In vendar so jih brali

Prepovedane knjige: Razstava v Nuku bo odprta do sredine septembra.

Objavljeno
20. junij 2018 12.56
Posodobljeno
21. junij 2018 08.44
Predstavili bodo okoli 30 del, nekaj v elektronski obliki. Obiskovalci ne bodo le pokukali med prepovedane knjige, ampak bodo tudi izvedeli, kdo jih je imel. Fotografiji Roman Šipić
Simona Bandur
Simona Bandur
Kakor vsako novo tehnologijo je tudi v zgodnjem novem veku izum tiska s premičnimi črkami spremljala moralna panika. Nenadoma je bil pretok informacij tolikšen, da je oblast v strahu za ohranitev vere in morale ljudi uvedla cenzuro. Ta je porodila enega najbolj znamenitih seznamov prepovedanih knjig, rimski Index librorum prohibitorum, ki je hkrati vzbujal neznansko radovednost. Teh knjig niso le brali, tudi imeli so jih, pojasnjuje dr. Luka Vidmar z ZRC SAZU, soavtor razstave o prepovedanih knjigah, ki jo danes odpirajo v Nuku.

image
Foto Roman Šipić Luka Vidmar: Iluzorno je pričakovati, da bomo cenzuro kdaj popolnoma izkoreninili.


Prav to poudarja že naslov razstave In vendar so jih brali: prepovedane knjige v zgodnjem novem veku, ki bo do sredine septembra na ogled v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Avtorja dr. Sonja Svoljšak iz Nuka in dr. Luka Vidmar z njo nista hotela pokazati le, da so bili cenzorji precej neuspešni pri preprečevanju branja čtiva, ki je bilo po njihovi presoji nevarno za vero in moralo ljudi, temveč da njihov namen ni bil nujno slab.

Misel se zdi naravnost knjigokletna, toda sogovornik opozarja, da moramo pri takšnih predsodkih stopiti korak stran, predvsem pa stran od izkušenj totalitarnih sistemov iz 20. stoletja, ko je za tem stal cel birokratski aparat. V času, ko se je tisk šele razmahnil, so bile razmere drugačne: »V zgodnjem novem veku, torej od 16. do konca 18. stoletja, so bili cenzorji velikokrat tudi literarni kritiki. V prvi vrsti so seveda zastopali interese cerkvenih in posvetnih oblasti, hkrati pa so obravnavali ljudi kot nekakšne otroke, ki jih je treba obvarovati pred slabim. Prepovedovali niso le knjig, ki so bile nevarne za oblasti, ampak tudi tiste, za katere so presodili, da so preprosto škodljive, neokusne, neprimerne …«

Eden od dokazov za to je bil habsburški cesar Jožef II., ki je zelo nasprotoval restriktivni politiki svoje matere Marije Terezije in njenemu indeksu prepovedanih knjig. O tem sta se pogosto prepirala, in čim je Marija Terezija umrla, je njen sin cenzuro odpravil. Toda lekcija ni bila samo pozitivna. »To je povzročilo založniški in tiskarski bum. Produkcija se je povečala za nekajkrat, a vmes je bila tudi poplava banalnih vsebin, obrekovanja, napadov med ljudmi … Cesar je po nekaj letih spet zaostril pravila,« pripoveduje Vidmar.
 

Trubar med »zloglasnimi«


Na razstavi se osredotoča predvsem na indeksa, ki sta bila pomembna za naše območje, to sta bila cerkveni, rimski, in posvetni, dunajski. Oba sta prepovedovala dela, nevarna za vero in moralo, kamor je sodila vsa literatura, ki ni bila v skladu s političnimi, verskimi in moralnimi dogmami tistega časa. Rimski indeks je nastal že leta 1559 in je med najnevarnejše – pisce prvega razreda – uvrstil tudi Primoža Trubarja. Bil je v družbi Martina Lutra, Jeana Calvina, Ulricha Zwinglija, torej prav v vrhu takrat vodilnih protestantskih piscev.

