Janez Vrečko: Pred nami je znova neznani Kosovel

S kosovelologijo se že več let ukvarja profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske filozofske fakultete Janez Vrečko. Poleg podajanja vedenja in znanja študentom o njem v kontekstu zgodovine avantgard je avtor več strokovnih člankov in monografij, kot je Srečko Kosovel, slovenska zgodovinska avantgarda in zenitizem iz leta 1986. Ob 100. obletnici pesnikove smrti bosta kmalu izšli deli, ki se jima je posvečal zadnjih nekaj let ter prinašata povsem nova dognanja.

Pred približno desetletjem ste mi rekli, da Kosovela še sanjate. Se spomnite katerih od teh sanj?

Če se z nekom intenzivno ukvarjamo, pogosto vstopi v naše sanje. In ukvarjanje s Kosovelom zahteva veliko časa. Anton Ocvirk je to potrdil s svojim življenjem. Sam sem večkrat sanjal bore na Kosovelovi poti iz Sežane do Tomaja. Podobno se mi je zgodilo, ko sem več kot deset let predaval grški ep in tragedijo; takrat sem sanjal o Ahilu, Agamemnonu, Ojdipu, Klitajmestri...

Tako Kosovelovo pisanje kot njegova misel sta se razvijala zelo hitro. Lahko na kratko strnete te faze, pa tudi vire, tokove, ki so jih oblikovali?

Kosovel je v evropski liriki dvajsetega stoletja edinstven, z malokom primerljiv pojav. Začel je kot impresionist, se kratek čas ukvarjal s futurizmom in dadaizmom, prešel v ekspresionizem, prestopil v konstruktivizem in socialonorevolucionarno poezijo, ne da bi pri tem opustil impresionizem. Zato ne preseneča njegova misel, ki jo je zapisal le nekaj pred smrtjo, da se je na bazi impresionizma rodil: kubizem, futurizem, dadaizem in konstruktivizem.

Spomladi leta 1925 se je zgodil Kosovelov znameniti prehod preko mostu nihilizma na pozitivno stran. Ta prehod je bil najprej izveden s sanjami o nihilizmu v poeziji. Takšno poezijo je kmalu imel za malovredno ter jo imenoval kompleksi oziroma zenitistični štrudelj. Hkrati s tem je šlo pri njem za preseganje tradicionalne newtonske fizike. Skozi ničišče negativizma bo potreba iti, da pridemo na res pravo konstruktivno pot, je zapisal. S tem ni jasno razmejil le stare od nove poezije, ampak tudi nihilizem newtonskega sveta od sveta moderne fizike. Nihilizem je definiral kot edino filozofijo, ki organično izvira iz sodobnega razprtja, razkola družbe in človeka, saj po njegovem mnenju sodobna kultura ne more producirati boljše 'filozofije'.

Postati tajnik Srečka Kosovela

Na novih temeljih je začel s prostorsko-časovno zasnovanimi konstruktivnimi konsi. Prehod preko mostu nihilizma je bil zdaj opravljen v celoti: na ravni poezije od kompleksov h konsom, na ravni filozofije in tedanje znanosti od nihilistično zasnovanega descartesovsko-newtonskega sveta tradicionalne fizike v svet einsteinovske in kvantne fizike ter na ravni političnega nihilizma Društva narodov in kapitalske logike k socialnorevolucionarnim integralom.

Študiral je družboslovje, hkrati pa se je zelo zanimal za naravoslovje. Kako se to kaže v njegovem delu?

Končal je realno gimnazijo, namenjeno tehničnim študijem, saj bi moral na očetovo željo študirati gozdarstvo, vpisal pa je slovenistiko, francoščino, pedagogiko, poslušal je tudi filozofijo. Svoje sicer odlično poznavanje klasične fizike, ki ga je pridobil na realni gimnaziji, je hitro presegel s takrat zelo aktualno relativnostno teorijo. S to se je seznanil tudi s pomočjo Čermeljeve knjige Materija in energija iz leta 1923, v kateri so začetki kvantne teorije postavljeni v leto 1899, Einsteinova teorija pa v leto 1905, oboje je bila prava senzacija med tedanjo mladino, o čemer je poročal od Kosovela nekaj mlajši Anton Peterlin, pozneje mednarodno uveljavljeni slovenski fizik.

