Frančišek in Benedikt o veri in politiki
Novo knjigo z besedili dveh živih papežev
so predstavili v italijanskem senatu.
Odpri galerijo
Anthonyja Hopkinsa bomo v filmu Papež gledali kot Benedikta XVI. FOTO: Wikipedia
Velika posebnost je, da se dva živa papeža podpišeta kot avtorja v isti knjigi, kakor sta pač velika posebnost dva hkratna živa papeža. Upokojeni papež Benedikt XVI. je objavil knjigo o veri in politiki, aktivni papež Frančišek pa je zanjo napisal predgovor.
Knjiga Osvoboditi svobodo – vera in politika v 3. tisočletju (včeraj so jo predstavili v italijanskem senatu) je kompilacija različnih prispevkov, ki jih je Joseph Ratzinger v več desetletjih napisal o odnosu med politiko in vero.
Meje pokorščine državi
Odnos med politiko in vero je bil vedno v središču pozornosti Josepha Ratzingerja, tudi ko še ni bil papež. Ta tema je spremljala njegovo celotno intelektualno in človeško pot, piše Frančišek v predgovoru, ki ga je objavil italijanski časopis La Stampa. Imel je tudi neposredno izkušnjo v nacističnem totalitarizmu in kot »mlad znanstvenik je razmišljal o mejah pokorščine državi in v prid prid pokorščini Bogu«.
Ratzinger piše, da »država ni totaliteta človekovega obstoja in ne zajema celotnega človekovega upanja«. »Človek in njegovo upanje presegata državno realnost in sfero politične akcije. To velja ne le za državo, ki se imenuje Babilonija, temveč za vsako obliko države. Država ni vse. Rimska država je bila lažna in protikrščanska, ker je hotela biti celota možnosti in človekovih upov.«
Tako je Ratzinger razmišljal kot mladi znanstvenik in pozneje kot prefekt kongregacije za nauk vere. Papež Frančišek je v predgovoru spomnil, da je Ratzinger koncipiral kritiko marksizma skupaj z njegovim predhodnikom Janezom Pavlom II. Ratzinger je, piše Frančišek, »razdelal in predlagal krščansko vizijo človekovih pravic, ki je preizpraševala na teoretični in praktični ravni totalitarne tendence marksistične države in ateistične ideologije, na kateri je temeljila«.
Po Frančiškovih besedah Ratzinger opozarja na to, da temeljno nasprotje med marskizmom in krščanstvom ni v skrbi za uboge, ampak v diametralno nasprotnem pojmovanju odrešitve in njenega izvora. »Ali pride do odrešitve z osvoboditvijo od vseh odvisnosti ali je edina pot, ki vodi v resnično svobodo, popolna odvisnost od ljubezni, ki je hkrati tudi resnična svoboda?« citira Frančišek Ratzingerja in poudari nepremostljivo razliko med marksistično ideologijo in krščanstvom.
Človek obstaja kot moški in ženska
Potem pa Frančišek nadaljuje: »Danes se bolj kot kdajkoli prej ponavlja stara skušnjava zavračanja vsake odvisnosti od ljubezni, ki ni ljubezen do lastnega ega in lastnih želja ... Zaradi tega prihajamo v nevarnost kolonizacije vesti z ideologijo, ki zanikuje temeljno resničnost, da človek obstaja kot moški in ženska, ki imata nalogo ustvarjati novo življenje,« je napisal Frančišek.
»To je ideologija, usmerjena k načrtovani in racionalni produkciji človeških bitij in – morda celo z dobrimi nameni – pojmuje kot logično in dovoljeno odstranitev tistega, kar se več ne razume kot ustvarjeno, podarjeno, spočeto, ampak narejeno od nas samih,« piše Frančišek. Opozarja pred »ideologijo, ki vodi do načrtovane proizvodnje človeških bitij.« Na tej miselnosti zasnovane »navidezne človekove pravice« so vse usmerjene v človekovo samouničenje, meni Frančišek.
