Izjemni New York in njegovi junaki

Poletno branje izpod tipkovnice Marca Levyja: Roman Dekle kot ona je letošnje poletje navduševal francoske bralce.
Objavljeno
11. september 2018 09.30
Posodobljeno
11. september 2018 09.30
New York. FOTO: Lucas Jackson/Reuters
Že naslovnica je porisana simpatično in igrivo živo, kot nekakšna rdeča preproga, po kateri se mehko spusti bralec v novi roman francoskega pisatelja Marca Levyja. Une fille comme elle (Dekle kot ona) je zvezdniška knjiga, ki je letošnje poletje pritegovala v Franciji in jo je bilo, lepo izpostavljeno, videti v številnih knjigarnah po Provansi, pa tudi na prenekateri brisači na Azurni obali. Kaj ne bi zaštrlela iz bogate francoske knjižne produkcije, ko pa mnogi Francozi obožujejo Levyja in ga radi berejo še drugje po svetu. Navdušenci se preštevajo v desetinah milijonov.

Sloviti francoski pisatelj Marc Levy (1961) je tokrat postavil dogajanje v fascinantno premešani New York, kjer že dolgo živi, v stolpnico na mitiziranem Manhattnu in še v zadnje dvigalo, ki ga ročno upravlja poslednji liftboy, starejši mož, Indijec po rodu. Lift je prostor srečevanj, v katerem se hudomušno razkrivajo geografija, sociologija, filozofija in arhitektura Levyjevega pestrega newyorškega sveta. Identitetno je izjemen, saj avtor Ameriko sanjskih priložnosti poveže z Indijo težko prebojnih kast, bogati svet z revnim, namišljene elite z nižjimi družbenimi plastmi, ki jih življenje materialno nič kaj ne razvaja, zato pa jih, kliše pač, pestuje z več ljubezni in življenjske srčnosti. Junaki (od upravljavca dvigala, njegove žene in njenega nečaka, ki se iz Mumbaja naenkrat premakne v New York, do premožnih prebivalcev stolpnice številka 12 na Peti aveniji: med njimi so naprednjaški profesor in njegova invalidna hči na vozičku, vesela vdova, pijanec, navdušen nad operami, še nazadnjaški komentator televizijske mreže Fox ...) so tudi zaradi različnih poklicev, ki jih opravljajo, in hib, ki jih imajo, zanimiva druščina, razmerja, v katera vstopajo srečno ali ponesrečeno, pa so po svoje nemogoča in vendar predvidljiva; četudi zna pisatelj, ki se je do konca poglobil v delo poslednjega »ročnega​ liftboja«, vedno znova poskrbeti za mala presenečenja, drobne skrivnostnosti in čista naključja. Že preddverje je prostor, kjer se prične človeška komedija. Ker v njej prevladujejo pozitivne emocije in za mnoge dobrodejna klišejska dinamika, številni (ne)zavedni častilci zahtevne nepozitivnosti odmahnejo z roko, češ, kaj bi to prelahkotno bral.
 

Ni prostora za vzvišenost


Vendar v založništvu ni prostora za prezir, mi je pred štirimi leti v intervjuju za Sobotno prilogo dejala legendarna francoska urednica Teresa Cremisi (ki se je pozneje podpisala pod deloma avtobiografski roman Zmagovalka). »Nekaj mi je osebno lahko všeč ali ne, toda vedeti moram, da vedno obstajajo razlogi, da ima nekdo toliko bralcev. Če bi mi Marc Levy prinesel knjigo, bi jo prebrala in bi mu povedala, kaj si mislim. In bi jo tudi izdala,« pa čeprav ji po vsem svetu znani francoski pisatelj žanrsko, kot mi je dejala tedaj, ni najbolj pri srcu.

image
Levy je pri osemnajstih začel delati pri Rdečem križu in hkrati študirati, pri dvaindvajsetih je postal podjetnik na področju digitalne grafike, pri še ne tridesetih letih je v Franciji presedlal na gradbeništvo in arhitekturo, od leta 1998 pisateljuje v New Yorku. FOTO: Wikipedija


Zato pa njegovo literaturo obožuje na milijone bralcev oziroma predvsem bralk, ki jim vsako leto dostavi novo knjigo. Vedno znova jih literarno premami s prijetnimi čustvi, kot so ljubezen, melanholija, nostalgija, prijateljstvo, iskrenost, zavedanje, da obstajamo samo tukaj in zdaj …, z mehko besedo. Zdaj je preveden že v 49 jezikov (v slovenščini je mogoče brati njegova romana In če bi bilo res in Prihodnjič), po vsem svetu pa je prodal, kot ga promovirajo pri njegovi založbi Robert Laffont - Versilio, 40 milijonov izvodov. Nadvse mu lahko tudi laska, da je edini Francoz med najbolje prodajanimi pisci na Kitajskem in enako je v ZDA. Zato ne čudi, da ga vabijo na festivale, domače in tuje, kakor mu, kot mi je dejal v intervjuju za Sobotno prilogo pred šestimi leti, pišejo navdušeni bralci in bralke z vseh koncev planeta. Vsem menda odgovori, a ker je pošte veliko, mine nekaj časa, da pridejo na vrsto … Marc Levy deluje prijazno, kot srčen človek.
 

Spravljanje z življenjem


In tako tudi v njegovem zadnjem romanu Dekle kot ona, kakor mehko opozarja prav tako založnik, nikoli ne pride do umora, nihče niti ne umre, nobenega groznega prizora ni, v njem ne nastopa noben serijski morilec, tudi o srhljivih trenutkih ni mogoče govoriti …, zato pa ne manjka nesporazumov, ki sledijo drug drugemu, tesnega prijateljstva, občutenja povezanosti v sokrivdi, ljubezni in še številnih momentov človečnosti, v katerih se lahko človek nekako spet spravi z življenjem. Levy namreč, kot mi je dejal, piše za srečo, ki jo občuti, ker lahko deli svoje zgodbe.

Dekle kot ona je vesel roman o tem, kako smo vsi privlačno drugačni in kako je vse prijetno mogoče. Večina kritikov, od Le Parisiena do Le Figaroja in TV5 Monde, ga je označila za simpatično poletno branje. Res je tako, lahkotno in polno dialogov, s katerimi bralca nežno boža ... na plaži … – in ker ga ne krca in frca, bo beroči njegov roman verjetno tudi precej hitro pozabil. A predstavljati si je, da veliko in hitro pišoči Marc Levy, ki je v življenju zamenjal več poklicev, že piše novega. Za tiste, ki ne vedo, kaže pridati: Levy je pri osemnajstih začel delati pri Rdečem križu in hkrati študirati, pri dvaindvajsetih je postal podjetnik na področju digitalne grafike, najprej v Franciji in zatem v ZDA, pri še ne tridesetih letih je v Franciji presedlal na gradbeništvo in arhitekturo, od leta 1998 pisateljuje v New Yorku, vmes je živel tudi v Londonu. Dekle kot ona verjetno lahko napiše samo človek, kot je on ...