Janne Teller: »Vedno pišem o nečem, česar ne razumem dobro«

Festival angažiranega pisanja Itn. je gostil posebno dansko pisateljico.

Objavljeno
09. april 2019 10.00
Posodobljeno
09. april 2019 10.06
Angažirana pisateljica Janne Teller je bila gostja festivala Itn.
Foto Blaž Samec
Danska aktivistka, nekdanja svetovalka na konfliktnih območjih, esejistka in pisateljica avstrijsko-nemških korenin Janne Teller, rojena leta 1964, je nadvse zanimiva osebnost. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njena zbirka kratkih zgodb z naslovom Vse.

Študirala je makroekonomijo in dolga leta pod okriljem EU in OZN delala po svetu, predvsem v Afriki in na Balkanu. Nato se je posvetila pisanju. S svojim literarnim delom vztrajno in neizprosno preizprašuje človeka v sodobni družbi in kaže s prstom na tisto, česar ne želimo vedeti in videti. Za izhodišče pogovora smo vzeli pretresljive zgodbe, zbrane v zbirki Vse.
 

Vaša zbirka kratkih zgodb je kot vsota najslabšega, kar se lahko zgodi v družbi.


Hotela sem pisati o tem, kaj vse se nam lahko zgodi, ko izgubimo občutek za skupnost, solidarnost, skupno dobro in ko nismo več povezani v družbo. Danes se zelo hitro odtujujemo drug od drugega. Družbo vse bolj oblikujejo sistemi in ne več humanost.


Janne Teller Vse
prevod Silvana Orel Kos
Mladinska knjiga, 2018

V eni od zgodb opisujete nesmiseln umor, podobno kot je to storil Camus v Tujcu ali Johnny Cash v pesmi Folsom Prison Blues.


Zgodba je resnična, zgodilo se je blizu kraja, kjer živim. Moškega so pretepli do smrti. Storilca sta bila tipa, ki se jima je to zdel zabaven način, kako preživeti večer. Ko sem pisala zgodbo, sem ugotovila, da lahko ta tragični dogodek bizarno obrnem, tako da se ne sprašujemo več, zakaj sta to naredila, temveč zakaj šele zdaj! Ob tem se bralec gotovo počuti zelo neprijetno.
Nasilje brez povoda se ves čas dogaja. Vedno pišem o nečem, česar ne razumem dobro. Moje zgodbe so tako poskus, da bi to razumela.
 

Vendar pisatelji običajno raje pišejo o stvareh, na katere se spoznajo.


To je brez dvoma lažje, vendar se mi ne zdi vznemirljivo. Zato recimo ne pišem o svojem življenju, saj ga zelo dobro poznam in se mi zdi precej dolgočasno. Pisanje zgodb je tudi čudovito, skorajda filozofsko raziskovanje tega, koliko so moji liki prepričljivi. Postavljam jih v različne situacije in skušam doumeti, kako bi ravnali.

image
Danska pisateljica Janne Teller.
Foto Blaž Samec

 

Iskanje in poudarjanje razlik med ljudmi se zdi smešno, včasih absurdno, je pa zelo nevarno, mar ne? Tega je v Evropi vse več.


Žal je res tako. Na Danskem je tega zelo veliko. Mislim, da smo v zahodni Evropi glede tega najslabši, čeprav na prvi pogled ni videti. Pri nas se je začel desni populizem razraščati že leta 2001, kar je tudi ozadje moje zgodbe Z zibajočimi se boki in očmi, uprtimi v tla. Zdi se mi nesprejemljivo vleči ločnice med muslimani in kristjani, vendar prav na podlagi vere zlahka začnemo ločevati ljudi na naše in njihove. Ne gre le za vero, ampak za povsem banalne stvari. Recimo, vi nosite očala, tudi jaz sem jih, dokler mi niso z operacijo popravili vida, zato imava najbrž oba izkušnjo, kako so se do »očalarjev« vedli otroci v šoli. Prav zato jih nisem hotela nositi, čeprav sem videla vse slabše, saj so se nekateri ves čas spravljali name. Moja mama je Avstrijka, oče pa napol Nemec, zato so me nadlegovali tudi zaradi tega.

Če je v družbi sprejemljivo, da nekoga zaradi tako nesmiselnih razlogov izključijo, se bo to ves čas dogajalo.

