iPhone kot odlično učno pomagalo?

Priročnik o tem, kako naj starši vodijo svoje otroke skozi pasti digitalne džungle.

Objavljeno
14. september 2015 16.07
hočevar+Apple I phone
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič
Ko je bila Addison stara 2 leti, se je že zlahka sama znašla na tabličnem računalniku: preko aplikacije Writing Wizard se je naučila pisati, z matematičnimi aplikacijami je štela jabolka in hruške, na tablici je gledala televizijske oddaje in igrala igrice, starši ji pravljice berejo na e-bralniku. Addison, rojena leta 2008, je digitod. To je oznaka za otroke, rojene po pojavu iPhona leta 2007.

Addison (v resnici ima drugačno ime) je primer otroka, ki iz knjige Jodi Gold z naslovom Vzgoja v digitalni dobi, ki je izšla pri založbi Didakta (prevod Barbara Trobentar). Je otrok, ki v polni meri izkorišča vse dobrine revolucije ekranov na dotik. Toda ta revolucija ni brez pasti in izzivov, še posebej ko so vanjo vključeni otroci, zato je knjiga ameriške otroške psihiatrinje in matere treh otrok Jodi Gold dobrodošel priporočnik za starše, ki otroke vodijo skozi digitalno džunglo. Še posebej, ker so otroci digitalni domorodci, starši pa digitalni priseljenci, se pravi, prvi so se s tehnologijo rodili, drugi pa so se jo le za silo priučili. Če hočejo starši razumeti digitalno življenje svojih otrok, morajo obvladati digitalščino in ta knjiga jim pri tem lahko pomaga.

To je toliko bolj nujno, ker trend izpostavljenost ekranom v zahodni kulturi narašča in nič ne kaže, da se bo ustavil. Ameriška akademija za pediatrijo svetuje, da otrok, mlajših od dveh let, ne izpostavljamo ekranom, starejši otroci pa naj bi preživeli pred njimi največ dve uri na dan. Številke, ki jih navaja Jodi Gold, pa govorijo o tem, da priporočil nihče ne upošteva: povprečen 8 do 18-letnik digitalno tehnologijo uporablja 7 ur in tri četrt na dan oziroma 10 ur in tri četrt, če k temu prištejemo še isočasno uporabo več naprav. Če bo šlo tako naprej, bodo otroci do leta 2019 na digitalnih medijih preživeli po več kot 15 ur na dan!

Zmerna uporaba je koristna

Najprej povejmo, da je avtorica zelo naklonjena temu, da otroci vseh starosti uporabljajo digitalna tehnologijo. Prepričana je, da je, če je uporabljena zmerno in pravilno, je zaslonska tehnologija lahko izjemen učni pripomoček, dobro socializacijsko sredstvo, videoigre pa lahko po njem celo izboljšujejo inteligenco otrok! Ob tem se je verjetno kak bolj konzervativen slovenski starš, ki je zrasel ob igranju zemljo krast, branju knjig in potepanju po poljih in travnikih, drži za glavo. A kljub temu dajmo Jodi Gold priložnost in poglejmo, kaj še pravi.

Ključna se ji zdi vzgoja za digitalno državljanstvo – se pravi, da otroke vzgajamo tako, da bodo digitalno tehnologijo uporabljali odgovorno in etično. Potem se ji zdi ključno, kakšen odnos imajo starši do digitalne tehnologije – kajti koliko in kako starši uporabljajo digitalno tehnologijo, vpliva na to, koliko in kako jo uporabljajo otroci. Če imajo starši ves čas prižgano televizijo in medtem še brskajo po mobilnem telefonu, lahko pričakujejo, da bodo to počeli tudi njihovi otroci. Še ena mantra Jodi Gold je, da naj otroci tehnologijo uporabljajo kot pripomoček, ne pa kot modni dodatek ali statusni simbol. Otroci se morajo tudi zavedati, da je uporaba tehnologije privilegij, ne pa pravica! In še to: pri digitalni vzgoji je bistveno, da otrokom digitalne tehnologije ne prepovedmo popolnoma, kajti otroci, ki jim v otroštvu stvari prepovedujejo, ne razvijejo samokontrole pri njeni uporabi.