image
Primož Trubar je bil leta 1596 kot glavni predstavnik reformacije na Slovenskem uvrščen med avtorje prvega razreda.
Fotodokumentacija Dela


Nikakor pa ni bil edini Slovenec, uvrščen na seznam. Rimski cenzorji so kot nevarna ocenili še dela nekdanjega koprskega škofa Petra Pavla Vergerija in humanista Nikodema Frischlina, ki je bil nekaj let rektor protestantske stanovske šole v Ljubljani. Izmuznili se niso niti katoliki, denimo Janez Ludvik Schönleben, ki si je prizadeval za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju, vendar se je pri tem zapletel v ostro polemiko z dominikanci.

Hkrati s cerkvenimi seznami so se oblikovali posvetni. Če so se katoliški vladarji v 16. in 17. stoletju še opirali na priporočila iz Rima, so z razvojem modernih držav v 18. stoletju oblikovali lasten aparat, ki je cerkvi odvzel tudi načelno odločanje o tem, katere knjige so primerne in katere ne. To je naredila Marija Terezija; leta 1751 je ustanovila komisijo, ki je nato izdajala lasten seznam prepovedanih knjig.
 

Oblast in cenzura


»Toda sekularizacija cenzure ni prinesla liberalizacije. Ostala je restriktivna, tipično pa je, da oblasti niso več toliko zanimali protestantski in protikatoliški teksti kot v 16. in 17. stoletju, ampak se je cenzurni aparat usmeril predvsem v politično in moralno sporni tisk,« opozarja Vidmar. Politično sporen je bil denimo Franc Albert Pelzhoffer, ki je zagovarjal koncept močne katoliške monarhije, kjer bi bili uradniki zavezani visokim etičnim standardom. »V tem smislu je bil predhodnik razsvetljenstva,« poudarja sogovornik, »zapletlo pa se je, ker je nadaljevanje svojega glavnega dela izdal v Frankfurtu brez dovoljenja domače cenzure. Zato ga je ta prepovedala – pa čeprav v ni bilo nespoštljivo do vladarja. Oblast je hotela nadzorovati diskurz o sami sebi.«
Rimski seznam prepovedanih knjig prav dolgo ni imel vpliva – pa ne le zaradi moči posvetnih vladarjev, ampak tudi zato, ker cerkveni cenzorji niso mogli več slediti velikanski produkciji del v številnih jezikih. Od 18. stoletja naprej je bil tako ta cenzus le še priporočilo – čeprav je uradno veljal do leta 1966.

image
Foto arhiv Nuka Franc Albert Pelzhoffer sicer ni imel nič proti absolutistični monarhiji, a ker se je odločil pisati o njej brez dovoljenja, se je znašel med nezaželenimi avtorji. Foto arhiv Nuka

 

Red v habsburški monarhiji


Bistveno bolj učinkovita je bila cenzura v habsburški monarhiji, zlasti preventivna. Avtorji in tiskarji so namreč morali vnaprej prositi za izdajo ali tiskanje knjig. »Ta cenzura je bila tako uspešna, da v Avstriji še globoko v 19. stoletje niso tiskali spornih del. Niti kakšnih skrivnih tiskarjev, ki bi tiskali subverzivna dela, kakor se je dogajalo v Franciji in Angliji, ni bilo.«
Druge vrste pa je bila retroaktivna cenzura, s katero je oblast reagirala na objavljena besedila – v tem primeru je teže vzdrževala red. »Radi pozabljamo, da to niso bile totalitarne države. Absolutistične monarhije niso imele aparata, s katerim bi lahko izvajale totalitarni nadzor. Kazni so bile redke in eksemplarične, niso sistematično preiskovali.«

image
Foto Roman Šipić Predstavili bodo okoli 30 del, nekaj v elektronski obliki. Obiskovalci ne bodo le pokukali med prepovedane knjige, ampak bodo tudi izvedeli, kdo jih je imel. Fotografiji Roman Šipić

 

V Benetke in na sever


A kljub temu so jih brali. Družbena elita, plemstvo, duhovščina, bogato meščanstvo in uradniki, sami sebe kajpak niso preganjali, prav lahko pa si predstavljamo, kako vznemirljiv je bil seznam prepovedanih knjig. »Njihov interes je resda bil, da se nekatere vsebine ne razširijo, toda sami sebi informacij niso odrekali,« pravi Vidmar.

