Hana Stupica in Maja P. Kastelic: »Vsi ste povabljeni na zabavo«

V podkastu, ki ga lahko poslušate na tej povezavi, smo se z ilustratorkama Hano Stupica in Majo P. Kastelic pogovarjali o tem, da ilustracije kot umetnost niso namenjene le otrokom, ampak nagovarjajo otroke in odrasle hkrati.

Ilustratorka Maja Kastelic je poudarila, da »slikanic ne smemo poenostavljati ali podcenjevati, saj otroci zelo dobro berejo vizualni jezik, odrasli pa v teh podobah prepoznavamo teme, ki nagovarjajo naše notranje otroštvo, spomine in strahove«.

Slikanice lahko nosijo globoke, kompleksne teme – od osamljenosti, minevanja, drugačnosti do humorja in čiste radosti. Dobra ilustracija ne služi zgolj besedilu, ampak ga širi, mu nasprotuje ali ga dopolnjuje. Bralec se tako ne znajde le v zgodbi, temveč tudi v avtorjevem likovnem svetu.

Obe ilustratorki, Hana Stupica in Maja P. Kastelic, sta del vrha slovenske ilustracije, vsaka s svojim prepoznavnim svetom, a z zelo podobnim temeljem: iskrenost, počasnost in zavest, da je vsaka risba sporočilo, ki nosi v sebi naboj vrednot, tradicije, kulture, zgodovine, nostalgije in vizije.

Analogni čopič, digitalni svet in čar »veselih napak«

Čeprav živimo v času umetne inteligence in brezkončnih digitalnih filtrov, sta Hana in Maja trdno prepričani, da najbolj pristna zgodba pride izpod roke, čopiča in papirja.

»Ljudje še vedno zelo cenijo, da si analogen,« pravi Hana Stupica. »Seveda se na koncu digitaliziram, ko ilustracije skeniram, a jaz res poskušam, da se vidijo poteze čopiča. Digitalne nikoli ne bodo enake.«

Maja P. Kastelic jo dopolni z nečim, kar dobro poznajo vsi, ki delajo z materiali: »Na papirju se dogajajo 'happy accidents' – vesele napake. Barva se obnaša drugače, kot si pričakoval, se malo polije, nekaj se zgodi samo od sebe. Iz tega nastane odkritje, ki ga v zelo nadzorovanem digitalnem okolju težje doživiš.«

Ta nepopolni trenutek je zanju pomemben del ustvarjalnega procesa. Tam nastane nekaj, česar algoritmi ne znajo: majhna čuda, ki jih otrok pozneje zazna v detajlih, odrasel pa v atmosferi, ki jo slikanica nosi.

Poslovni model ali notranji svet?

V delu pogovora smo se dotaknili vprašanja, ali naj ustvarjalec ustvarja iz notranjega navdiha, potreb družbe ali celo zaslužka. »Veliko ustvarjalcev se loteva z mislijo, da bodo opaženi in s tem tudi dobro plačani, če se bodo odzivali na aktualne okoliščine in denimo risali motive iz ekologije, vojne, hrane in podobno. Stvari se da delati tudi tako,« prizna Maja P. Kastelic, »ampak rezultat je lahko zelo različen. Nas ustvarjalcev je veliko. Midve sva bolj v pravljičnosti, otroškosti, čudežnosti. Iščeva tisto magičnost v sebi.«

Pa vseeno, smo v podkastu izzivali naprej in vnovič vprašali Hano Stupica, kaj ona meni o tem, da bi v času vojn, kriz, tesnobnih novic iskali navdih in motivacijo v tem. Bi se lotila teh motivov? »Jaz ne,« brez oklevanja pravi Hana Stupica.

Maja dodaja še širši razmislek: »Takšna naravnost ustvarjalca spreminja v podjetnika v ozkem pomenu besede, in če vse postavimo na skupni imenovalec poslovnega modela, kaj nam zares ostane? Kje je čarovnija, zakaj sploh živimo, če se samo gremo igro popravljanja in zaslužka?«

Otroci kot najstrožji kritiki

Ko rišeta, imata obe ilustratorki pred očmi zelo konkretno občinstvo. »Otroci so naši najhujši kritiki,« je povedala v podkastu Hana Stupica. »Vidijo vse. Jaz sem bila kot otrok obsedena z detajli in doma sem poslušala mamo in babico, kako komentirata ilustracije v Cicibanu in Cicidoju – do tega, kje je narobe narisano uho.«

Maja P. Kastelic pa je dodala: »Ilustriranje za otroke je strašno odgovorno. Slikanice oblikujejo prve podobe v otroku. Vsi smo se kot otroci poistovetili s Piko Nogavičko ali s kakšnim drugim likom in si rekli: jaz hočem rešiti svet. Če se ta impulz zgodaj zasadi, lahko dolgo odmeva.«

Obe sta poudarili, da ob risanju sicer mislita na otroke, a hkrati najprej poslušata svojega notranjega otroka. Ta je tisti, ki se spominja občutka, da je »vse mogoče«, in ki se noče sprijazniti z odraslimi omejitvami in predalčkanjem.

»Današnji svet je preveč strukturiran,« pravi Maja. »Otroci so preveč popredalčkani, premalo je tistega vmesnega prostora, prostega teka, ki je nujen za ustvarjalnost in ideje. Če je vse samo optimizirano, kje je prostor za napake, odkritja, revolucije?«

Slovenska ilustracija: močna tradicija, brez lova na trende

Slovenska slikanica ima dolgo in močno tradicijo – od generacije Marlenke Stupica naprej. Hana je z babičinim opusom dobesedno odraščala.

O evropskem kontekstu veliko povesta njuni izkušnji na bolonjskem knjižnem sejmu, kjer je bila Slovenija država v fokusu.

