Inventura 2017: Od ljubezni do šepetanja

Izbor knjig, ki jim velja posvetiti bralsko pozornost.

Objavljeno
28. december 2017 02.00
Anketa: najboljše knjige letošnjega letaMitja Čander, urednik in direktor Beletrine:Drago Jančar
In ljubezen tudi

Čeprav ni najbolj primerno izpostavljati knjige, s katero si profesionalno povezan, tokrat ne morem mimo Jančarjevega romana In ljubezen tudi. Drago Jančar je osrednje ime trenutne slovenske literature, njegov zadnji roman pa je zame še posebej pomemben, ker v njem izpisuje medvojno usodo mojega Maribora in Štajerske. Ta usoda je bila v marsičem drugačna od siceršnje slovenske tragedije tistega časa, konflikt med germanskim in slovanskim svetom je bil tukaj še silovitejši, človeške strasti so v dobrem in slabem zaznamovale generacije do danes. Jančar seveda ni zgodovinar. V središču njegovega zanimanja je človek z njegovim nemirom,­ upanji in strahovi.­ Pisatelja obseda vse tisto, kar med bobnenjem zgodovine tako živo brbota v nas, vse tisto, kar bo odplavil čas. Tudi ljubezen.Gabriela Babnik, literarna kritičarka:Nataša Velikonja
Preveč vljudna
Branje pesniške zbirke Nataše Velikonja Preveč vljudna (Književno društvo Hiša poezije) je delovalo name očiščujoče. Predvsem zato, ker je med platnicami te knjige nekaj, česar ni mogoče najti nikjer drugje. Avtorica necenzurirano piše o oblasti, ki nas tlači v »debilen mozaik«, o »ertevejevskih novinarjih, kul tipih / z dredi, vsemi dogodkovnimi in upravičenimi in odobrenimi«, o »alkoholičnih literatih«, ki govorijo pesnici, da je odsotna zaradi svojega nestrinjanja, o strejt sinovih strejt očetov, ki prevajajo Djuno Barnes, o »literarni pripovedi te potlačene / vukojebine«, ki ustvarja »debilno mešanico sfantaziranosti in / lastne dolgočasnosti in iz nje izpeljanega niča, ki ga vsi ti pomešani / in povezani predstavljajo kot pomensko nabito izkušnjo tujosti«. Čeprav navidezno brutalna govorica, je diskurzivno podprta, teoretično predihana, in šele tedaj si drzne govoriti o elementarnem neznanju, nezmožnosti dojemanja in neverodostojnosti. Pa da ne bo pomote, ne samo med kulturniki.Samo Rugelj, odgovorni urednik Bukle:Richard Flanagan
Ozka pot globoko do severa

Če si založnik, ob pregledu najboljših knjig leta seveda naprej pomisliš na knjige, ki so izšle v tvoji hiši, še posebej, če so bile nagrajene, kot denimo Predanost Angele Duckworth, ki je dobila nagrado za najboljšo poslovno knjigo, in Psihoanalitična diagnostika Nancy McWilliams, ki je prejela Jermanovo nagrado za prevod Branka Gradišnika. Kot bralcu mi je letos najbolj ostal v spominu roman Richarda Flanagana Ozka pot globoko do severa (Beletrina), dramatična zgodba o azijski gradnji železnice smrti med drugo svetovno vojno, kar je bila usoda, ki jo je doživel tudi avtorjev oče Arch Flanagan, in to je gotovo eden od razlogov, da je roman izpisan tako avtentično. To je kompleksen in virtuozen roman, v katerem je avtor ob izvirni strukturi, ki se odvija v različnih časovnih perspektivah, prepričljivo premešal vojno in mir ter sovraštvo in ljubezen, s čimer je to delo gotovo eden od prevod­nih romanesknih vrhuncev letošnjega leta.Nina Kožar, pobudnica projekta za izmenjavo knjig Knjigobežnice:Margaret Atwood
Deklina zgodba