Kje so torej dobili to prepovedano čtivo? Za bralce iz slovenskih dežel je bil najbližji črni trg v Benetkah. »To je bilo največje knjigotrško in tiskarsko središče Italije, hkrati pa najbolj neodvisno od indeksa. Benetke so zelo pazile na neodvisnost, če se je le dalo, so se držale stran od Rima,« odgovarja sogovornik. Poleg tega so ljudje potovali na sever, in če so že šli v Severne dežele svetega rimskega cesarstva, so od tam gotovo prinesli tudi kakšno zanimivo čtivo.

Da so jih brali, pričajo tudi naše zbirke. Veliko prepovedanih knjig tistega časa hranijo v Nuku, ki je bil prvotno licejska knjižnica, vanjo pa so se stekale knjige iz zaprtih samostanov. Tam so tudi zbirke naših razsvetljencev, denimo Žige Zoisa in Jerneja Kopitarja. Prepovedana razsvetljenska dela, na primer izpod peresa Montesquieuja in Rousseauja, so bila pogostejša v posvetni sferi, recimo v palači Žige Zoisa in Kranjski kmetijski družbi. Zelo bran je bil tudi Paracelsus, ljubljanski jezuiti in frančiškani so študirali Kopernikova dela, splošno bralstvo pa je hrepenelo po Boccaccievem Dekameronu, ki ga je cerkev, kot pravi Vidmar, zaman poskušala nadomestiti s cenzuriranimi verzijami.
 

Znameniti D-fond


V času zgodnjega novega veka je bila cenzura še precej oprijemljiva, spremembe so se začele dogajati pozneje. Seznamov je bilo manj, a cenzurni sistem se je okrepil. »Močno razvejen je postal v predmarčni dobi, torej od francoske revolucije do leta 1848. Cenzorje so imeli tako v posameznih mestih kot za posamezna področja v prestolnici. V Ljubljani, denimo, je bil to Matija Čop, zelo pomemben je bil tudi Jernej Kopitar, pristojen za slovanske in novogrške knjige. To so bili razgledani ljudje in strokovnjaki.« Presojali so od dela do dela, za knjižnice pa pripravljali bolj opisna navodila, kaj vključiti v zbirke.

Komunistična oblast v Sloveniji je prav tako že leta 1945 naredila seznam del, ki so jih morali izločiti iz knjižnic, vendar ga pozneje niso več dopolnjevali, saj so začeli sproti odločati o tem. »Bilo je pravzaprav podobno kot v zgodnjem novem veku. Literaturo, tudi prepovedano, uradno ali neuradno, so zbirali, že zato, da je oblast vedela, kaj izhaja. To je bil znameniti D-fond v Nuku.« Za povojno obdobje je značilno, da je bilo uradnih prepovedi razmeroma malo, toda nekatera dela preprosto niso izšla, nekatera so tudi zaplenili brez uradnega pojasnila. To se je na primer zgodilo s pesmimi Franceta Balantiča. Natisnili so jih leta 1966, potem pa je padla drugačna odločitev in so jih tri leta pozneje odpeljali v Vevče na razrez.

»Interes oblasti je vselej v cenzuri. V hujši ali milejši obliki. To se ne bo spremenilo. Iluzorno je pričakovati, da bomo cenzuro kdaj popolnoma izkoreninili,« sklene Luka Vidmar.