Je mogoče preživeti kot pisatelj?
Britanska anketa je pokazala, da gre britanskim pisateljem slabo. Slovenski so na istem.
Odpri galerijo
Bo vir novega pisanja usahnil? FOTO: wikipedija
Britanska družba za kolektivno upravljanje avtorskih pravic ALCS je z anketo iskala odgovor na vprašanje, koliko zaslužijo otoški pisatelji. Pokazalo se je, da čedalje manj: v zadnjih petih letih so zaslužki zdrsnili za 15 odstotkov, od prve tovrstne ankete leta 2005 ob upoštevanju inflacije kar za 42 odstotkov. Slovenski pisatelji so žal v istem čolnu.
Študija ALCS (Licensing and Collecting Society), ki so jo objavili konec prejšnjega meseca, je v pisateljskih in založniških krogih povzročila veliko razburjenja. Nekateri so pohiteli s komentarji, da so bile uporabljene anketne metode vprašljive, marsikaj pikrega so dodali založniški krogi.
Create, raziskovalni oddelek Univerze v Glasgowu, ki je za ALCS opravil raziskavo, je s prostovoljno anketo zajel več kot 5500 pisateljev z različnih žanrskih področij. Projekt naj bi pomagal naslikati zdajšnje stanje. V anketi so sodelovali tako profesionalni avtorji kot tisti, ki si za pisanje vzamejo le del delovnega časa.
Med odmevnimi glavnimi ugotovitvami je številka: povprečni prihodki poklicnega pisatelja (avtorja, ki več kot polovico delovnega časa namenja pisanju) na leto so se ustavili pri 10.500 britanskih funtih, okrog 11.777 evrih, kar je precej pod »družbeno sprejemljivim standardom«.
Leta 2013 je bila številka 11.000 funtov, leta 2005 pa 12.500. Če hoče prestopiti prag minimalnega zaslužka pri 17.900 funtih ter si zagotoviti vsaj dostojno življenje, mora večina pisateljev početi še kaj drugega. Med najpogostejšimi izbirami so poučevanje, urednikovanje, predavateljstvo in pisanje publicističnih besedil.
Tudi druge ugotovitve raziskave za avtorje niso razveseljujoče: povečuje se razlika med spoloma, pisateljice zaslužijo četrtino manj od pisateljev. Ta številka je padla; leta 2005 so v povprečju zaslužile 78 odstotkov honorarjev moških kolegov.
Le od pisanja na Otoku živi vsega 13,7 odstotka pisateljev, pred trinajstimi leti je bilo takih 40 odstotkov. Novinarka revije Bookseller Katherine Cowdrey je opozorila, da je trenutno minimalno urno plačilo za starejše od 25 let v Veliki Britaniji 7,83 funta, profesionalni pisatelj pa ob 35-urnem delavniku v povprečju zasluži manj od tega, 5,73 funta.
Medtem ko zaslužki pisateljev padajo, so zapisali avtorji raziskave, kreativne industrije, katerih vrednost je ocenjena na 92 milijard funtov, v Združenem kraljestvu zaznavajo še enkrat višjo rast kot preostalo otoško gospodarstvo, »kar neizogibno postavlja vprašanje o tem, ali je njihov prispevek ustrezno ovrednoten«.
Dodatne govorice sproža svež podatek britanske Zveze založnikov, da so lani britanske založbe zaslužile rekordno veliko, skupna prodaja je bila višja za 5 odstotkov (slabše se je godilo šolskim učbenikom in e-knjigam, pri prvih so zaznali 12, pri drugih 9 odstotkov slabšo prodajo kot leto prej).
Podatki so sprožili javno debato o tem, ali so založniki, ki z vsako knjigo finančno tvegajo, dolžni poskrbeti za preživetje avtorjev. »Založniki neznansko cenijo avtorje,« je za revijo Bookseller povedal predsednik Zveze založnikov Stephen Lotinga, »njihov celotni posel sloni na podpori avtorjem.«
Dodal je, da podatki kažejo naklonjenost družbe knjigam, vendar so take ankete nezanesljive, češ da se večini založnikov predstavljene številke zdijo nenavadne, ker ne kažejo vložka, ki ga namenjajo za kreativnost, za avtorje. »Za konstruktivno razpravo o tej zadevi potrebujemo trdnejše podatke. V pogovore o širših vidikih raziskave bi morali biti vpleteni vsi, tako ALCS in Avtorska družba kot založniki.«
Predsednik Avtorske družbe Philip Pullman je dejal, da ga številke v raziskavi ne presenečajo, »čeprav so šokantne«, padajoči zaslužki pisateljev v času, ko se dobiček založnikov povečuje, namreč govorijo sami zase. »Vse nas prizadeva splošna degradacija standardov in to, da je sprejemljivo izkoriščati ljudi, ki nimajo socialne moči. Vsem je vseeno in nihče ne ukrepa. Tehnologije, ki omogočajo nepredstavljivo bogatenje na spletu, so prišle v času, ko je zavladalo prepričanje, da je pohlep dober. Nikomur ni več nerodno.«
Tudi Nicoli Solomon, direktorici Avtorske družbe, se zdi upad pisateljskih zaslužkov skrb zbujajoč. Dodala je, da utegnejo čedalje slabše razmere odvrniti nove pisatelje. Da bi se položaj pisateljev izboljšal, je predlagala zakonske spremembe, reformo, ki bi priskrbela bolj poštene pogoje za sklepanje avtorskih pogodb in pravičnejši delež založniških zaslužkov, ki bi bil namenjen pisateljem.
