Tiskane izdaje
Posamezni kritični glasovi o mizoginem odnosu, ki da ga v lani izdanem Literarnem atlasu Ljubljane izkazuje avtor Marjan Dolgan, so se zgostili v protestno pismo. Naslovljeno je na direktorja ZRC SAZU Ota Lutharja. Atlas je namreč nastal na enem od inštitutov te ustanove – za slovensko literaturo in literarne vede.
V pismu, ki ima kakih 100 podpisnikov, med drugim piše, da atlas iz zgodovinskega spomina briše ženske in njihovo literarno ustvarjalnost. Od skupaj 94 obravnavanih osebnosti je v Literarnem atlasu Ljubljane le pet avtoric, kar po mnenju podpisnikov kaže na znanstveno neutemeljen izbor in nespoštljiv odnos do literarnih ustvarjalk.
Da ne gre le za nesrečno naključje, temveč zavestno diskriminacijo, je avtor Dolgan pokazal na vodenem ogledu z naslovom Zakulisje literarne Ljubljane na kvadratnem kilometru prostora 7. oktobra 2015, kjer je izražal žaljiva stališča do žensk in feminizma, beremo v pismu.
Med drugim je zatrdil, da »je bilo v Prešernovem času povsem normalno, da se ženske poročajo pri 14 letih, ne pa kot danes, ko se poročajo ob klimakteriju«, svoj odnos do tega vprašanja pa naj bi podkrepil s sklicevanjem na Shakespearjev citat: »Ko štirideset zim ti pod oči oblegovalne jarke bo kopalo, bo plašč miline, ki te zdaj krasi, že prhka cunja, vredna bore malo.« Diskriminacija žensk ter izražanje seksističnih in mizoginih stališč pod krinko znanosti v moderni slovenski družbi po mnenju podpisnikov pisma ni sprejemljivo in je v sramoto Znanstveno raziskovalnemu centru SAZU.
Tudi Slovenska biografija beleži vsega 7,6 odstotka pisateljic
Za komentar smo prosili Ota Lutharja, ki pa nas je napotil na Marka Juvana, predstojnika Instituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU in vodje projekta, v okviru katerega je nastal Literarni atlas Ljubljane. Luthar namreč Juvanovo stališče popolnoma podpira. Juvan podpisnikom odprtega pisma očita, da izvajajo skupinski pritisk na raziskovalca in sramotijo raziskovalno skupino. V tem vidi poskus discipliniranja samostojnega humanističnega mišljenja in mentalno ostalino nekih drugih časov. Namesto takega ravnanja bi Juvan od podpisnikov pričakoval javno, argumentirano polemiko, in pa to, da pred izrekanjem obtožb vsaj bežno pregledajo dejstva.
Recimo dejstvo, da je na spletišču Slovenska biografija od skupaj 365 oseb, ki so bile rojene med letoma 1750 in 1920 in imajo biografsko oznako poklica »pisatelj/pisateljica«, žensk komaj 28 oziroma 7,6 odstotka. V njihovi raziskavi je odstotek žensk za dobro odstotno točko višji (8,7 odstotka) in je primerljiv s strukturo obstoječe biografske vednosti na Slovenskem, poudarja Juvan. »Zato v zvezi z našim projektom ne more biti govora o načrtni diskriminaciji žensk,« je prepričan.
Glavni, na katerega letijo očitki, je Marjan Dolgan, avtor besedilnega dela Literarnega atlasa Ljubljane. Svojim kritikom odgovarja takole: »V uvodu knjige natančno pojasnjujem, kako sem naredil izbor pisateljev in pisateljic. Poleg teže njihovega literarnega dela ter njihovih funkcij v javnem življenju je bil pomemben kriterij tudi to, ali o posameznem avtorju ali avtorici obstaja dovolj izčrpna biografija, iz katere sem lahko črpal, in dovolj podatkov o lokacijah v Ljubljani, kjer se je posamezen avtor zadrževal.
Če podatkov ni bilo, sem se moral obrniti na sorodnike in sodobnike, ki so bili včasih pripravljeni sodelovati, včasih pa ne. Na koncu sem vključil pet avtoric, za katere sem imel dovolj podatkov in ki so se mi zdele reprezentativne za določena obdobja v slovenski ženski književnosti – Zofka Kveder, Lili Novy, Ljuba Prenner, Mira Mihelič in Berta Bojetu. Več avtoric bi vključil, če bi imel več podatkov, recimo Sašo Vegri in Mileno Mohorič. Ampak vključil bi tudi več moških, če bi jih lahko. Sam se raziskovanja biografij nisem mogel lotili, saj sem bil časovno omejen, projekt sem moral zaključiti v štirih letih.