Globoka delitev, je pisal Ratzinger, je nastala že z marksistično pretenzijo, da pripelje nebesa na zemljo. Frančišek v predgovoru tudi piše, da je Ratzinger sredi 80. let kot prefekt kongregacije za nauk vere govoril o neenakosti med bogatimi in revnimi državami kot tudi med družbenimi sloji, česar ni več mogoče tolerirati. Papež Frančišek meni, da besedila Benedikta XVI. danes pomenijo izvor navdiha za politično aktivnost, ki postavlja v središče svojega fokusa družinske programe, solidarnost in enakopravnost.
Knjiga Osvoboditi svobodo – vera in politika v 3. tisočletju (včeraj so jo predstavili v italijanskem senatu) je kompilacija različnih prispevkov, ki jih je Joseph Ratzinger v več desetletjih napisal o odnosu med politiko in vero.
Meje pokorščine državi
Odnos med politiko in vero je bil vedno v središču pozornosti Josepha Ratzingerja, tudi ko še ni bil papež. Ta tema je spremljala njegovo celotno intelektualno in človeško pot, piše Frančišek v predgovoru, ki ga je objavil italijanski časopis La Stampa. Imel je tudi neposredno izkušnjo v nacističnem totalitarizmu in kot »mlad znanstvenik je razmišljal o mejah pokorščine državi in v prid prid pokorščini Bogu«.
Ratzinger piše, da »država ni totaliteta človekovega obstoja in ne zajema celotnega človekovega upanja«. »Človek in njegovo upanje presegata državno realnost in sfero politične akcije. To velja ne le za državo, ki se imenuje Babilonija, temveč za vsako obliko države. Država ni vse. Rimska država je bila lažna in protikrščanska, ker je hotela biti celota možnosti in človekovih upov.«
Tako je Ratzinger razmišljal kot mladi znanstvenik in pozneje kot prefekt kongregacije za nauk vere. Papež Frančišek je v predgovoru spomnil, da je Ratzinger koncipiral kritiko marksizma skupaj z njegovim predhodnikom Janezom Pavlom II. Ratzinger je, piše Frančišek, »razdelal in predlagal krščansko vizijo človekovih pravic, ki je preizpraševala na teoretični in praktični ravni totalitarne tendence marksistične države in ateistične ideologije, na kateri je temeljila«.
Po Frančiškovih besedah Ratzinger opozarja na to, da temeljno nasprotje med marskizmom in krščanstvom ni v skrbi za uboge, ampak v diametralno nasprotnem pojmovanju odrešitve in njenega izvora. »Ali pride do odrešitve z osvoboditvijo od vseh odvisnosti ali je edina pot, ki vodi v resnično svobodo, popolna odvisnost od ljubezni, ki je hkrati tudi resnična svoboda?« citira Frančišek Ratzingerja in poudari nepremostljivo razliko med marksistično ideologijo in krščanstvom.
Človek obstaja kot moški in ženska
Potem pa Frančišek nadaljuje: »Danes se bolj kot kdajkoli prej ponavlja stara skušnjava zavračanja vsake odvisnosti od ljubezni, ki ni ljubezen do lastnega ega in lastnih želja ... Zaradi tega prihajamo v nevarnost kolonizacije vesti z ideologijo, ki zanikuje temeljno resničnost, da človek obstaja kot moški in ženska, ki imata nalogo ustvarjati novo življenje,« je napisal Frančišek.
»To je ideologija, usmerjena k načrtovani in racionalni produkciji človeških bitij in – morda celo z dobrimi nameni – pojmuje kot logično in dovoljeno odstranitev tistega, kar se več ne razume kot ustvarjeno, podarjeno, spočeto, ampak narejeno od nas samih,« piše Frančišek. Opozarja pred »ideologijo, ki vodi do načrtovane proizvodnje človeških bitij.« Na tej miselnosti zasnovane »navidezne človekove pravice« so vse usmerjene v človekovo samouničenje, meni Frančišek.
