Danes avtor kriminalnih romanov
Georges Simenon (1903– 1989) sicer velja za že malce zaprašenega in zastarelega.
A morda njegove knjige o detektivu Maigretu poleti po krivici ostajajo osamljene na izropanih kriminalnih oddelkih v knjižnicah, saj si jih nihče ne želi vzeti s seboj na morje.
Simenon je bil v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja eden najbolj branih, predvsem pa najbolj plačanih pisateljev na svetu. V slovenščino so v tistem času kot po tekočem traku prevajali njegove detektivke. Napisal je okoli štiristo romanov, ki jih je podpisal s svojim imenom, ter na stotine knjig, ki jih je izdal pod psevdonimom.
Eksistencializem in ženske
Camus je oboževal njegove detektivke in večkrat izjavil, da so navdihnile filozofijo eksistencializma. André Gide ga je označil za najboljšega in edinega resničnega romanopisca v sodobni Franciji. Atmosfera iz teh knjig, kot pravijo filmski teoretiki, je navdihnila mnoge tako imenovane filme noir. Bil je dober prijatelj Henryja Millerja, s katerim sta se najraje pogovarjala o Simenonovi najljubši temi – ženskah.
Veljal je za zelo nediskretnega človeka. Pierre Assouline v pisateljevi biografiji piše , da se je v intervjujih rad bahal, da je spal z več kot deset tisoč ženskami. Večkrat je bil poročen in zelo nezvest, vsaka hišna pomočnica je postala njegova ljubica, kar je javno govoril, čeprav je priznal, da je najraje obiskoval bordele. Še celo uro, ki mu jo je na smrtni postelji podaril oče, je zapravil za prostitutke.
Rodil se je v francosko govorečem belgijskem mestu Liège. Očeta, ki je zgodaj umrl, je oboževal, mater pa iz dna srca sovražil. Prav zato lahko v njegovih romanih opazimo veliko mizoginosti oziroma prizorov, v katerih moški ženske kruto pretepejo, jih umorijo in z njimi ravnajo nadvse sadistično.
Knjige je pisal zelo hitro. Pet na leto. Njegovo življenjsko vodilo je bilo: veliko knjig in še več žensk. Za mnoge je potreboval manj kot deset dni. O tem govori naslednja anekdota: Nekoč naj bi ga po telefonu poklical Alfred Hitchcock. Oglasila se je pisateljeva žena in se opravičila: »Oprostite,« je rekla, »Georges ravno piše in ga ne bi rada motila.« Hitchcock, ki je vedel, kako Simenon hitro piše, ji je odgovoril: »Naj mirno napiše roman do konca. Bom kar počakal pri telefonu.«
Pred pisanjem k zdravniku
Vedno, ko je začutil, da se mu v glavi rojeva zgodba, ki bi jo lahko zlil na papir, je šel najprej k zdravniku preverit, ali bo preživel psihično in fizično intenzivnost pisanja. Sicer je pisal čisto vsak dan, imel je natančno določeno količino – vsako jutro je napisal osem tisoč besed, potem je zaradi stresa bruhal in celo popoldne počival. To rutino je ponavljal že od sedemindvajsetega leta.
Ena od literarnih zgodb, ki jo je rad ponavljal, je, da je nekoč v nekem lokalu roman napisal v štiriindvajsetih urah, medtem ko so mu zaplet in situacije narekovali ljudje za sosednimi mizami. Rad je pisal zgodbe o ljudeh, ki jih je dobro poznal, ter si za to prislužil več sodb. Prijatelji so povedali, da je imel v sobah za goste prisluškovalne naprave in da so se intimni dialogi med zakonci kaj hitro lahko znašli v njegovih romanih. Tragično je, da je Simenonova hči pri petindvajsetih letih naredila samomor – ustrelila se je s pištolo, ki jo je kupila pri prodajalcu orožja, čigar naslov je našla v eni izmed Maigretovih zgodb.
Jules Maigret ni klasičen detektiv, težko bi ga primerjali s Poirotom ali Marlowom. Bolj kot raziskovanje umorov ga zanimajo ljudje in svet okoli njega. Čeprav, kot bi dejal filozof Walter Benjamin, je tudi ta detektiv najboljši predstavnik modernega sveta. »Kot telegraf ali vlak lahko detektiv preskoči čas in prostor, kot fotoaparat lahko zamrzne čas.« In dovoljeno mu je vstopiti v intimni svet meščanstva, katerega stanovanja »hrepenijo po morilcu kot pohotna starka po ljubimcu«.
Maigret obožuje svojo ženo, ki zanj skrbi kot za majhnega otroka. Kadar gre žena na počitnice, se preseli v hotel, ker ne prenese praznega stanovanja brez svoje najdražje. Kadi pipo, rad dobro jé in še raje veliko pije. Vsi v Parizu ga poznajo: ko sede v taksi, šofer samo vpraša: »Kam, gospod Maigret?« Ko razreši umor, pravi, da ne občuti zadoščenja, »nekdo je mrtev, drugi gre v zapor«.
Simenon se je sramoval svojih kriminalk. Napisal je tudi kar nekaj klasičnih in zelo dobrih romanov, Umazani sneg in Pedigre na primer, ki so žal pozabljeni. Vse življenje si je najbolj želel, da bi prejel Nobelovo nagrado. A vendar ni imel potrpljenja za pisanje klasičnih romanov in je imel zelo rad denar. Z uspešnicami o Maigretu je res veliko zaslužil. Prevedli so jih v več kot petinpetdeset jezikov in po njih posneli več kot petdeset filmov. Imel je več čudovitih hiš, med drugim gradič in veliko dragocenih avtomobilov. V Švici je bil sosed Carla Junga.
Pri sedemdesetih se je odločil, da bo ustvaril avtobiografijo. Kupil si je diktafon in vanj narekoval svoje življenje. Knjiga je bila izjemno dolgočasna. »Nič nimam povedati,« je razočarano ugotovil. Morda si je le izbral napačen žanr, kajti njegove biografije so zabavno branje o izjemno talentiranem človeku, ki prav v ničemer ni poznal prave mere. Pravi eksistencialist.
Komentarji