Tistim, ki me kritizirajo, predlagam, da odpravijo manjko na biografskem področju, potem bo lažje delati atlase in podobna dela. Nisem sovražnik žensk, to se vidi tudi iz mojega leksikona Slovenska književnost, kjer sem nekatere avtorice velikodušno vključil, pa čeprav so napisale samo eno knjigo. Glede vodenja po Ljubljani pa lahko povem samo to, da sem značilnosti pretekle dobe poskušal predstaviti s humorjem, a tega očitno nekatere udeleženke niso razumele. «
Pojavljajo se tudi očitki o ideološki pristranosti atlasa. Nanje Dolgan odgovarja takole: »Nekateri bi radi še naprej ohranjali v celofan zavite zgodovinske mite in floskule, toda mnoga biografska dejstva književnikov in književnic jih demantirajo. Ker dejstev ni mogoče negirati, so privlekli na dan pristranskost. Zakaj pa so nekateri dosegli zaporo arhivskega gradiva? Da ne bi prišlo na dan še več umazanih dejstev, ki demantirajo te konstrukte. Poleg tega živimo v pluralni demokraciji. Ustava nam zagotavlja svobodo mnenj. Rosa Luxemburg, ki je »spregledala« Leninovo prakso, je zapisala: 'Svoboda je svoboda tistega, ki misli drugače.«
Dolganovo vodenje po literarni Ljubljani komentira tudi Jernej Tiran iz Geografskega inštituta Antona Melika: »Spornega vodenja dne 7. oktobra se sicer nisem udeležil, bil pa sem organizator in tehnični vodja istega, še daljšega vodenja dne 19. septembra pod okriljem Ljubljanskega geografskega društva. Dogodka se je udeležilo 24 udeležencev, na njem ali po njem pa nisem prejel nobene pritožbe čez vodenje oziroma domnevno nekorekten in podcenjevalen odnos Marjana Dolgana do ženskega spola. Ravno nasprotno – dobil sem številne pohvale o kakovosti vodenja.«
Glas kritikov
Majda Širca je na svojem blogu Literarni atlas Ljubljane kritična so SAZU in knjige: »SAZU, ki v svojih vrstah tako rekoč nima žensk, je s to knjigo tlakoval sporočilo, da so ženske mnogokrat dvojno obremenjene in tudi prevečkrat nevidne.«
Literarna zgodovinarka Milena Mileva Blažić vidi v knjigi cel kup spornih stvari: »V atlasu je najti diskrimantorne izjave na račun avtoric, avtor uporablja neznanstveni slog pisanja, diskriminatorno je obravnavan povojni čas (»OF je trojanski konj Komunistične partije«), številne avtorje obravnava negativno in nespoštljivo in z grafičnimi podrobnostmi skruni dostojanstvo pokojnih (»Mati in sin (T. Pavček) sta z vlakom obiskovala moža/očeta v Ljubljani, kjer je prihajalo do družinskih prepirov in pretepov.« )
Literarna zgodovinarka Stanislava Repar pravi, da je literarnoznanstvena stroka prispevala k temu, da so slovenske ustvarjalke na preizkušnji časa vedno znova potegnile krajši konec. To dejstvo poudarja tudi Marko Juvan v svojem odgovoru na protestno pismo.
Ob tem pa se po njenem mnenju Juvan sklicuje na zgrešeno predpostavko korektnosti raziskovalnih postopkov, saj to počne v prostoru, ki je že cela desetletja zaznamovan z nekorektnostjo in s sistemskimi asimetrijami – tudi z vidika družbenih spolov. Zato po njenem mnenju ni mogoče pričakovati tako potrebnih sprememb v fokusu, izpeljavi, kasneje tudi zaključkih kakršnekoli raziskave, pravzaprav v celotni sedanji znanstveni sliki literarnega polja, če ne bo prišlo do relevantnih sprememb v samem mišljenju posameznikov.
»Slednje morajo odsevati v epistemoloških poudarkih institucij, metodoloških in tehničnih izhodiščnih postopkih in kriterijih njihovega delovanja ter pospešenih empiričnih obdelavah manjkajočega gradiva. Šele na tak način se lahko odpre nov prostor za vse zapostavljene – tudi pisateljice, pesnice, esejistke, raziskovalke itd. Sicer bo alibizem tistih na odločilnih položajih, morda v obliki sklicevanja na utečene prakse in gradivske možnosti, kar naprej zapiral usta vsem nezadovoljnim in zapostavljenim, njihove utemeljene zahteve pa prikazoval kot nelegitimne ali zgrešene – aktivistične.«
O Literarnem atlasu Ljubljane pa Stanislava Repar meni, da je postal enospolski priročnik in ravno v tej njegovi omejenosti je bil tudi kritično sprejet.
