Tiskane izdaje
Pri Iliji Trojanowu, enem najodličnejših sodobnih nemških pisateljev, ki prihajajo iz nenemškega zaledja, imamo občutek, da je izrazito profesionalen, pri čemer njegov profesionalizem ni zaigran.
Na obisku v Ljubljani, kjer je z Miho Mazzinijem vodil slovensko-nemški kulturni dialog, je predstavil svoj zadnji roman Meine Olympiade. Ein Amateur, vier Jahre, 80 Disziplinen (Moja olimpijada: amater, štiri leta, 80 disciplin).
Trojanow je doslej izdal sedemnajst knjig, pa vendar je očitno, da v njegovi biografiji zavzema posebno mesto roman Zbiralec svetov (Beletrina, 2015, prevod Brane Čop). V njem obravnava enega najbolj znanih popotnikov in raziskovalcev, Richarda Francisa Burtona. Roman je preveden v trideset jezikov in čedalje bolj vpliven, tudi med pisatelji iz tako imenovanega tretjega sveta.
Podobno kot lik iz vašega romana Zbiralec svetov – Richard Francis Burton – tudi vi pripadate različnim prostorom. Rodili ste se v Bolgariji, odraščali v Keniji, živite na Dunaju. Kako pomembno je za vas kot pisatelja ne pripadati nobenemu izmed teh prostorov, hkrati pa imeti notranji uvid v vsakega izmed njih?
Ne pripadati pomeni obliko svobode. Kajti pripadanje je izraz udobja. Udobje te naredi lenega, cenenega, pripravi te do predpostavljanja o stvareh. Če ne pripadaš nobenemu prostoru, si v stalni pripravljenosti. Biti zmeden, dislociran je nekaj zelo zanimivega. Svoje razmišljanje in razumevanje je treba ves čas postavljati pod vprašaj. To je čudovito izhodišče za pisanje.
Je mogoče reči, da pripadate avstrijskemu mentalnemu prostoru? Zakaj ste se odločili ustaliti ravno na Dunaju?
Tudi če bi živel v Ljubljani, ne bi bilo nič drugače. Preveč predpostavljate. Na koncu moraš nekam iti. Zakaj ne na Dunaj?
Predstavljajo vas kot nemško-bolgarsko-kenijskega pisatelja. Kaj od tega je najbolj vaša identiteta?
Nobene potrebe ne čutim, da bi se samoidentificiral. O tem, kdo sem, vedno diskutirajo drugi, zame pa to nima pomena. Če me bo danes kdo oklical za sierraleonskega pisatelja, se bom s tem strinjal.
Vaših knjig v Bolgariji vrsto let niso prevajali. Najnovejša knjiga Meine Olympiade (2016), ki obravnava bolgarsko komunistično preteklost, pa je uspešnica. Kako vas gledajo Bolgariji? Kot tujca, kot Bolgara?
Če o Bolgarih rečem kaj lepega, me trepljajo in pravijo, to je naš pisatelj. Če pa izjavim kaj kritičnega, me imajo za nemškega pisatelja, ki ne razume Bolgarije in Bolgarov. Tovrstne etikete torej nimajo pomena. Ker so politično instrumentalizirane. Niso eksistenčne. So rezultat določenega diskurza. In diskurz se lahko vsak trenutek spremeni. Sam sem produkt številnih vplivov. Zato sem tako skeptičen do vseh kategorizacij. Ljudje z njimi opredeljujejo faze fiksacij, čeprav je zgodovina fluidna.
Vas je britanski popotnik, raziskovalec, prevajalec, lingvist, orientalist itd. Richard Francis Burton fasciniral zaradi te fluidnosti?
To je le eden izmed razlogov. Hotel sem se navezati tudi na odnos med Evropo in preostalim svetom. Med raziskavo za roman sem primerjal angleške časnike iz sredine 19. stoletja z današnjim novinarskim pisanjem o na primer Afganistanu.
Od Burtonovih časov se ni veliko spremenilo. Še vedno se pojavljajo iste stereotipne projekcije. In z enako mero arogance danes presojajo begunce. Zelo veliko je slišati o strahu Avstrijcev pred begunci, čeprav se ti nimajo česa bati. Tisti, ki so resnično ogroženi, so begunci. Če ne bomo spoznali njihove plati zgodbe, se ne bomo premaknili z mrtve točke.
V Zbiralcu svetov ste podelili glas utišanim. Richard Francis Burton je objekt opazovanja nekdanjih koloniziranih. Kako so sprejeli roman afriški in indijski bralci?
Zbiralec svetov je preveden v arabski jezik. Na predstavitev v Kartumu je prišlo zelo veliko študentov. Ker je knjiga v Sudanu obdavčena in zaradi tega zelo draga, je bilo srce parajoče gledati, kako so se mladi ljudje grebli zanjo. To je bila edina priložnost, ko so jo lahko dobili.
