Fredrik Backman - Svet, kot si ga razlaga Britt-Marie

Svet je poln starejših občanov, teh nekoristnih bitij, ki nam odžirajo zrak in prostor ter so popolnoma odveč, vendar še nočejo umreti. Nekateri še vedno brcajo in skušajo biti koristni, ob čemer niso le smešni, temveč tudi srčni. To je tematika romanov o starostnikih iz računalnika leta 1981 rojenega švedskega pisatelja Fredrika Backmana. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšel nov roman na to temo, Tu je bila Britt-Marie v prevodu Nade Grošelj.

Med švedske, skandinavske in kasneje evropske literarne zvezde ga je izstrelil prvenec Mož z imenom Ove, ki opisuje življenje skromnega, trmastega, pedantnega in tudi srčnega starejšega občana, ki ima rad red. Čeprav je kar nekaj založb zavrnilo knjigo, saj so bili prepričani, da ta švedska zgodba ne bo zanimala nikogar zunaj njihovih meja, se je pokazalo ravno nasprotno. Ove je bil uspešnica tako v domovini kot v tujini. Grenko-sladka zgodba je očarala številne bralce in bralke ter pristala tudi na filmu. Ove je bil kamenček v mozaiku humornih romanov o starejših občanih, ki so zadnja leta postali prava literarna zvrst. Kamenček, ki je sprožil plaz. Temu je sledil, prav tako na temo medgeneracijskih odnosov, roman Babica vas pozdravlja in se opravičuje, v katerem sicer babičine zgodbe velikokrat sooblikuje sedemletna Elsa. Z babico imata poseben odnos, čeprav o njej pravijo, da je nora, saj rada z balkona s pištolo za paintball strelja moške, ki bi se hoteli pogovarjati o Jezusu.

V tem romanu, ki povzema življenjske zgodbe ljudi v manjšem bloku, se pojavi tudi tiha, skromna in vztrajna ženica po imenu Britt-Marie. Kot bi rekli na Slovenskem, je vzorčna cankarjanska mati, ki živi le za moža in svoje otroke in je v bistvu njihova služkinja in dekla brez lastnih misli in želja. Z oboževanjem svojega moža in obsedenostjo s čistočo gre vsem stanovalcem na živce. Ko pa se ob koncu romana zave, da jo mož le izkorišča in jo ima dobesedno za sužnjo ter jo tudi čustveno zlorablja, naredi nekaj najbolj neverjetnega v svojem življenju. Zapusti moža, ki je uspešni poslovnež, in se kot 63-letnica brez resnih delovnih izkušenj s kovč­kom odpravi v svet.

63-letnica postane trenerka

Kaj se ji v tem velikem svetu zgodi, izvemo v romanu Tu je bila Britt-Marie. Čeprav je tudi to grenko-sladka zgodba o staranju in iskanju smisla ob koncu življenja, je po drugi strani tudi roman o srčnosti, prilagodljivosti, predvsem pa o tem, kako uporabljati čistilo.

Aha, pa še to. Pri 63 letih postane trenerka mlade nogometne ekipe, čeprav nima pojma o nogometu, ji je pa povsem jasno, kaj je prav in kaj ne. Ni prav, da v propadajočem mestecu, ki ga je zaradi bližnje obvoznice in zaprtih tovarn obšlo življenje, mularija nabija nogometno žogo, tudi če dežuje in je mrzlo. Nekdo jim mora občasno skuhati vroč čaj. V tem mestecu, kamor jo pošljejo iz zavoda za zaposlovanje, med okoliško mladino hitro postane Nekdojka, steber skupnosti ter strah in trepet umazanih oken in tal, pa tudi pravih nepridipravov.

Britt-Marie je namreč povsem normalna oseba, ki ne prenese umazanije in se z njo bojuje s čistili – najraje s sodo bikarbono, pravim božjim darom. Njena potrpežljivost ima meje in ena od takih je, da mora biti pribor v predalu pospravljen le na pravi način, v nasprotnem primeru jo prime, da bi glasno kričala.

Kot spodobna gospa večerja ob spodobni uri, vstaja pa ob šestih zjutraj, ker se samo norci in lenuhi zbujajo kasneje. Daleč od tega, da bi bila pasivno agresivna, le ljudje njene prijazne in upravičene predloge, kako je kaj treba narediti in urediti, razumejo kot zlonamerno kritiko. Daleč od tega, saj je Britt-Marie prijazna in na koncu postane neločljiv in poživljajoč sestavni del mesteca, ki ga je finančna kriza skoraj uničila. Temu mestecu in njegovim nogometnim navdušencem s svojo zagnanostjo vrne upanje prav ona, čeprav nima pojma o nogometu.