Globoka delitev, je pisal Ratzinger, je nastala že z marksistično pretenzijo, da pripelje nebesa na zemljo. Frančišek v predgovoru tudi piše, da je Ratzinger sredi 80. let kot prefekt kongregacije za nauk vere govoril o neenakosti med bogatimi in revnimi državami kot tudi med družbenimi sloji, česar ni več mogoče tolerirati. Papež Frančišek meni, da besedila Benedikta XVI. danes pomenijo izvor navdiha za politično aktivnost, ki postavlja v središče svojega fokusa družinske programe, solidarnost in enakopravnost.
Film o Ratzingerju in Bergogliu
O Ratzingerju in Bergogliu te dni Netflix v Rimu snema film z naslovom Papež. Televizijska drama govori o njiju, ko sta bila še kardinala in pozneje papeža ter o njunem medsebojnem odnosu, poseben poudarek pa naj bi bil na zgodovinskem odstopu Benedikta XVI., na izvolitvi Bergoglia ter njegovem pontifikatu.
Film naj bi prikazal odnos in različne vizije dveh poglavarjev katoliške cerkve, ko se morata oba soočiti s svojo preteklostjo ter zahtevami sodobnega sveta. Benedikta XVI. igra Anthony Hopkins in Frančiška Jonathan Pryce, ki so ju v minulih dneh ljudje v kardinalskih in papeških oblačilih večkrat videli na Trgu sv. Petra. Pryce je zanimiva izbira za vlogo papeža glede na to, da je pred nedavnim nehal sodelovati pri seriji Igra prestolov, kjer je igral vodjo lastnega verskega gibanja, ki ga je moč tako prevzela, da je pozabil na pobožnost.
Vloga papeža pa gotovo ni tuja niti Hopkinsu, saj je že nekajkrat igral like z močnim religijskimi obeležji, na primer profesorja Abrahama van Helsinga v Coppolovi verziji Drakule ter očeta Lucasa, duhovnika eksorcista v filmu Obred. Jonathan Pryce in Frančišek sta si fizično precej podobna. Režiser filma je Brazilec Fernando Meirelles, scenarist pa Novozelandčan Anthony McCarten, ki je napisal scenarije za številne nagrajene filme, med drugim za Teorijo vsega o Stephenu Hawkingu (2014) in Najtemnejša ura o Winstonu Churchillu (2017).
O Ratzingerju in Bergogliu te dni Netflix v Rimu snema film z naslovom Papež. Televizijska drama govori o njiju, ko sta bila še kardinala in pozneje papeža ter o njunem medsebojnem odnosu, poseben poudarek pa naj bi bil na zgodovinskem odstopu Benedikta XVI., na izvolitvi Bergoglia ter njegovem pontifikatu.
Film naj bi prikazal odnos in različne vizije dveh poglavarjev katoliške cerkve, ko se morata oba soočiti s svojo preteklostjo ter zahtevami sodobnega sveta. Benedikta XVI. igra Anthony Hopkins in Frančiška Jonathan Pryce, ki so ju v minulih dneh ljudje v kardinalskih in papeških oblačilih večkrat videli na Trgu sv. Petra. Pryce je zanimiva izbira za vlogo papeža glede na to, da je pred nedavnim nehal sodelovati pri seriji Igra prestolov, kjer je igral vodjo lastnega verskega gibanja, ki ga je moč tako prevzela, da je pozabil na pobožnost.
Vloga papeža pa gotovo ni tuja niti Hopkinsu, saj je že nekajkrat igral like z močnim religijskimi obeležji, na primer profesorja Abrahama van Helsinga v Coppolovi verziji Drakule ter očeta Lucasa, duhovnika eksorcista v filmu Obred. Jonathan Pryce in Frančišek sta si fizično precej podobna. Režiser filma je Brazilec Fernando Meirelles, scenarist pa Novozelandčan Anthony McCarten, ki je napisal scenarije za številne nagrajene filme, med drugim za Teorijo vsega o Stephenu Hawkingu (2014) in Najtemnejša ura o Winstonu Churchillu (2017).