Enako se je zgodilo v Mumbaju. Tudi tam so prišli na predstavitev večinoma mladi ljudje. Tudi v Indiji je zelo težko priti do knjig. Sicer pa so bile kritike v Indiji zelo dobre, prav tako v Egiptu, kjer je bila po romanu narejena gledališka priredba.
So bralci v tretjem svetu čutili hvaležnost, da ste napisali roman, ki prekine tradicijo evropskega pisanja o drugih krajih?
Zame pisanje o Afriki ali Indiji ni hobi. To ni luksuzna raziskovalnost. Tam sem preživel določen čas in ti prostori so name zelo vplivali. Te teme me eksistencialno zadevajo. Je pa zanimivo, da so negativni odzivi na Zbiralca svetov prišli od evropskih bralcev.
Ker ste si kot belski avtor drznili podeliti glas Afričanu, Indijcu?
Glavni očitek neke profesorice je bil, da v romanu izvajam obliko paternalizma. Kar je nesmisel. Najprej zato, ker sebe ne vidim kot Evropejca. Rojen sem v Bolgariji, ki je bolj Orient kot Evropa. Poleg tega sem večino življenja preživel zunaj Evrope.
Če pišem v nemščini, to še ne pomeni, da sem evropski avtor. Kot avtor vedno govoriš z glasom drugih ljudi. Če bi profesoričin očitek veljal, starejši avtor ne bi smel pisati z otroškim glasom in moški pisatelj ne z glasom ženske. To bi pomenilo, da lahko pišemo samo avtobiografsko literaturo, kar pomeni smrt literature.
Imate v nemškem literarnem prostoru kontroverzen status?
Če nisi kontroverzen, je nekaj narobe. Če nekaj izjavim in temu nihče ne nasprotuje, vem, da sem naredil napako. Jasnost mojega argumenta je mogoče soditi po odzivu, ki mu sledi. Problem je tudi v tem, da ljudje bežijo od argumenta in se zatekajo v populizem. Populizem pa, kot vemo, ne temelji na dejstvih, temveč brede po močvari človeških čustev. Statistično gledano je plezanje po lestvi v domačem gospodinjstvu veliko nevarnejše od terorizma. Toda ko preideš k številkam, nimajo protiargumenta. Proti takšni manipulaciji se je težko boriti.
Humor je ena izmed možnih oblik upora. Humor in satiro ste celo razglasili za prvi dolžnosti državljanov. Toda ali ni tako, da s smehom razbremenimo le same sebe?
Pri tem nisem mislil na ceneni humor, pač pa na ironijo, ki dementira temelje moči. Ironija uniči iluzijo o državi, birokraciji, ki si nadeva samoidealizirano podobo. Ironija ni edino, je pa lahko zelo pomembno orožje. Po moji izkušnji se oblastniki zelo alergično odzivajo.
V Nemčiji ljudje še vedno verjamejo v institucije, zaradi česar se zdi, kot bi prespali 20. stoletje. Država v 20. stoletju je bila največja povzročiteljica zločinov. Ideja demokracije temelji na tem, da si skeptičen, da imaš kontinuiran pregled nad močjo, toda ljudje so lahko strašno naivni.
Od kod potreba, da z vsako novo knjigo zamenjate register? Za zadnji roman ste se lotili brskanja po arhivih bolgarske tajne službe, Tajanje (2011, slovenski prevod 2013) se dogaja na Antarktiki …
Rad imam pluralnost, poigravanje z različnimi glasovi in emocijami, tudi na ravni sloga, ne samo teme. Tajanje je tako črnohumorno obarvano, Zbiralec svetov izbira višje lege. Blizu mi je indijsko pojmovanje umetnosti, po katerem naj bi umetnik združil sedem emocij. Ustvarjalec mora bralcu dati konglomerat vsega, od ljubezni, groze do humorja, žalosti itd.
V kateri fazi knjige najbolj uživate? V raziskovanju, pisanju …?
Uživam v vsem. Nisem pisatelj, ki bi ga pisanje bolelo.
Se morate med pisanjem zabavati?
Pisanje je več kot zgolj zabava. Včasih je celo ekstaza, posebej ko ti pisanje steče. Kot da nekaj govori skozte. To se seveda ne zgodi prav pogosto.
Pred leti ste dejali, da vas v nemškem prostoru obravnavajo kot staromodnega, ker združujete poetično in politično.
Danes se je diskurz spremenil. Pred kratkim je v osrednjem nemškem časopisu – na treh straneh – izšel prispevek o tem, kako se je politika vrnila v literaturo. Mene so navedli kot enega izmed avtorjev, ki naj bi to potrjeval. Nemci temu rečemo Zeitgeist. Toda v resnici mi ni mar. Starejši ko postajam, bolj indiferenten sem do vseh tovrstnih razprav. Posvečam se zgolj pisanju. Vse drugo je izguba časa.
