Tiskane izdaje
Jeseni leta 1984 je starejša sivolasa gospa Sonja Belak vstopila v knjigarno na Gosposki ulici v Mariboru. V časopisu so napovedali srečanje s pisateljem, »ki je napisal roman o življenju v predvojnem Mariboru. Knjiga se bo imenovala Severni sij [...].«
Gospa v polprazni knjigarni ni počakala na mladega pisatelja. Veliko let pozneje, ko mu je bilo približno toliko let, kot je bilo takrat njej, ji je namreč v tem jesenskem večeru, še preden je sam prišel v knjigarno, na polico nastavil knjigo Byronovih pesmi.
Verzi, ki jih je med drugim prebrala, preden je Jančar v svojem najnovejšem romanu sklenil njeno usodo in jo še pred svojim prihodom napotil iz knjigarne, se v prevodu Janeza Menarta v celoti glasijo takole:
Glej, ne pojdeva več v dvoje
blodit v pozni čas noči,
najsi v srcu še toplo je
in še ščip blesti.
Toda meč svoj tok izje
in razum duha utrudi
in utrudi se srce
in ljubezen tudi.
In zato - čeprav lepo je
v noč sanjati s teboj,
le ne pojdeva več v dvoje
blodit v lunin soj.
In ljubezen tudi je Jančarjev enajsti roman, prvi v založništvu Beletrine. Glede na to, da je njegovo glavno prizorišče Maribor, čas, ki ukroji usode njegovih protagonistov, pa predvsem čas druge svetovne vojne, ni nenavadno, da Jančar v njem v dobri stari postmodernistični maniri »citira« izid svojega tretjega romana Severni sij. Z romanom In ljubezen tudi ga namreč ne veže le geografija Maribora, ampak tudi časovno, dogajalno in tematsko sosledje.
Severni sij je z zgodbo o »nenavadnem dogodku, ko je nad mestom aprila osemintrideset zažarelo nebo v čudnem nebeškem pojavu, ki je sicer običajen za dežele na severu Evrope«, roman o predvečeru druge svetovne vojne. Kot je obenem metafora večnega človekovega tujstva v svetu, ki ga poganja nedojemljiva dialektika zgodovine kot nečesa scela kaotičnega, iracionalnega in nepredvidljivega. In ljubezen tudi se začne dobro leto pred koncem te vojne vojn 20. stoletja, na katero imamo v Sloveniji še vedno izrazito selektiven, tako rekoč embrionalni spomin. A slednji še zdaleč ni tema tokratnega Jančarjevega romana.
Brezosebna Zgodovina
Slovenski čas pred in med drugo svetovno vojno ter njegove posledice v desetletjih po njej je Jančar sicer bolj ali manj posredno, prek alegorij, mitov in arhetipov, na različne načine obravnaval v več romanih. Najprej v prvencu Petintrideset stopinj, potem v romanih Severni sij, Zvenenje v glavi, Graditelj, Drevo brez imena ter To noč sem jo videl. A spet: Jančar v svojih romanih časa vojne, čeprav zgodovinsko in geografsko konkretne, ter tematike oblastniškega nasilja v primerjavi z nekaterimi svojimi dramami nikoli ni ubesedil »dobesedno« oziroma »aktualistično«. Vojna kot taka ali družbena represija sta v njegovih romanih predvsem skrajna oblika brezosebne Zgodovine, ki hladno melje pred sabo usode posameznikov – v ta kontekst gotovo sodita še Jančarjeva zgodovinska romana Galjot ter Katarina, pav in jezuit. In tako je tudi z romanom In ljubezen tudi.
Preteklost brez moči
Jančar, ki je na splošno mojster otvoritvenih potez romana, ga začne z opisom fotografije, nastale nekega mirnega zgodnjejesenskega dopoldneva leta 1944 sredi okupiranega Maribora. V ospredju sta v pogovor zapleteni dekleti. Ena izmed njiju je takrat še rosno mlada gospa iz knjigarne, Sonja, študentka medicine. Trenutek, ujet na fotografiji, ki na videz kaže idilično sliko življenja meščanov, kako hitijo po opravkih, Jančar, kot bi zagnal filmski projektor, takoj zatem požene v gibanje. Sonja namreč opazi mimo prihajati mladega moža v esesovski uniformi. Znan ji je. To je Ludwig Mischkolnig, ki jo je nekoč, ko so ga še klicali Ludek in je govoril slovensko, kot majhno dekletce na družinski smučariji na Pohorju pobral iz mokrega snega. Sonji se v hipu utrne misel, da bi ga lahko prosila, če ji pomaga pri izpustitvi njenega fanta Valentina Gorjana, zaprtega v gestapovskih zaporih. In že steče za njim.