»Če avtorji ne bodo več mogli preživeti z lastnim delom, bo vir novega pisanja usahnil. To bo vodilo k manj branja, kar bo ogrozilo naše založniške in kreativne industrije, ki so vodilne na svetu. Tako se bo še stopnjevalo povsod omenjeno pomanjkanje raznolikosti knjižne ponudbe in potegnilo založništvo v začarani krog, v katerem bo še težje pritegniti bralce.«
Richard Combes, vodja oddelka za avtorske pravice v ALCS, je povedal, da bodo raziskavo z vsemi pripadajočimi podatki objavili jeseni, takrat bo začela delovati tudi parlamentarna komisija, sestavljena iz članov vseh političnih strank, ki bo ob sodelovanju pisateljev, njihovih združenj, literarnih zastopnikov in založnikov ter ob kvantitativnih podatkih poskušala ugotoviti, kako skrb zbujajočemu trendu so priča in kako ga razumeti.
O vse večji revščini, s katero se soočajo slovenski pisatelji, je pred leti poročal že projekt Učinkovitost podpore ustvarjalcem na področju književnega ustvarjanja 2004-2011. Avtorji spletne ankete, ki jo je izpolnilo 186 posameznikov iz Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev, so zapisali:
»Umetniško boemstvo pa je stvar zgodovinske romantike. Večina dela od osem do deset ur med delovnimi dnevi in zelo redno ob vikendih in praznikih. Hkrati pa so se avtorski honorarji zmanjšali na petino vrednosti v zadnjih 60 letih.«
V petih letih se ni spremenilo nič: na letošnjem javnem pogovoru o prekarnosti v kulturi, umetnosti in novinarstvu je bilo mogoče izvedeti, da tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine in se jim obeta uborna pokojnina.
Samozaposlenih v kulturi je bilo konec lanskega leta 2784, zaposlenih v javnem sektorju v kulturi pa okrog 6200, je opozoril umetnik Janez Janša.
Lenart J. Kučić in Taja Topolovec na portalu Pod črto te dni ugotavljata, da po podatkih finančne uprave več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varstvo, prejema mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine: »To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec – kljub temu, da naj bi po ocenah strokovnih komisij njihovo ustvarjanje predstavljalo izjemen kulturni prispevek (upoštevali smo mejo tveganja revščine za 2016).
Podatki FURS so pokazali, da dobrih 18 odstotkov samozaposlenih s plačanimi prispevki zasluži manj kot 5000 evrov bruto na leto, kar pomeni 400 evrov ali manj na mesec.«
Dr. Andrej Srakar, docent na ljubljanski Ekonomski fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja pravi, da so »dohodki umetnikov v vseh državah močno neenakomerno porazdeljeni:
Iz kulturne ekonomike poznamo lastnost 'A-list/B-list', ki označuje, da so le redki umetniki, t. i. superzvezde, tisti, ki imajo resnično ekstremno visoke prihodke, z vsemi drugimi pa je ponavadi ravno obratno in tavajo v revščini, tako je v vseh državah in vseh umetniških poklicih. Drugo vprašanje pa je, ali je to tudi upravičeno s politično ekonomskega vidika in ali ni ravno vrednost dela tista, ki podeli vrednost umetnini.
Iz slovenskih podatkov lahko rezultate samo potrdim: obstaja tistih redkih 'deset' umetnikov, ki imajo prihodke tudi preko 200.000 evrov na leto, ogromna večina pa tava celo pod pragom revščine (takšnih je denimo dobrih četrtina samozaposlenih ustvarjalcev).
Podatki raziskave v Veliki Britaniji pa so tudi v skladu s siceršnjimi slovenskimi izsledki in raziskavami, ki pokažejo dejstvo, ki velja tudi za druge umetnostne sektorje: da je obseg dela med literati, posebej pri samozaposlenih ustvarjalcih, močno višji od povprečnega (večina dela tudi preko vikenda, med počitnicami, če si jih sploh lahko privošči), da pa so njihovi dohodki glede na to mizerni. To je sicer splošna kulturno ekonomska zakonitost, ki jo boste srečali tako rekoč povsod, se pa postavljajo res vprašanja o njeni pravičnosti, ki pa so bolj povezana z notranjo naravo sistema, v katerem živimo.«
Študija ALCS (Licensing and Collecting Society), ki so jo objavili konec prejšnjega meseca, je v pisateljskih in založniških krogih povzročila veliko razburjenja. Nekateri so pohiteli s komentarji, da so bile uporabljene anketne metode vprašljive, marsikaj pikrega so dodali založniški krogi.
