Tiskane izdaje
Kipec oskarja je sveti gral Hollywooda, je ena najbolj zaželenih trofej na svetu, je poosebljenje prestiža, slave in uspeha. Glamur rdeče preproge se bo letos zgodil devetinosemdesetič, in sicer 26. februarja. Kipci so že pripravljeni in čakajo na poljube hollywoodskih zvezdnikov.
Ideja o podeljevanju filmskih nagrad se je porodila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je filmska industrija postajala ena najdonosnejših gospodarskih panog v ZDA. Sklep o podeljevanju nagrad je bil sprejet leta 1927 na večerji v losangeleškem hotelu Biltmore, ki jo je pripravila na novo ustanovljena ameriška filmska akademija. Sklenjeno je bilo tudi, da bo nagrado predstavljal kipec.
Njegovo oblikovanje so zaupali umetniškemu direktorju podjetja Metro-Goldwyn-Mayer Cedricu Gibbonsu, ki je veljal za enega najbolj vplivnih stilistov v Hollywoodu v tistem času. Prispeval je k temu, da je bila scenografija marsikaterega filma v tistem času narejena v stilu art deco. Tudi kipec oskarja, ki takrat še ni imel tega imena, je izrisal v tem stilu. Po Gibbonsovi skici ga je nato izdelal losangeleški kipar George Stanley.
Kipec, ki prikazuje golega viteza z mečem v rokah, je bil narejen po živem modelu. Stanleyju je poziral mehiški igralec Emilio »El Indio« Fernández, povezala pa ju je hollywodska zvezda Dolores del Rio, Gibbonsova žena. Menila je, da ima Fernández primerno izklesano telo za to nalogo.
Prve nagrade so podelili 16. maja 1929 na zasebni večerji v hotelu Hollywood Roosevelt v Los Angelesu. To je edina podelitev, ki je nista prenašala ne radio ne televizija. Prvi prejemnik oskarja je bil nemški igralec Emil Jannings, ki se je kasneje kompromitiral s tem, da je delal propagandne filme za naciste. A pravi zmagovalec oskarjev leta 1929 bi moral biti nemški ovčar Rin Tin Tin.
Igral je v kar štirih filmih, ki so imeli premiero tega leta. V prvem krogu glasovanja je dobil največ glasov v kategoriji najboljši igralec, v drugem krogu, ko so upoštevali samo ljudi, pa je izpadel. Legenda pravi, da je Emil Jannings kasneje svojega oskarja koristno uporabil. Ko je kazalo, da bo leta 1945 padel v roke zavezniških enot v Nemčiji, je s kipcem v rokah kričal: »Imam oskarja!« Zavezniško zajetje je preživel, morda tudi po zaslugi oskarja.
Uradno ime nagrade je Academy Award of Merit, se pravi nagrada akademije za zasluge, a jo večinoma vsi poznamo kot oskar. Po katerem Oscarju je poimenovana, ni znano, obstajajo pa vsaj tri možne variante. Nekateri trdijo, da se moramo zanj zahvaliti knjižničarki filmske akademije Margaret Herrick, ki je leta 1931, na svoj prvi delovni dan v novi službi, ob pogledu na kipec zatrdila, da je videti natančno tako kot njen bratranec Oscar Pierce, ki so ga klicali Stric Oscar.
Po drugi varianti je igralka Bette Davis nekje v začetku 30. let prejšnjega stoletja izjavila, da jo kipec spominja na njenega moža Harmona O. Nelsona. Ker je bila črka O v njegovem imenu okrajšava za Oskar, je kipcu nadela to ime. Tretjo varianto je prispeval hollywoodski publicist Sidney Skolsky.
Ker se mu v svojih prispevkih ni ljubilo pisati dolgega uradnega imena nagrade in ker je hotel zlatemu kipcu »dati človeški pridih«, si je ime sposodil iz ene od fraz vodvilskih predstav, kjer so komiki ogovarjali vodje orkestrov z vprašanjem: »Boš cigaro, Oskar?« Skolsky je to ime prvič zapisal v kolumni 18. marca 1934, uradno pa je postalo leta 1939.
Izdelava kipca, težkega 3,856 kilograma in visokega 34,29 centimetra, je zelo natančna procedura. Prva leta so jedro izdelali iz brona, to pa so obdali z zlatom. Potem je bila dolgo osnova kipca iz kositra, obdana pa je bila z bronom, nikljem, srebrom in vrhnjo plastjo 24-karatnega zlata. Med drugo svetovno vojno so zaradi pomanjkanja kovin tri leta kipce izdelovali iz mavca, a so jih dobitniki po vojni lahko zamenjali za kovinske kipce.
Od leta 1983 do leta 2015 so jih izdelovali v delavnici R. S. Owens & Company v Chicagu. Lani pa so izdelavo kipcev zaupali drugemu podjetju, in sicer Polich Tallix Fine Art Foundry iz New Yorka, podjetje Epner Technology pa kipce dokonča tako, da jih obda z zlatom. Od lani je osnova spet iz brona, kipec je doživel tudi rahle kozmetične popravke – malce višji je in ima bolj poudarjene mišice. Tako je bolj podoben kipcu iz leta 1929.
Vsak oskar je popolnoma brez napake. Če ima napako, ga zavržejo in naredijo novega. Če se kipec poškoduje ali izgubi sijaj, ga prejemniki lahko pošljejo nazaj v delavnico, kjer ga popravijo ali nadomestijo z novim.
Vsak od 3048 kipcev, kolikor so jih podelili od leta 1929 do danes, ima vtisnjeno serijsko številko. Vsakemu nadenejo tudi ploščo z imenom dobitnika in kategorije, v kateri je nagrado dobil, vendar šele po podelitvi, saj poskušajo tako preprečiti, da bi v javnost predčasno pricurljala imena dobitnikov.
Izdelava posameznega kipca naj bi stala okoli 1000 dolarjev. Na trgu bi bili vredni veliko več, a kaj ko je akademija njihovo prodajo onemogočila. Od leta 1950 dalje morajo namreč prejemniki podpisati pogodbo, po kateri ne oni ne njihovi dediči kipcev ne smejo prodati, ne da bi jih prej ponudili akademiji po ceni en dolar.
Kipci, ki so bili podeljeni pred letom 1950, pa so občasno naprodaj. Oskarja za najboljši film leta 1939, V vrtincu, je leta 1999 kupil Michael Jackson za 1,5 milijona dolarjev. Leta 2011 je Beatrice Welles, hčerka Orsona Wellsa, kipec oskarja, ki ga je njen oče dobil za scenarij Državljana Kana leta 1942, prodala za 861.542 dolarjev. •