Ta naivna in zaupljiva gesta mladega, zaljubljenega dekleta, storjena iz tragičnega nezavedanja resnosti in sovražnosti časa, predvsem pa iz moči ljubezni, bo nezaustavljivo sprožila plaz najprej še nedolžnih, potem pa vse bolj usodnih dogodkov, ki bodo zaznamovali prihodnost vseh treh.
Male, krhke eksistence
Roman sestavljajo štiri poglavja, ki prepletejo Sonjino, Valentinovo in Ludwigovo zgodbo, zgoščeno v zadnje leto vojne. Te zgodbe, ki zmrežijo še številne »stranske« epizode, se »fizično« le v manjšem delu dotikajo druga druge. Natančneje, kadar se, njihova srečanja delujejo kot stik dveh enako nabitih magnetov, kot nesporazum, kot popolnoma spodletela srečanja.
Dogodki, spleteni okoli trojice, nanizajo različne tematike in motive. Od medvojne podobe Maribora, sodelovanja z okupatorjem, partizanskega upora, partijskih likvidacij, nacističnega ženskega koncentracijskega taborišča, malih ljudi, ki skušajo eni bolj neopazno, drugi bolj pogumno preživeti ta izpostavljeni in nevarni čas do povojnega prevzemanja oblasti. Tu ni velikih in herojskih zgodb ter junakov, ampak male, drobne, krhke eksistence, vržene v kaos velikega nasilja. Izkušnja vojne in z njo povezane odločitve so za vse določujoče. Sonjo in Valentina nepovrnljivo zaznamujejo do mere, ko bo njuna intimna ljubezenska preteklost postopno izgubila vsakršno moč, s katero bi se bila še sposobna bojevati za svojo prihodnost.
Tesnobna ujetost kolesja
Pripovedovalski glas v romanu je predvsem pogled tukaj in zdaj »vsevedneža«, ki ve, kaj se je s posamezniki zgodilo pred in potem, in se zato lahko suvereno razgleduje po času naprej in nazaj. Ta pogled, ki je tudi pogled otožne melanholije, se ves čas ustavlja in zamrzuje trenutke, jih opisuje, ritmično ponavlja, časovno povleče v prihodnost in se iz nje vedno znova vrača. V prihodnosti ni ničesar, vse se je že davno ustavilo. S tem Jančar mojstrsko gradi sugestibilno pripovedovalno panoramo več časovnih trakov hkrati, ki ustvarjajo občutek, da se stvari ne premikajo, da ne napredujejo, ampak se kljub svoji linearnosti ciklično vrtijo v tesnobni ujetosti kolesja, ki ga ni mogoče racionalno zapopasti, še manj ustaviti. Notranji čustveni svet Valentina in Sonje se tako polagoma zožuje in tiša.
Zunanje dogajanje postaja zanju vse manj bistveno, vse bolj oddaljeno, vse manj čutita njegovo fizično prisotnost, dokler ne zastaneta v otopeli osamljenosti in samosti. V tem smislu tudi slovenska polpretekla stvarnost in njeni idejni ter ideološki okviri niso več v pomembnem ospredju. So »le« še zunanja kulisa, fokus je obrnjen v vivisekcijo intimnih zgodb. Vse vojne so enake. Prevelike. Prepošastne.
A življenje teče dalje
Jančar konča roman nekega toplega spomladanskega večera leta 1946, ko »čez ravnico beži pisk lokomotive« in »vlak drdra čez dravski most«. Prihodnost se torej morda le razpira. A v tej prihodnosti bo, kot v vsaki drugi, preteklost vse bolj bleda, oddaljena in na koncu pozabljena. Ulice ter ceste nekega srednjeevropskega zaspanega mesteca bodo spet dobile nova imena in življenje bo teklo naprej. In neke druge ljubezni tudi.
In ljubezen tudi ni, kot morda namiguje naslov, ljubezenski roman, tudi ni zgodovinski roman, ampak roman o ljubezni. Bolj kot zgodbo in usodo neke ljubezni in bolj kot zgodbo o neki vojni, v kateri se je ta ljubezen znašla, tematizira osamljen trud posameznika, kako ljubezen kljub vsemu zavarovati in ohraniti. Kako ljubezen ubraniti pred brutalnim časom in nasiljem, pred nesmiselnim zlom in pred strahom, pred izdajstvom, pred dvomom in poteptanim dostojanstvom. Lahko ljubezen vse to preživi ali pa se – prej utrudi?