»Presenetilo me je, koliko nas je analognih,« se spominja Hana Stupica. »Res kakovostno, raznoliko, pa vendar z neko skupno tradicijo v ozadju. Ljudje so v našem razstavnem prostoru kar legali na tla in se izgubljali v našem svetu.«

Nista pa zaprti v nacionalni mehurček. Hana denimo občuduje iranske ilustratorje: »Nimajo sloga, ki bi bil podoben našemu, ampak noro je, kakšne vzorce, teksture, tehnike uporabljajo.« Za obe je dragoceno, da se na sejmu srečajo različne tradicije – evropske, azijske, iranske –, a se hkrati zavedata, da je največja vrednost prav v razlikah.

»Če si iskren in izhajaš iz sebe, iz tega, ob čemer si zrasel, nastane nekaj avtentičnega. To je največ, kar lahko prineseš na skupno mizo,« je dejala Maja.

Ilustracije, ki živijo na blazinah, nogavicah in v gibljivih slikah

Slikanice so izhodišče, ne končna postaja. Obe svoja likovna svetova prenašata tudi v vsakdan.

Hana Stupica svoje motive aplicira na blazine, torbe, nogavice, notesnike in druge predmete, ki začarajo kupce v knjigarnah in prodajalnah Mladinske knjige. To je res inovativna ideja, saj tako ilustracije ne ostanejo ujete le na policah knjižnic in knjigarn, ampak pridejo na kavč, v šolsko torbo, zvezke, na ulico.

Maja P. Kastelic s svojo drugo avtorsko slikanico Povabilo tematizira druženje, prijateljstvo in obdarovanje. Del te zgodbe je prenesla v resničnost: v nakladi 2000 izvodov je v osem knjig skritih osem originalnih ilustracij in povabilo na čajanko v Konzorcij Mladinske knjige decembra letos. Knjiga je, dobesedno, našla svoje izbrane bralce.

Obe sodelujeta tudi pri projektih, v katerih ilustracija postane gibljiva slika. Na Ljubljanskem gradu bo razstava, nastala v sodelovanju z Mladinsko knjigo in KZ Matom, ki obiskovalca povabi v svet gibljive ilustracije – v prostor, kjer slikanica postane izkušnja, skozi katero hodiš.

Vrednote brez moraliziranja

V času razprav o politični korektnosti in reprezentaciji sem ju vprašala, ali imata kakšne »gatekeeperje«, urednike, ki preverjajo, da v ilustracijah ne nastajajo stereotipi ali izključevanja.

»Te vrednote so že vgrajene v samo delo,« odgovori Maja P. Kastelic. »Do lapsusov sploh ne pride, ker izhajaš iz tega, da so 'vsi povabljeni na zabavo'.«

​»O tem skoraj ne razmišljam zavestno,« dodaja Hana Stupica. »Kar gre iz mene, ni nekaj, kar bi mi v ozadju zvončkljalo v smislu: zdaj moram biti politično korektna.«

Namesto didaktičnih rešitev ali dvigovanega prsta se odločata za zgodbe, v katerih so vrednote vtkane v odnose: medsebojna pomoč, sožitje, vključevanje. »Otroci to razumejo. Ni treba vedno na prvo žogo razlagati, kaj je prav. Včasih je dovolj, da to začutijo skozi zgodbo,« sta dejali in v en glas tudi poudarili izjemno vlogo urednikov na Mladinski knjigi, ki opravljajo delo predano, profesionalno, srčno.

Najljubše knjige – in zakaj slikanice podariti vsem, ne le otrokom

Ko govorita o svojih najljubših knjigah, je v glasovih čutiti enako otroško navdušenje, ki ga branita pri svojih bralcih.

Za Hano Stupica je prelomna knjiga Rokavička. »Ta mi je spremenila pot – od tega, da sem se 'zafrkavala' s stripi v Cicidoju, do tega, da sem zares postala ilustratorka. Po operaciji oči sem prvič res ostro videla vse detajle, zato je v Rokavički res vsaka dlaka medveda na svojem mestu.« Omenja še Zajčkovo hišico Anje Štefan, ki jo je k rešitvi likovnega jezika pripeljala gledališka lutkovna predstava, ter Pozabljivo stonogo, svojo prvo »čebelico«.

Maja P. Kastelic ima dve avtorski slikanici: Deček in hiša ter Povabilo. Prva je pred desetimi leti na široko odprla vrata v svet, druga pa ji omogoča, da se njena zgodba dobesedno izlije v življenje – prek skritih ilustracij in čajanke z bralci.

Komu torej podariti slikanico? Otroku ali odraslemu?

»Vsem,« se zasmeje Maja. »Jaz sem tista teta, ki vedno podari knjigo.« Hana prikima: »Jaz tudi.« Plastike je po njunem mnenju že tako preveč, knjiga pa lahko postane skupen prostor.

Največja dragocenost slikanic je, poudarjata, skupno branje. Maja omeni raziskavo, v kateri so spremljali možgansko aktivnost mame in otroka pri skupnem branju: »Elektrode so pokazale, da se dobesedno uglasita na isto valovno dolžino. To ni le zgodba in podoba, to je crkljanje, smeh, tolažba – ogromno drobnih vezi, ki se stkejo skozi knjigo.«

Ko poslušamo Hano Stupica in Majo P. Kastelic, postane jasno, da je dobra ilustracija vedno večplastna: je umetnost, je vzgoja srca in je arhiv skupnih trenutkov.

Slikanica ni le predmet na polici. Je povabilo v svet, kjer so vesele napake dovoljene, notranji otrok dobrodošel in kjer tudi odrasli – če imamo malo sreče – spet za trenutek verjamemo, da je vse mogoče.

---

Naročnik oglasne vsebine je Mladinska knjiga