Kosovel je z zavestnim uporom Newtonovi paradigmi začel uveljavljati misel, da je vse energija, ki celoto obstoječega prepleta in povezuje. Ker so filozofi energijo praviloma povezovali z duhom, maso pa s telesom oziroma materijo, se je po mnenju filozofa Marka Uršiča z Einsteinovim odkritjem posredno zmanjšala sprejemljivost dualizma. V Čermeljevi knjigi beremo, da se je energija materializirala, materija pa ni nič drugega kot energija. Kosovel, ki je očitno pripadal generaciji, ki je osebno doživela prevrat ob kvantni in relativnostni teoriji, je dejansko včasih potreboval samo droben namig, da je lahko raziskoval naprej.

Naj omenim njegovo pomembno misel, ki je le ena od številnih na to temo: Čas in prostor je samo dvoje relacij relativnosti v kozmičnem prostoru, ki je sinteza čas prostor. Nova mistika, mistika časo-prostorna. Na to se je očitno navezovala Kosovelova misel o novem sodobnem dualizmu z novo vrsto harmonije. Harmonijo je očitno razumel v nedualni prepletenosti med energijo in materijo – kot novo podlago življenja, ki nasprotuje descartesovsko-newtonskemu bipolarnemu svetu in ga spodnaša. Ob vsem tem je bil izstop iz newtonske paradigme, z njim pa tudi izstop iz območja tradicionalne lirike, neizogiben. Kosovel ga je beležil z natančnostjo velikega pesnika in misleca.

V kratkem bo pri LUD Literatura izšla prva od vaših dveh za letos načrtovanih knjig ČAS ≡ PROSTOR. Katere ugotovitve o še neraziskani razsežnosti Kosovelovega opusa lahko pričakujemo?

Kosovel je ustvarjal v času 'znanstvene revolucije', ko so Einstein, Planck, Bohr in drugi postavljali temelje novega razumevanja sveta, ko so znanost, filozofija in poezija govorile isti jezik. Kosovelovo delo to potrjuje veliko bolj, kot je veljalo doslej. Pred nami je znova neznani Kosovel. Tokrat ne več samo na ravni neobjavljenih tekstov. Zato je pri branju njegovega dela potrebno metodološko večglasje.

Izhodišče mojega premisleka je bil manifest Mehanikom, naperjen proti mehanicistični newtonski fiziki in brezdušnemu mehaničnemu človeku, ki ni bil sposoben razumeti paradoksa kot skoka iz mehanike v življenje. To se je lahko dogodilo, ker je po Decartesovi zaslugi narava kot res extensa ostala brez duha in s tem zgolj nekaj mehaničnega.

Bolečina, ki jo razumejo brinjevi grmi

Kosovel je v zasnutku svoje knjige z zgovornim naslovom BITI ALI NE BITI hotel na več ravneh preseči dualnost newtonske fizike, saj je kar neposredno govoril o poduhovljenju prirode. Človek – okolica. Od tega razmerja odvisi vse. V prvi povedi manifesta je izpostavljeno, da mehanika ne more umreti, ker nima duše, ker sta tako določila Descartes in Newton. Elektrika pa dušo ima. Kot jo je s stališča moderne fizike znova pridobila tudi narava. Odtlej je bilo za Kosovela vesolje nedeljiva dinamična celota, v kateri so vsi fizični delci in energetska polja prepleteni in medsebojno odvisni. In ne le to. Max Planck je dokazal, da je treba opustiti zakon kavzalnosti, če se želimo vrniti k celovitosti, po kateri je vse, kar obstaja, med sabo povezano. Ob takšnih spoznanjih moderne fizike je Kosovel ponudil odgovor: Manj bi trpel, da je kavzalnost edini zakon. Navedeno je podkrepil v zelo natančnem zapisu: Ne z mehanično realnostjo, strnjeno s slepo kavzalnostjo; genij oblikuje realnost po zakonih svojega duha – izjava, ki bi jo takrat podpisali Planck, Einstein, Heisenberg, Bohr, pa tudi slovenska fizika Čermelj, Peterlin in še kdo.

