, da se na njihovo delo osredotoči vse premalo, vse preohlapno zariše poteze njihovih misli, s tem pa nevede podvaja tisto, kar očita zgodovini), temveč tudi lastno akademsko pot, prav tako dostikrat posejano z mizoginijo. Med doktorskim študijem naj bi jim neki profesor dejal, naj razmislijo o možnosti, da ženske niso tako pametne kot moški, Penaluna pa dodaja, da se je s podobno opazko srečala že skoraj vsaka filozofinja.
Razlog, da je v filozofiji na vodilnih položajih manj žensk kot na kateremkoli drugem področju humanistike in tudi v mnogih drugih znanostih, med drugim leži v tem, poudarja avtorica, »da so sposobnosti, ki v tej disciplini veljajo za vrline, pri ženskah tradicionalno veljale za slabosti; dobre filozofinje so prodorne, bojevite in intelektualno agresivne, dobre ženske pa so umirjene in zadržane«.
