Petim pisateljem, ki so po mnenju kresnikove žirije napisali najboljše slovenske romane z letnico 2014, smo poslali naslednja vprašanja: »Ali se kdaj sprašujete, kaj je tisto v vas, kar vas žene k pisanju? Je to vaš značaj? Je to kakšna nerešena otroška travma? Je to vpliv družinskega okolja? Je to pripovedovalska strast? Ali celo nekaj povsem drugega?« Sledijo njihovi odgovori.
Katarina Marinčič
Odločitve, da bom pisateljica, se v resnici ne spominjam: spomin nanjo si moram rekonstruirati, tako kot si pač ljudje – s pomočjo anekdot, družinskih legend, starih fotografij, oblekic in igrač s podstrešja – umetno sestavimo najzgodnejša otroška doživetja. Čisto preprosto: nikoli nisem imela drugih poklicnih načrtov.
Tudi o tem, kaj me danes žene k pisanju, se pravzaprav nikdar ne sprašujem. Moj odgovor bo zato najbrž deloval shematično.
Žene me, v najširšem pomenu besede, veselje. Še en stavek, ki ga moram začeti z odkar: odkar znam brati, se mi dober, po možnosti dolg roman zdi ena najčudovitejših stvari na svetu. Knjige so bile bistvena sestavina mojega srečnega otroštva. Pišem torej iz naivne (in nekam čudno hedonistične) moralne obveze: vrniti vsaj del prejetih užitkov, s knjigo za knjige, s talentom za talent.
Pišem, ker se mi včasih zazdi, da kak kos resničnosti vidim pod kotom, ki se večini ljudi izmakne, pa te perspektive ne znam pokazati drugače kot s pripovedovanjem zgodb. (Kote, ki bi sicer ušli meni, včasih lovim tudi v glasbi; najbrž si samo domišljam, da jih ujamem.) Pišem iz radovednosti, iz istega razloga, kot po desetkrat, dvajsetkrat berem isto knjigo ali ista poglavja iste knjige, včasih gledam isti film ali iste kadre istega filma: ko zgodbo že zdavnaj poznam, me še vedno zanima, kako je povedana.
V resnici najbrž pišem preprosto zato, ker se mi nakopičijo podobe, opažanja, doživetja. Pripovedujem iz klepetavosti, kot vsi pripovedovalci. Vprašali ste po psihološkem profilu romanopisca. Tiha klepetulja. Ni nujno, da je v resničnem življenju ravno redkobeseden človek, ampak kadar piše, v resničnosti umolkne. Premagovanje travm? Najbrž drži, da je ustvarjanje vzporednih svetov nekakšen nadomestek, megalomanstvo za plahe ali vsaj zadržane ljudi. A sprejeti tako dobro kompenzacijo se mi zdi razumno dejanje.
Veronika Simoniti
Že kot otroka me je zaznamovala bralska izkušnja, ki je bila močnejša od vtisov pri drugih umetniških zvrsteh. Temu bi lahko rekla kar trajna okužba z bolezenskimi simptomi kroničnega čudenja. Odraščala sem v času, ko je imel televizijski ekran že veliko vlogo in moč, vendar še ni tako usodno vplival na naš intimni imaginarij. Naše igre so bile v popolnem nasprotju z igrami današnjih otrok, povsem domišljijske in svobodne tudi v predelavi arhetipov in znanih modelov. In imeli smo čas za sanjarjenje in dolgočasne nedeljske popoldneve, ki pa so ravno zaradi obilice prostega časa znali postati zelo produktivni in zbuditi v nas ustvarjalno žilico.
Moji prvi plahi poskusi pisanja torej segajo v ta čas, mogoče sprva predvsem kot eskapizem v namišljene pustolovščine. Šele pozneje kot poigravanje ob fascinaciji nad besedami, še kasneje pa tudi kot raziskovanje jezika kot takega. Vseskozi pa me je spremljalo spraševanje o resničnosti in njeni relativnosti, kar skušam filtrirati skozi zgodbe, ki bi utegnile biti vredne pripovedovanja. Če me pritegnejo, jih začnem prepisovati ali vpisovati v neki vzporeden svet; to počnem ves čas, s tem živim, pa čeprav včasih samo v mislih.
Seveda je name vplivala tudi prevajalska izkušnja: ko stopaš v besedilo drugih, ne samo z branjem, ampak ga tudi prestavljaš v svoj jezik, se pri dobrih tekstih lahko ogromno naučiš in lahko postanejo tvoj navdih.
Če bi morala strniti odgovor na vaše vprašanje v en sam stavek, bi kratko malo rekla takole: v pisanje me ženeta užitek in sla po potovanju, pri katerem si izbereš približen cilj, ne veš pa, kako boš pripotoval, ali boš res prišel tja in kaj vse se ti bo na poti zgodilo. In ko prispem, kamor že pač prispem, me že vleče na novo pot, v iskanje novih, še nenapisanih zgodb. Najlepše pri tem je, da jih nikoli ne zmanjka.
Andrej E. Skubic
Zanimivo, da novinarja nikoli nihče ne vpraša, kaj je tisto v njem, kar ga žene k novinarskemu pisanju. Je to vaš značaj – introvertiran, ekstrovertiran? Je to kakšna nerešena otroška travma? Je to vpliv družinskega okolja? Je to enostavno pripovedovalska strast, ki je v vas? Ali celo nekaj povsem drugega? Kdaj ste prvič v življenju začutili, da si želite biti novinar? Verjetno bi mu bilo zelo težko odgovoriti.
