Tiskane izdaje
»Gotovo je vsaj pet sadežev, ki jih imam raje kot fige, toda fige so zame nekaj posebnega, saj sem jih vedno nabiral za ljudi, ki jih imam rad,« je včeraj na predstavitvi svojega novega romana z naslovom Figa (Beletrina) povedal Goran Vojnović. Figa je centralna metafora romana, na koncu glavni junak pleza na drevo, da bi utrgal figo za nekoga, ki ga ima rad.
Goran Vojnović je eden redkih pisateljev na Slovenskem, ki je dovolj dobro prodajan, slaven in cenjen, da je velja že za svojo blagovno znamko, morda celo za literarno zvezdo. »Zadnje desetletje je bilo zaznamovano z Goranovo literaturo,« meni tudi urednik Beletrine Mitja Čander.
Oba njegova do sedaj izdana romana, Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela, sta bila nagrajena s kresnikom, eden od njiju tudi z nagrado Prešernovega sklada, prodala sta se v zavidljivo visokih nakladah (Čefurji v nakladi 20 tisoč izvodov in Jugoslavija v nakladi sedem tisoč izvodov), doživela sta gledališki in filmsko adaptacijo. Tisto, kar Čandra najbolj veseli, pa je, da je Vojnović zdržal pritisk, da ga uspeh ni odnesel in da mu je uspelo tudi v tretje napisati ambiciozen, zrel, odličen tekst.
Raziskovanje prihajanj in odhajanj
Figa je družinska epopeja, prinaša zgodbo treh generacij, razpeto od petdesetih let prejšnjega stoletja pa do danes. Postavljena je na slikovito scenarijo, ki poleg Ljubljane zajema še Istro, Bosno in celo Egipt. »To je roman o mejah, in sicer o mejah med kulturami, med ljudmi in mejami, ki so v nas,« je povedal Čander. Pojavljajo se različne teme: izbrisani, demenca, samomor. V dogajanje se ves čas vpleta politika, zgodovinski prelomi, ki so se zgodili v drugi polovici prejšnjega stoletja.
Urednica Špela Pavlič, ki je z Vojnovićem delala pri dodelovanju romana, pa je dodala, da pripada pripovedovalec najmlajši generaciji družine, gre za 30-letnega Jadrana Dizdarja. Skorajda istočasno mu umre dedek in ga zapusti partnerka, kar ga požene v raziskovanje vseh odhajanj in prihajanj, ki so se zgodile v njegovi širši družini. S tem si skuša pojasniti položaj, v katerem se je znašel.
Goran Vojnović pa je dejal, da je hotel povedati zgodbo para, ki je na brezpotju, pa tudi zgodbo o tem, kako smo vsi vpeti v mrežo odnosov, tudi družinskih, ki nas določajo. Hotel je napisati avtobiografijo glavnega lika, ki sam sebe poskuša opravičiti, pri tem pa ga odnese v preteklost, v raziskovanje družinskih odnosov.
Vojnović meni, da je literatura še edini prostor svobode, ki omogoča umetniku, da ustvarja v svojem tempu, brez pritiskov. In on je Figo ustvarjal v svojem tempu, kar nekaj let, neobremenjen s tem, kaj bo nastalo. O naslovu pa je povedal še to, da brez neke fige pred neko hišo tega romana ne bi bilo.
Tako kot je resnična figa iz naslova, je resnično tudi marsikaj drugega v romanu, marsikaj pa je tudi izmišljeno. »Roman je avtobiografski, saj vsak pisatelj z vsako knjigo piše svojo avtobiografijo, ki je hkrati resnična in lažna,« je še dejal.
Prvi bralci roman označujejo kot Kovačičevski in v njem vidijo neke vrste Prišleke, omenjajo pa zelo opazne teme svobode in osamljenosti, doma, nezanesljivosti spomina. Aljoša Harlamov je v kritiki na Airbeletrina ugotovil, da je Figa logično nadaljevanje romanov Čefurji raus! in Jugoslavije, moje dežele.
»Tematsko se zgodba znova napleta okrog družine, čefurjev, razpada nekdanje države in vojne, ki jim doda še problematiko izbrisanih ter se v večji meri kot prej naveže na elemente ljubezenskega romana,« pravi Harlamov. Na koncu Harlamov zapiše tudi: »Še vedno mislim, da je naslov rahlo bedast, ampak klinčevo dobra knjiga, ta Figa. Še boljša od Čefurjev raus!, če si lahko to mislite.«
Knjigo, ki ima skoraj 400 strani, so natisnili v zavidljivi nakladi 3000 izvodov, tri tedne pa jo bodo prodajali samo v Beletrinini spletni in zidani knjigarni. Filma po tem romanu zagotovo ne bo, je še povedal Vojnović.