Zato je naravo zunaj descartesovskega dualizma Kosovel opredelil kot novo skrivnost, ki za človeka ni več objekt, ampak samostojen subjekt, za katerega morajo veljati enaka etična načela kot za človeka: skladno s tem jo je osupljivo natančno opredelil kot novi človeku odgovarjajoči jaz. Prehod iz Kaosa v Kozmos je razumel kot poskus uskladitve človekovih etičnih načel in dejanj z novo etiko narave in njenih zakonov. Po Kosovelu je prav dualizem etičnega prepričanja in dejanja ustvaril sodobno zlo. Mi hočemo dejanja, ki bodo ustvarila novo harmonijo med človekom in okolico. Tu je razlog, da po Kosovelovem mnenju zahodna civilizacija ni bila sposobna ustvariti enačaja med prirodnimi zakoni in etiko, kar je Kosovel postuliral v svoji enačbi: prirodni zakoni etika. In ne pozabimo, o tem je Kosovel pisal v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko razmerje človek – narava še ni doseglo katastrofalne okoljske krize današnjih časov.

FOTO: Voranc Vogel

Zdaj razumemo, zakaj je bila za Kosovela edina rešitev v tem, da prenehamo biti mehanični in postanemo električni. V nadaljevanju tega manifesta je pojasnil razsežnosti kratkega stika znotraj mehaničnega razumevanja sveta, pri katerem gre vedno za katastrofalen požig mehanizmov.

Pri novem človeku, tistem iz mladih vrst, ki je prišel uničit mehanizme, pa kratek stik sicer povzroči iskro, saj je vanj udarila strela, a je ta zdaj povezana s plamenom, s svetlobo in nič več s katastrofalnim kratkim stikom, značilnim za svet mehaničnega. In ti mladi bodo, izhajajoč iz paradoksa, ki briše mejo med subjektom in objektom, z napovedjo vojne vsem mehanizmom uničili tudi skrajni dosežek descartesovsko-newtonskega mehaničnega sveta, človeka-stroja. Filozof Marko Uršič meni, da je nastopil trenutek, ko moramo znova sprejeti miselnost, da vrnitev duha v naravo ni le spoznavna maksima, ampak najbrž nujen pogoj, da preživimo kot prebivalci tega planeta. Mi pa se še zmeraj poskušamo odkrasti iz siamskega spleta vsega živečega, kot je to imenoval Herman Melville v Moby Dicku. S tem bežimo od nas samih. Zato je treba po Kosovelovem mnenju plakatirati: Človek stroj bo uničen! Vojno smo napovedali vsem mehanizmom! Boj vsem mehanizmom!

V ukazu po uničenju človeka-stroja je šlo za prvo vojno napoved v državi SHS, ki se je izvršila v Sloveniji – čeprav je to poved Kosovel v rokopisu prečrtal. Zavedal se je, da je njegov literarni konstruktivizem s konsi evropsko pomemben dosežek. Zato si je na vso moč prizadeval za njihovo objavo, morda najprej v reviji KONS, pozneje pa v pesniški zbirki Ikarov sen [kot jo je v rokopisu naslovil Kosovel].

Kot že večkrat poudarjeno, ni bil le pesnik, ampak je bil tudi mislec. Kaj nas uči ter kako ga je treba brati v 21. stoletju?

Morda bi lahko parafraziral napis s Platonove Akademije, naj ne vstopa, kdor ne zna geometrije; Kosovel sam je sledil navedenemu, da je umetniku treba osnovnih pojmov geometrije. Kocka, krogla, točka, premica, ravnina.

V konsu Sferično zrcalo je, denimo, v naslovu pesmi napotilo za branje. Peti postulat evklidske geometrije govori o večni razločenosti dveh vzporednic, ki se v sferični geometriji vedno sekata. S tem se je šest vzporednic preobrazilo v sferično zrcalo, čeprav ga v pesmi dejansko ni. To dobi pri prevrednotenju tradicije posebno vlogo, ki izpovedni del teksta, umeščen v sam fokus, pomanjša in obrne na glavo, newtonsko kavzalnost pa zamenja s simultanim nizanjem materiala. V Konsu. 5 z zapisom Kultura=dekla kapitala Kosovel pojasnjuje enigmatični verz AB. V konsu Srce v alkoholu človekovo misel, ki ni podvržena gravitaciji, primerja z bliskom, saj po Kosovelu ni gravitacije duha, medtem ko je z gravitacijo obremenjen vlak počasen kakor črni polž.

Ob koncu knjige ČAS ≡ PROSTOR se posvetite tudi njegovi bolezni in smrti, razmerju do komunistične partije, sodelovanju s prvotno organizacijo TIGER [Trst – Istra – Gorica – edini – Reka, ustanovljena konec leta 1924 pri uredništvu dnevnika Edinost v Trstu, razpadla konec leta 1926] in njegovim razumevanjem revolucije.