Mene je k pisanju verjetno spodbudil tisti višek domišljije, ki me je prisilil, da sem moral že pri šestih letih začeli s štorastimi prvimi črkami pisati zgodbe o vesoljcih … Potem pa štirideset let pozneje končal pri tem, da pišem zgodbe o vesoljcih, ki živijo med nami, samo da oni ne vejo, da so padli med nas z drugega planeta.
Zgodbe in podobe imajo to nesramno navado, da se mi zatikajo v glavi in nočejo stran, ostajajo z mano, se izživljajo nad mano, me silijo, da jih prebavim in ugotovim, kaj bi znale pomeniti. Zgodbe in podobe živih ali pokojnih, ki pravijo, da še niso bile povedane do konca. In to bi bilo verjetno to.
Marko Sosič
Ne sprašujem se veliko, kaj me žene k pisanju, temveč me življenje kot tako, ljudje in družbeni ustroj sveta potihem nagovarjajo k temu, da ubesedujem svoje zaznave in skozi pisanje morda jasneje artikuliram zmedo misli in čustev časa, s katerim se soočam ...
Sicer pa mislim, da se je v vsakega izmed nas zapisal čas otroštva in odraščanja kot konstitutivni element našega notranjega obraza, ki vselej pronica v naš vsakdan, in v primeru moje izkušnje se vedno znova obnavlja nekje med zavednim in nezavednim, kjer razčlenjujem vprašanja, ki se ne tičejo več samo mene, temveč tudi bližnjega in širšega okolja, v katero sem vpet ...
Družina je prav tako ena izmed središčnih referenc pri oblikovanju našega notranjega obraza, slednjo lahko beremo tudi kot prispodobo celotne družbe in njenih najbolj hudih anomalij, ali pa kot prispodobo neizmernega miru in lepote ...
Skratka, zagotovo še nisem vedel, da bom pisal, ko sem kot mladostnik poslušal sorodnike, kako je moji noni, takoj po drugi svetovni vojni, po nesreči priletela svinčena krogla v glavo in ostala zapičena v njej celih dvajset let, ne da bi ji poškodovala organov ... takrat zagotovo še nisem čutil potrebe po pisanju, ko sem gledal tisto kroglo, ki se je bleščala na porcelanastem krožniku, na katerem jo je nona hranila, potem ko je slednja vendarle našla pot do njenih ust in ji skoznja spolzela v dlan ... Res, takrat morda še nisem vedel, da bom pisal, toda med drugim me je moje najbližje okolje k temu več kot zgovorno nagovarjalo in navsezadnje tudi nagovorilo ...
Dušan Šarotar
Pisanje je samotno potovanje k drugemu, včasih moraš leteti kot ptica. Zaupati moraš jeziku, ki te vodi čez belo ravnino. Pokrajina se z vsako zapisano besedo razširja, raste in umira z našim korakom, a postava v daljavi, ki nas kliče k sebi, nagovarja, vedno hitreje izginja v tišini za obzorjem. Knjigo čutim kot droben, skromen, nujno okrnjen, nedokončan spomin, opis poti. Borges rekel, da se bo v prihodnosti vsa poezija zlila v prozo.
Pri sebi že dolgo več ne delam razlike, ločnice med poezijo in prozo, esejem in pripovedjo, raje govorim o poetičnosti, o duši teksta. Gre za občutek, navdih in spomin, samo to iščem v literaturi. V mojih proznih tekstih so skrite pesmi, v poeziji se odkrivajo prozni nastavki, zgodbe in poetizirani opisi, pravim, da je vse to pravzaprav samo ena sama pesem; in to mislim povsem resno, kajti nič drugega me ni nekoč pritegnilo v pisanje kot poezija in tudi nič drugega me tukaj ne zadržuje, z vsako pesmijo me je več.
Pisanje je spraševanje po tem, kako je biti človek, in ne po tistem, zakaj je človek. Če ne bi pisal, ne bi bil isti človek. Občutek imam, da bi danes morali slišati prebučnost sveta tudi gluhi, kar smo seveda že dolgo vsi. Ne slišimo in ne vidimo več tistega, kar je skrito in tiho. Seveda mi ne gre za samotne postave v temi, čeprav, odkrito rečeno, se s samotnežem v sebi marsikdaj rad poistovetim, marveč me pri pisanju zanima predvsem čudež, ki lahko zbliža, morebiti za vedno zveže dve samoti, porodi dvojino in skupnost, pa ne za to, da bi samota potem bila lažja, znosnejša, celo pozabljena, prav nasprotno, dve samoti, ki se najdeta, odpreta druga drugi, sta neskončno večji, globlji, skrivnostnejši, lepi.
Vznemirja me pot, ki vodi stran od interesov, ambicij, uslug in blišča, torej površine, tistega, kar na videz vzdržuje in veže sodobno družbo, zaslepljeni smo s hrupom, hitrostjo in množičnostjo, z rečmi, ki nenehno izhlapevajo, izzvenevajo kot sinočnji TV-program. Mene pa vleče k nečemu drugemu, mnogo preprostejšemu, človeškemu, a hkrati najtežjemu, v ljubezen, v čudež, ki edino ostane. Zdaj vem, da je ime za to pot duša. To je nevarna, neznana, skrita cesta navznoter.
Moje pisanje je skromno poročilo, nepopoln zemljevid, prirejen dnevnik, spominska knjiga in, upam, tudi drobna, poetična beseda, ki naj priča o tem potovanju. Pisanje je iskanje doma, pesniki pa so brez domovine. Pesnik mora hoditi za svojo pesmijo, tako kot mora vinar iti za svojim vinom.
Pripravila V. P. S.