Digitalni razvojni mejniki

Sicer pa je bistvo knjige, da podaja digitalne razvojne mejnike od plenic so odraslosti. Ugotavlja, za kakšne digitalne vsebine so otroci v določeni fazi zreli, koliko časa naj jim dovolijo starši biti pred ekrani in kje tičijo nevarnosti. Otroci do starosti dveh let od uporabe digitalne tehnologije nimajo veliko koristi, a tudi škode ne. Nekoliko večji otroci v predšolskem obdobju od tehnologije lahko profitirajo tako, da se učijo preko raznih didaktičnih aplikacij in da spremljajo izobraževalne oddaje na televiziji. Potem se začne obdobje v prvih razredih osnovne šole, ki so »digitalna čarobna leta«, otroci začnejo digitalno tehnologijo odkrivati in spoznavati. To je za starše čas, ko morajo začeti postavljati pravila glede njene uporabe. V starosti osem do deset let se uporaba tehnologije močno poveča, kar pomeni, da je otrok upravičen do pravega digitalnega državljanstva – več svobode in več sprejemanja odločitev ter več odgovornosti. Digitalna tehnologija mu v tem času lahko pomaga tako, da razvije svoje lastne interese. Eksplozija uporabe interneta se zgodi v višjih razredih osnovne šole, in otroku morajo starši pomagati pri upravljanju časa ter ga naučijo kritičnega odnosa do vsebin na spletu. Digitalna obsesija se nadaljuje v pozna najstniška leta, ko se je ponovno potrebno pogovoriti o digitalnem odtisu, ki ga pušča otrok za seboj (otrokom morate pomagati pri tem, da puščajo za samo informacije o sebi, ki jih kažejo v pozitivni luči), o selfijih (Snemanje selfijev je razvojno primerno in v trendu, pravi avtorica. Leta 2013 je uporaba besede selfi narasla za 17.000 odstotkov.), o zmenkih in intimnih odnosih na spletu itd.

Kot rečeno avtorica knjige popolnoma zaupa v didaktično moč ekranske tehnologije. Pa poglejmo si nekaj njenih citatov: »Če digitalno tehnologijo uporabljamo v zmernih količinah in varno, le-ta lahko otrokom koristi. Povzročila bo, da bodo otroci pametnejši, ker spodbuja kognitivne procese, ki nas delajo pametnejše.«; »Televizija z raznimi izobraževalnimi oddajami in internet lahko izboljšata bralno pismenost otrok.«; »Raziskovalci so ugotovili, da videoigre izboljšajo vizualno-prostorsko mišljenje in spodbujajo samostojno reševanje problemov.«; »iPad in iPhone sta primerni izobraževalni orodji za vašega malčka. iPhone je najučinkovitejši učni pripomoček od izuma krede in šolske tablice.«; »Video igra Minecraft je največji izum, odkar so ustvarili lego kocke«.

Seveda pa govori Jodi Gold tudi o nevarnostih, ki pretijo otrokom z ekrani v rokah. Govori denimo o tem, da pretirana uporaba ekranske tehnologije povzroča pri otrocih debelost in jim krati spanec, da je problematična spletna platforma Snapchat, saj si lahko uporabniki pošiljajo fotografije, ki so del sekstinga, torej pošiljanja sporočil s sporno spolno vsebino, da digitalna tehnologija lahko prispeva k popačeni telesni samopodobi in podobno.

Knjiga je dober vodič po digitalni kompleksnosti, je izčrpna in aktualna, sodobna. Poleg vsega navedenega bo bralec v njej našel tudi podatke o tem, kje najde ocene digitalnih produktov, navedeni so izsledki številnih raziskav, tu so seznami koristnih didaktničnih aplikacij, družabnih spletnih aplikacij, videoiger itd. Vendar pa je treba poudariti, da gre za izrazito prodigitalno avtorico in da bodo digitalno skeptični oziroma konzervativni starši verjetno še naprej v dvomih, ali je prav, da otroke toliko in na tak način izpostavljamo zaslonom.