Tiskane izdaje
Velika avtorska imena pogosto vzbujajo pretirano strahospoštovanje, kar pomeni distanco in skepso zaradi domnevne kompleksnosti, zato so takšna dela le redko med najbolj priljubljenimi. Pravzaprav jih večina respektira, ker je takšen pač njihov renome in se to nekako spodobi, vendar vse prepogosto ostajajo zgolj sterilne ikone.
To velja za vse zvrsti umetnosti, tako za likovno oziroma vizualno umetnost, film, gledališče, glasbo in seveda za književnost. Takšno strahospoštovanje pomeni neredko paralizo pri percepciji, povsem sproščeno dojemanje se zdi nemogoče, saj so v ozadju vedno brezštevilne analize »stroke«, gostobesedni eseji in razkrivanje stvarnih in domnevnih ozadij, skratka nič naj ne bi bilo tako kot se zdi »laičnemu« gledalcu, poslušalcu ali bralcu na prvi pogled.
Seveda tudi površna konzumacija ni optimalna, vendar se zdi v današnjem diktatu strokovnjaštva nujno vsaj občasno in povsem neobvezno predati umetniški pustolovščini.
Tradicija literarnih parov
Knjiga Mercier in Camier Samuela Becketta (Beletrina, prevod Jana Pavlič) to omogoča vsakomur. Zasnova sodi v tisto bogato tradicijo literarnih parov od Don Kihota in Sančo Panse, preko Flaubertovega nedokončanega dela Bouvard in Pecuchet, ki je nekakšna komična slavitev neuspeha, pa lahkoten Guareschijev Don Camillo in Peppone ter bolj resnobna različica Grahama Greena Monsinjor Kihot in vse tja do tragikomedije Toma Stoparda Rosencrantz in Guildenstern sta mrtva. Tukaj je še bogata tovrstna dediščina vaudevilla in burleske, tudi Beckett je svoja karakterja primerjal s tandemom Stan Laurel/Oliver Hardy, ki takrat nista imela zgolj komedijantskega statusa.
Čeprav je Beckett kanonizirani avtor, katerega intence so bile secirane iz vseh aspektov in zornih kotov, je mogoče uživati že zgolj v sijajnih besednih bravurah, alogičnih dialogih in predvsem v svojevrstni glorifikaciji absurda. Ne gre toliko za formalno povezovanje s tem pojmom v smislu literarne in gledališke teorije, temveč za načelno, popolno in vseobsegajoče sprejemanje načela absurda kot temeljnega koraka, da življenje postane ne samo znosno temveč celo zabavno. Morda je v tem tisto slavno »razodetje«, ki naj bi ga Beckett doživel pred pisanjem tega besedila v sobi v hiši svoje matere v Dublinu in ga je na njemu svojstven zagoneten način delno razkril oziroma nakazal v dramskem delu Krappov zadnji trak.
Beckett absurda ne izpostavlja kot veliko filozofsko ali eksistencialno vprašanje ali kot teoretični model, temveč preprosto kot aksiom in dejstvo. V ta namen uporablja vsa razpoložljiva sredstva, predvsem pa nivelizacijo pojavov, kjer se – v »realnem« življenju – veliki in usodni dogodki izenačijo z navidez povsem banalnimi in obrobnimi oziroma slednji pravzaprav povsem dominirajo. Nadaljni korak je brisanje identitete protagonistov, saj je celo oris osrednjih dveh likov zgolj bežen in nejasen, to sta nedefinirana estetska lika, ki se kot takšna izmikata substituciji in sta na takšen način pravzaprav edina stvarna.
Večni jalovi krogi
Tukaj je še fenomen premika, pobega, preobrazbe, zelo lasten še zlasti sodobnemu pojmovanju osmišljanja eksistence, ki je pri Beckettu obsojeno na večne jalove kroge. Tako kot tudi komunikacija, sestavljena iz prepleta irelevantnih tem, obskurnih observacij in replik, ki izzvenijo v prazno. Vendar v tem ni čutiti eksistencialnega obupa, prej nasprotno, gre za poigravanje, ki ima sicer značaj homeostaze, ničelne vsote in kar kriči od entropične praznine, po drugo strani pa se ne sprijazni z nihilizmom, že sam naključni in povsem poljubni vzorec človeške komunikacije, naj je še tako nesmiseln, se zdi svojevrsten dosežek vreden občudovanja. In življenja.
Beckett tukaj ne išče v slogu Sørena Kierkegaarda transcendence kot presežek absurdnega, s to dilemo v delu Mercier in Camier na kratko opravi v prigodi z odpiranjem dežnika: Odpriva ga, pa naj se zgodi božja volja, je rekel Mercier. Ampak Camier ga ni mogel odpreti. Kaj sva storila Bogu? je rekel Mercier. Zatajila sva ga, je rekel Camier. Ne boš me prepričal, da je do te mere zamerljiv, je rekel Mercier. Še manj mu je blizu Camusova abstraktna neoprijemljiva estetska in etična iluzionistična dimenzija, ki jo je nemogoče definirati in konkretizirati, raje kot tovrsten eskapizem izbere igro, humorno besedičenje, razgrinjanje nepomembnih spominskih okruškov in obešenjaško norčavost.
Svojevrstna struktura knjige
Zagotovo ni naključje, da je struktura knjige svojevrstna, ker se je Beckett nenadoma odločil, da bo začel pisati v francoščini. To je namreč avtomatično omejilo razpon njegovega vedenja, saj tukaj ne gre zgolj za faktografske podatke, temveč spomin v določenem jeziku hrani tudi informacije nezavednega značaja, ki jih je zelo težko ustrezno uporabljati v drugem jeziku.
In tudi sam slog pisanja je nujno »okrnjen«, naj je Beckett kot nekdanji profesor francoščine na Trinity College še tako solidno obvladal francoski jezik je imel na voljo le omejen nabor jezikovnih orodij, kar pa je bil seveda tudi njegov namen. Knjiga je tako napisana v nekakšnem telegrafskem poročevalskem slogu, psevdodialogi pa so pravzaprav zgolj transkribcija notranjega monologa avtorja.
Knjiga Mercier in Camier, ki smo jo Slovenci v sijajnem prevodu Jane Pavlič dobili 45 let po prvi izdaji, je bila v primerjavi s trilogijo romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi ter slavno dramo Čakajoč Godota pogosto obravnavana kot manj pomembna, vendar povsem po krivici. Gre za sijajno miniaturo, ki ima vse značilnosti in odlike Beckettovega sloga, vendar ni obremenjena s kultnim statusom. Delo simbolizira 20. stoletje, ki ga označuje na eni strani izjemna turbulentnost, vendar so se vsi veliki preobrati izkazali za slepo ulico in kljub velikim besedam ter strašnim posledicam zgolj za nesmiselno prasketanje statične elektrike.
Obenem je to tudi svojevrstna avtobiografija. Peggy Guggenheim, ena od Beckettovih ljubic, ga je označila za Oblomova, kar je sinonim za letargijo in inertnost. Zanj je značilna specifična alienacija, zaradi katere se je pogosto počutil kot nekakšen dvojnik samega sebe (odtod tudi večna uporaba dvojic v njegovih literarnih delih), življenje pa zgolj kot absurdno kratko epizodo med rojstvom in smrtjo. Vendar ga je uspel osmisliti na zelo inventiven način, ki je v današnjih kaotičnih časih, razpetih med abstraktno duhovnostjo in suho pragmatičnostjo, še kako aktualen.
