Janez Janša pogleduje daleč v preteklost

Novembrska novica, ki jo je oznanila večina medijev, je bila intrigantna: Janez Janša bo decembra v programu založbe Nova obzorja izdal leposlovno delo, roman Noriško kraljestvo – Beli panter, prvega v nizu. Pobralni vtis? Korektno žanrsko delo.

Romaneskni prvenec Janeza Janše Noriško kraljestvo – Beli panter postavlja bralca že pred branjem pred nekaj odločitev: še najprej je treba seveda opraviti z zunajliterarnim dejstvom, da je avtor dve desetletji in več vidni slovenski politik in da bi utegnila biti literatura le nadaljevanje njegove politike z drugimi sredstvi. Nič od tega.

Seveda je mogoče pomisliti na interpretacije, ki bi v mnogih formulacijah v njegovem proznem prvencu hotele videti več od tistega, kar se je avtorju zapisalo: v sklepnem zgodovinskem orisu na primer o Noriškem kraljestvu ugotavlja, da so po izgubi samostojnosti in ustanovitvi rimske province Noricum viharji zgodovine »rjuli nad gorami in ravnicami Norika.

Prihajala in odhajala so nova plemena in ljudstva. Nekatera so pustila večje, druga manjše sledi v brazdah, posvečenih s krvjo častilcev boginje Noreje ...« Literatura krvi in zemlje, ideologija Blut-und-Boden-Literatur? To bi bil interpretacijski strel v prazno.

Kar lahko beremo, je seveda interpretacija, avtorjeva interpretacija, literarizacija nekaterih zgodovinskih dejstev; ob predstavitvi knjige je Janša posebej opozoril, da Noriško kraljestvo ni znanstveno delo, ampak »poskus osvetlitve nekega časa, ki lahko pojasni sedanjost«. »Poskus osvetlitve« je kajpak avtorsko obarvana interpretacija, nanos domišljije na dejstva, fabuliziranje, ki ga pri iskanju literarnega učinka objektivnost seveda ne sme niti najmanj zanimati ali zavezovati.

Malo domoljubni, malo ljubezenski, malo vojaški

Drugo opažanje oziroma dilema, ki se vsiljuje pri branju tega romana, je literarne narave: Janša ponuja v branje žanrsko delo, o tem skoraj ne more biti dvoma (nenazadnje že naslovnica govori o tem, kaj lahko bralec pričakuje v knjigi), po več indicih pa bi bilo mogoče ugotoviti, da je Noriško kraljestvo predvsem zgodovinski roman (prijazni avtor besedilu na koncu dodaja zgodovinski oris, seznam likov in krajev v romanu, slovarček manj znanih besed in vire in literaturo, za dobro mero še zemljevid iz časa rimskih provinc, ki ga je, kot navaja, našel v ljubljanskem Trubarjevem antikvariatu, njegov avtor in čas nastanka pa nista znana), ob večji volji po predalčkanju bi lahko kdo pripomnil, da je hibridni, saj je malo tudi razvojni, malo domoljubni, malo ljubezenski, malo vojaški, nobena motivika v njem pa ne funkcionira samostojno.

Nespregledljivo je nekaj drugega, namreč da Norik in Noričani v slovenski literaturi (sicer bogati z zgodovinskimi povestmi in romani od Jurčičevega Ivana Erazma Tattenbacha prek Finžgarjeve »povesti davnih dedov« Pod svobodnim soncem in niza drugih) nimajo tematske kontinuitete, menda je edina doslej v svojem romanu s konca šestdesetih let Noriška rapsodija v ta zgodovinski čas zavila Mimi Malenšek.

Kot je bilo oznanjeno ob predstavitvi knjige, se je Janša za to tematiko začel zanimati in zbirati gradivo za roman po simpoziju o etnogenezi Slovencev leta 2009, rahlo očitajoče je izrazil začudenje, da se Slovenci nikakor preveč ne zmenijo in podrobneje ne ukvarjajo s svojo preteklostjo, tudi z zgodovinskim obdobjem, v katerega sodi Noriško kraljevstvo, češ da je to v evropskem kontekstu presenetljiva izjema.

Zgodbo Janša začenja dve stoletji pred Kristusom, v času, ko se je trinajst keltskih (in po avtorjevem mnenju tudi predkeltskih) plemen pred rimsko in drugimi nevarnostmi odločilo ustanoviti kraljestvo z redno vojsko: spremljamo Karnijca Lana, njegovo otroštvo in prehod v moška leta, njegovo vojaško šolanje, prve ljubezni, osrednja pripoved pa je bogato obložena z vsem, kar naj bi bralcu pomagalo spoznati noriški čas in kraljestvo s prestolnico na Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem, njegove vrednote, verovanja, šege in običaje.

Kam bo avtor z veseljem do zgodbarstva pripeljal pripoved?

Tematsko in predvsem slogovno je Janša tradicionalist, ki ne da veliko na unikatni estetski učinek besedila in siceršnji literarni naboj pripovedovanega, to se zdi, da ni njegova ambicija, zgodbo pač izpisuje tekoče in razumljivo, brez morebitne ironije, a tudi brez moraliziranja, tudi pri nekaterih opisih spolnosti ali smrti ostaja zgolj zadržano zanesljiv opisovalec.

Izbor njegovih tem in likov je večinoma stereotipen, pogosto tudi tendenčen (Lan je tako rekoč brez negativnih lastnosti, raste v junaka, ki mu ni para), sama zgodba se zato približuje trivialnemu koncu žanra in ne bo presenetljivo, če si bo knjiga našla precejšnje število bralcev (konec koncev jo je napisal avtor, ki je nekatere svoje prejšnje knjige prodal v zavidljivo visokem številu za slovenske razmere).

Noriško kraljestvo je, skratka, veliko bolj sienkiewiczevsko, finžgarjevsko ali jalnovsko kot na primer tolkienovsko ali martinovsko, tu ni pretirane igrivosti, vse deluje zelo zares, domačijsko prizemljeno, skorajda mitsko usodno, to je beli panter, o pink panterju in njegovi igrivosti ne duha ne sluha. Bolj kot narativne strategije Janšo zanima predstavitev načina življenja, zdi se, da se še z največjo strastjo posveča vojaškim rečem tistega časa, od tega, kako so sestavljene posamezne enote bojevnikov prek strateških vojaških premislekov do vojaškotaktičnih študij.

Kam bo avtor z veseljem do zgodbarstva pripoved pripeljal – ob izidu je namignil, da je Noriško kraljestvo prva v nizu načrtovanih knjig –, po prvi knjigi še ni razvidno, vsekakor pa je videti, če bi koga to že skrbelo, da nima za bregom nič zunajliterarnega. Noriško kraljestvo je roman, ki bo zahtevnejše bralce pustil hladne, povprečnemu bralstvu pa utegne biti lep bralski zalogaj.