Knjiga, ki je v letu, ki mineva, naredila name največji vtis, je Deklina zgodba, distopični roman Margaret Atwood (Mladinska knjiga, prevod Miriam Drev). Žal je bil prav zdaj ponatisnjen zaradi svoje ponovne ali nenehne aktualnosti, ko se nad svet zgrinjajo vedno bolj črni oblaki. Zgodba o ženskah, ki jim nekega dne odvzamejo vse pravice in svobodo, iz njih pa naredijo stroje za rojevanje otrok, me je pretresla do kosti in mi povzročila precej neprespanih noči. Potem ko se je srce malce umirilo, sem jo vzela kot opomnik, da pravice žensk na žalost niso samoumevne in da se je treba nenehno boriti zanje. Zato toliko bolj cenim in podpiram ženske, ki so pogumno odprle javno debato o objektivizaciji in zlorabah. Sicer pa bi za knjigo leta izbrala dopolnjeno zbirko otroških pesmi slovenskih avtorjev Sončnica na rami. Ker me spomni, da je svet tudi čudovito lep.Matej Bogataj, literarni kritik:Goran Vojnović
Figa

Knjige so bolj obstojne od predstav, zato si pogosteje privoščim zadrževanje; o figi, ki je zelenela v ­istrski obmejni vasi, in o generacijah pod njo ter okoli sem tako bral šele pred kresom, kot bom morda najpomembnejše knjige z letošnjo letnico bral šele prihodnje leto. V obsežnem romanu, ki je izšel pri založbi Beletrina, se pretikajo tri generacije, tista, ki je ravno iz partizanjenja, se sooča z brezsmiselnostjo in demenco, starševska z izbrisom in zluknjanimi dokumenti, mlada generacija pa poskuša osmisliti preteklost, ki jo poglobi današnja »jeba«; splošna dezorientacija,­ kriza in napol nezaposlenost mladega para, s tem povečana odvisnost od staršev. Večinoma vse zaznamuje nezaceljiva (spolna) rana, ki se je v ­partnerskih odnosih še posebej zavejo, roman je izpisan sentimentalno uglašeno in pred ­prepričljivo zgodovinsko kuliso.Sestavljanje knjižne bilance za posamezno leto je težavna naloga, kajti dobrih knjig je vedno več, kot se jih da stlačiti v časopisni članek. Kljub temu jih izpostavljamo deset, pet izvirnih in pet prevedenih.In ljubezen tudi
Vsak nov roman trikratnega kresnikovega nagrajenca je sprejet z velikim zanimanjem in z njegovim enajstim, ki ga je izdala Beletrina, ni bilo nič drugače. Drago Jančar se v njem vrača v rodni Maribor. Bralca kmalu posrka v vrtinec medvojnega dogajanja: partizani, Nemci, zapori, kolaboracionizem, likvidacije, taborišča, čistke, beganje, boj za preživetje ... »In ljubezen tudi ni, kot morda namiguje naslov, ljubezenski roman, tudi ne zgodovinski, ampak roman o ljubezni. Bolj kot zgodbo in usodo neke ljubezni in bolj kot zgodbo o neki vojni, v kateri se je ta ljubezen znašla, tematizira osamljen trud posameznika, kako ljubezen kljub vsemu zavarovati in ohraniti,« je v Delu zapisala Ženja Leiler.Vrata nepovrata
Letos je Boris A. Novak sklenil svojo »pesniško norost«, svoj opus magnum, 2300 strani dolg ep Vrata nepovrata (Goga). Štirideset tisoč verzov dolga pesnitev je nenavadna tako za poezije dobro vajene Slovence kot v svetovnem merilu. Dobila je Veronikino nagrado, postala je tudi knjiga leta Slovenskega knjižnega sejma.NepoTEŠeni
NepoTEŠeni: naložba stoletja ali rop stoletja? (Ciceron) je knjižni prvenec preiskovalnega novinarja Primoža­ Cirmana. V knjigi so zbrani dokazi, da je bilo poslovanje tujega koncerna, vpletenega v projekt gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, koruptivno ter da si je gospodarska družba z močjo kapitala in s pomočjo domačih pomagačev podredila­ slovensko politično oblast. »Cirmanova obdukcija projekta je prepričljiva in dobro dokumentirana,« je zapisal Ali Žerdin v Delu, uspelo mu je to, česar se je protikorupcijska komisija pod vodstvom Gorana Klemenčiča lotila, a je pred končnim poročilom dvignila roke.Maršal
Dvanajsto pesniško zbirko s pomenljivim naslovom Maršal (Beletrina) je izdal eden največjih živečih slovenskih pesnikov Milan Jesih­. V njej je nanizal 88 šegavih pesmi o družbeno visoko rangiranem starejšem gospodu. Pesmi so napisane v ­četverostišjih, jambih in rimane, na videz so hvalospevi Josipu Brozu - Titu, a vendarle se kmalu pokaže, da Jesihov maršal ni le Tito.Šepetanje
V knjigi Šepetanje (Mladinska knjiga) sta se združili umetniški energiji dveh ključnih slovenskih ustvarjalcev 20. stoletja: pesnika Tomaža Šalamuna (1941–2014) in slikarke Metke Krašovec. Skupaj sta preživela 36 let in njuna umetnost se je medsebojno oplajala: njeni angeli in vrtovi so razprostrti v številnih Tomaževih pesmih, njene risbe iz obdobja osemdesetih, devetdesetih let pa so v korespondenci z njegovimi verzi, opozarja Tomaž Brejc. Tito
Osebnost Josipa Broza - Tita še vedno vznemirja mnoge tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Biografija Tito, ki sta jo napisala oče in sin, ugledna hrvaška zgodovinarja in publicista Ivo in Slavko Goldstein (Modrijan), velja za najobsežnejšo, najpodrobnejšo in najpopolnejšo knjigo o tem politiku v zadnjem času. Avtorja se razpišeta tako o njegovi politični poti kot privatnem življenju, vse to pa umeščata v družbenozgodovinski kontekst, v katerem je Tito živel in deloval. Hrvaški pisatelj Miljenko Jergović je zapisal, da je knjiga poskus, da bi Titu našli mero.