Zato menim, da so deklaracija o človekovih pravicah in temeljne postavke delovanja Združenih narodov najpomembnejši dokumenti sodobne civilizacije. Načel, ki so tam zapisana, ne bi smeli nikoli pozabiti. Potrebovali smo stoletja konfliktov in vojn, da smo prišli do te stopnje razumevanja. Zdaj pa so nacionalisti pripravljeni vse zavreči samo zato, da bi se povzpeli na oblast. Lažejo in manipulirajo s podatki. Večinoma niso neumni in prav zato so zelo nevarni.
 

Zgodba o čisti krvi, narodnem ponosu in narodni kulturi je že skoraj absurdna. Tu naj poudarim, da Slovenci o sebi menimo, da smo najboljši na svetu.


Ne, gotovo smo Danci še boljši (smeh). Glede na to, da je moja mama doma iz avstrijske Radgone, ki leži na meji s Slovenijo, ni izključeno, da ni v meni nekaj slovenske krvi.

Obsedenost s čisto krvjo in čisto nacionalno kulturo je hud problem sodobnosti. Ko pade prva domina, se ta nacionalna veriga nikoli ne ustavi. Lani sem kot del projekta o evropski kulturni dediščini proučevala zgodbe o spomenikih in stavbah v različnih evropskih krajih. Recimo grad v mojem domačem kraju Kronborgu je dom Shakespearjevega Hamleta in je eden pomembnih simbolov Danske, zgradila pa sta ga nizozemska arhitekta. Tivoli, ki je glavna turistična točka v Københavnu, je zasnovan po vzoru zabaviščnega parka, ki je takrat obstajal v Parizu. Mestna hiša v Københavnu je replika mestne hiše v Sieni. In še bi lahko naštevala.

To je pozitivna zgodba, evropska zgodba, ki jo je treba ves čas pripovedovati. Vse je povezano in vsi smo navdihovali drug drugega. Če si nacionalist, ostaneš brez vsega.
 

Vsak se lahko znajde v manjšini in postane predmet izključevanja, posmeha ali preganjanja.


V Evropi so trenutno muslimani najbolj priljubljeni grešni kozli. Mnogi vedno potrebujejo nekoga, ki ga označijo za sovražnika, in prav zato so načela človekovih pravic ključna za našo družbo in demokracijo. Samo tako je mogoče preprečiti izključevanje in preganjanje posameznih skupin prebivalstva.

Zanimivo, da večina Američanov koncept človekovih pravic zelo dobro razume, ker ima tam gibanje za človekove pravice dolgo zgodovino. Seveda to niso privrženci Donalda Trumpa, ti tega nočejo razumeti, toda večina vendarle dobro ve, za kaj gre, in so se za to pripravljeni boriti. V Evropi pa, predvsem v monokulturnih državah, ki so bile take dolga leta, gibanja za človekove pravice niso vzniknila. Tako da večina politikov, ki so v teh državah na oblasti, meni, da ne bodo nič izgubili, če bodo dovolili diskriminacijo različnih manjšin. In to je zelo nevarno.

Najprej bodo diskriminirali muslimane, naslednji bodo na vrsti na Danskem recimo ljudje iz vzhodne Evrope, potem ženske, invalidi. Tak način razmišljanja je nemogoče ustaviti.
 

Turizem je velika industrija in biti turist v tuji deželi je tudi izredna priložnost, da se nekdo vede kot bedak, ste zapisali v eni od zgodb.


To je res (smeh). Pri turizmu in potovanjih gre za več stvari. Ko si turist v tuji deželi, nisi več pod nadzorom svoje družbe ali službe, mnogi se počutijo svobodne in počnejo, karkoli se jim zazdi. Na globlji ravni pa gre za to, da si v tuji deželi brez svoje identitete. Ljudje ne morejo presoditi, v katero družbeno skupino ali razred sodiš, nič ne vedo o tebi. To prinaša precej svobode.
Nedavno sem objavila esej Hodimo goli, ki govori prav o tem, o naši zunanji identiteti. Ko potujemo in srečujemo ljudi, katerih zunanje identitete prav tako ne poznamo, se moramo z njimi srečati, kot temu pravim – razgaljeni. Seveda ne brez obleke, temveč razgaljeni kot človeška bitja.

Pri tem ni pomembno, katere narodnosti si, ampak samo to, kakšen človek si. Iz te izkušnje bi se lahko marsikaj naučili.