Kosovel je verjetno umrl za posledicami letargičnega encefalitisa, povezanega s špansko gripo med letoma 1919 in 1926, katerega simptomi, kot je ugotovil Ravel Kodrič, močno spominjajo na bolezenske znake domnevnega vnetja možganske mrene.

Kosovel se je v dvajsetih letih soočal s personalističnimi reformnimi poskusi – s poudarjanjem posameznika, kristjana kot svobodne osebe. Izhajajoč iz tega je razlikoval med kolektivnim, vezanim na krvavo revolucijo in človečanskim, ki dopušča svobodnega posameznika in nenasilnost. Ko je bil sredi dvajsetih letih soočen s partijo, stremečo h kolektivnosti, se je skliceval na človečanskost zunaj institucionalne Cerkve in poskušal tudi ob soočenju s partijo najti rešitev, ki bi bila skladna z njegovim človečanskim nazorom.

Njegovo pripadnost prvotni organizaciji TIGER potrjuje več dejstev, pa tudi to, da si je ob tigrovcih izoblikoval partiji nasprotno razumevanje revolucije.

Druga knjiga bo izšla pri sežanskem društvu Konstruktivist. Izid obeh ste načrtovali prav za Kosovelovo leto. Vaša poslanica ob tem?

Dvajseto stoletje je mučila ideja o ustvaritvi novega človeka, beremo pri Badiouju. To je še posebej veljalo za konstruktivizem. Nastopil bo nov človek kot poosebljeni etos, ki bo zgradil novo stavbo bodočnosti. Evropi, norišnici racionalnih duhov, civilizacije in hiperintelektualizma se bo v individualni in kolektivni apokalipsi zgodila ura smrti, mazilite jo s H₂SO₄. Njena kriza je samo ena: kriza človečanstva.

V znameniti Ekstazi smrti ne smemo spregledati verzov, ki se nanašajo na požig Narodnega doma v Trstu 1920: Komaj rojen, že goriš v ognju večera, vsa morja so rdeča, vsa morja polna krvi, vsa jezera, in vode ni, saj je znano, da gorečega Narodnega doma gasilci niso mogli pogasiti, ker so jim to preprečili fašisti. Fabianijeva arhitekturna mojstrovina, ki se je med drugim zgledovala tudi po Doževi palači v Benetkah, je bila uničena. Po obnovitvi jo je oblast zakrila z malovredno arhitekturo, da bi na ta način potisnila v pozabo najbolj mračne dogodke italijanske zgodovine. Po Magrisovem mnenju Spenglerjeva misel v Ekstazi smrti prerašča v univerzalno skušnjo somraka bogov, ki se je po nastopu fašizma zgrnil nad Evropo.

Skoraj sto let po smrti je postal stripovski junak

Vse to priča o Kosovelovi osupljivi aktualnosti, pa tudi o tem, da se je Evropa v 21. stoletju spremenila do neprepoznavnosti in da se iz zgodovine ni ničesar naučila. Milijoni umirajo, a Evropa laže. Že Fromma je zanimalo, zakaj so se bili ljudje v fašističnih državah pripravljeni odreči svobodi. Kaj se je zgodilo s sodobnim človekom, da je začel hlepeti po podrejenosti in poslušnosti? Mar svobodo doživljamo kot nekaj nevzdržnega? Podobno je razmišljal tudi psihoanalitik Wilhelm Reich, da je bil Hitler v resnici samo izraz tragičnega nasprotja med hrepenenjem po svobodi in dejanskim strahom pred svobodo.

V članku Separatisti je Kosovel odločno povedal, da je naš ideal evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden v svojem velikem stremljenju. Bodimo eno po duhu in ljubezni, a ohranimo svoje lastne obraze. Misel, ki je pisana še bolj za naš čas kot za Kosovelov.

Če sklenem z Badioujem, je začetek 21. stoletja prešel od poskusov ustvaritve novega človeka v prvi tretjini 20. stoletja k slepemu prevzemanju neoliberalne kapitalske profitne logike. Marcusejev enodimenzionalni človek je znova zasenčil Kosovelovega novega konstruktivnega človeka, ki je še zmogel ugotoviti: O laž, laž, evropska laž! Njena kriza je samo ena: kriza človečanstva.