Predanost
Ameriška psihologinja Angela Duckworth v knjigi Predanost (UMco) dokazuje, da sta bolj od talenta v življenju pomembni strast in delovna etika. Knjiga je resen poskus demitologizacije koncepta genija, se pravi prepričanja, da obstaja prirojena nadarjenost, ki je dana le redkim, in zato lahko le ti ljudje v življenju uspejo. Avtorica spretno prepleta zgodbe o uspešnih ljudeh, lastne izkušnje s poučevanjem, rezultate študij in eksperimentov, anekdotične in znanstveno pridobljene dokaze in vse to vgradi v zanimivo pripoved z jasno tezo, da genialnost ni ključni dejavnik uspeha, temveč je veliko pomembnejša »predanost«. Nagrada za poslovno knjigo leta 2017 na Slovenskem knjižnem sejmu.

Avtobiografija Brucea Springsteena
V avtobiografiji Born to Run (Učila International), ki je dobila naslov po istoimenskem albumu, rockovska legenda Bruce Springsteen iskreno opiše svoje življenje. Govori o svojem odraščanju »med poezijo, nevarnostjo in temo«, zatem opiše ključno ustvarjalno obdobje od sredine sedemdesetih let do konca osemdesetih ter na koncu zrela leta. Spregovori tudi o osebnih stiskah, med drugim prizna, da je imel hude težave z depresijo, hkrati pa ves čas kaže vitalistični odnos do življenja.

Ozka pot globoko do severa
Roman Richarda Flanagana Ozka pot globoko do severa (Beletrina), ki je med drugim dobil bookerja, se ukvarja z zloglasno epizodo v japonski zgodovini – gradnjo železnice­ med Tajsko in Burmo v času druge svetovne vojne. ­Japonci so progo, s katero so nameravali oskrbovati svojo vojsko v Burmi, zgradili z velikanskimi ­človeškimi žrtvami, kot delovno silo so uporabili vojne ujetnike, zato je dobila ime proga smrti. »Ozka pot globoko do severa je resnično vrhunska književnost. Odlično in pametno napisana, s čustvi nabita ter berljiva saga o vojni, ljubezni, trpljenju, smrti in upanju,« je v Delu zapisala Jožica Grgič.

Moj mož
Zgodbe, s katerimi se predstavlja slovenskim bralcem makedonska pisateljica Rumena Bužarovska (Modrijan), se v marsičem zgledujejo po žlahtni ameriški kratkozgodbarski tradiciji, govorijo pa o ženskah, ujetih v disfunkcio­nalne in neenakopravne partnerske odnose. Junakinje vsaka po svoje iščejo osvoboditev iz situacije, v kateri so se znašle. Pisateljica šokira bralca z iskrenim opisom njihovih občutenj, ki se pogosto ne skladajo z družbenimi pričakovanji, ter z rušenjem tabuja ljubezni, tudi materinske. Kritična ost pisateljice, ki so jo kritiki označili za »sočno odkritje z juga«, je usmerjena predvsem v patriarhat, ki je po njenem še vedno vseprisoten v sodobni družbi. Iskreno, šokantno, prepričljivo.