Create, raziskovalni oddelek Univerze v Glasgowu, ki je za ALCS opravil raziskavo, je s prostovoljno anketo zajel več kot 5500 pisateljev z različnih žanrskih področij. Projekt naj bi pomagal naslikati zdajšnje stanje. V anketi so sodelovali tako profesionalni avtorji kot tisti, ki si za pisanje vzamejo le del delovnega časa.
Med odmevnimi glavnimi ugotovitvami je številka: povprečni prihodki poklicnega pisatelja (avtorja, ki več kot polovico delovnega časa namenja pisanju) na leto so se ustavili pri 10.500 britanskih funtih, okrog 11.777 evrih, kar je precej pod »družbeno sprejemljivim standardom«.
Leta 2013 je bila številka 11.000 funtov, leta 2005 pa 12.500. Če hoče prestopiti prag minimalnega zaslužka pri 17.900 funtih ter si zagotoviti vsaj dostojno življenje, mora večina pisateljev početi še kaj drugega. Med najpogostejšimi izbirami so poučevanje, urednikovanje, predavateljstvo in pisanje publicističnih besedil.
Bo vir novega pisanja usahnil? FOTO: Jure Eržen
Pisateljice zaslužijo četrtino manj od pisateljev
Tudi druge ugotovitve raziskave za avtorje niso razveseljujoče: povečuje se razlika med spoloma, pisateljice zaslužijo četrtino manj od pisateljev. Ta številka je padla; leta 2005 so v povprečju zaslužile 78 odstotkov honorarjev moških kolegov.
13,7
odstotka pisateljev na Otoku živi le od pisanja, pred trinajstimi leti je bilo takih 40 odstotkov
odstotka pisateljev na Otoku živi le od pisanja, pred trinajstimi leti je bilo takih 40 odstotkov
Le od pisanja na Otoku živi vsega 13,7 odstotka pisateljev, pred trinajstimi leti je bilo takih 40 odstotkov. Novinarka revije Bookseller Katherine Cowdrey je opozorila, da je trenutno minimalno urno plačilo za starejše od 25 let v Veliki Britaniji 7,83 funta, profesionalni pisatelj pa ob 35-urnem delavniku v povprečju zasluži manj od tega, 5,73 funta.
Medtem ko zaslužki pisateljev padajo, so zapisali avtorji raziskave, kreativne industrije, katerih vrednost je ocenjena na 92 milijard funtov, v Združenem kraljestvu zaznavajo še enkrat višjo rast kot preostalo otoško gospodarstvo, »kar neizogibno postavlja vprašanje o tem, ali je njihov prispevek ustrezno ovrednoten«.
»Založniki avtorje cenijo!«
Dodatne govorice sproža svež podatek britanske Zveze založnikov, da so lani britanske založbe zaslužile rekordno veliko, skupna prodaja je bila višja za 5 odstotkov (slabše se je godilo šolskim učbenikom in e-knjigam, pri prvih so zaznali 12, pri drugih 9 odstotkov slabšo prodajo kot leto prej).
Podatki so sprožili javno debato o tem, ali so založniki, ki z vsako knjigo finančno tvegajo, dolžni poskrbeti za preživetje avtorjev. »Založniki neznansko cenijo avtorje,« je za revijo Bookseller povedal predsednik Zveze založnikov Stephen Lotinga, »njihov celotni posel sloni na podpori avtorjem.«
V petih letih so zaslužki britanskih pisateljev zdrsnili za 15 odstotkov.
Dodal je, da podatki kažejo naklonjenost družbe knjigam, vendar so take ankete nezanesljive, češ da se večini založnikov predstavljene številke zdijo nenavadne, ker ne kažejo vložka, ki ga namenjajo za kreativnost, za avtorje. »Za konstruktivno razpravo o tej zadevi potrebujemo trdnejše podatke. V pogovore o širših vidikih raziskave bi morali biti vpleteni vsi, tako ALCS in Avtorska družba kot založniki.«
Degradacija standardov
Predsednik Avtorske družbe Philip Pullman je dejal, da ga številke v raziskavi ne presenečajo, »čeprav so šokantne«, padajoči zaslužki pisateljev v času, ko se dobiček založnikov povečuje, namreč govorijo sami zase. »Vse nas prizadeva splošna degradacija standardov in to, da je sprejemljivo izkoriščati ljudi, ki nimajo socialne moči. Vsem je vseeno in nihče ne ukrepa. Tehnologije, ki omogočajo nepredstavljivo bogatenje na spletu, so prišle v času, ko je zavladalo prepričanje, da je pohlep dober. Nikomur ni več nerodno.«
Tudi Nicoli Solomon, direktorici Avtorske družbe, se zdi upad pisateljskih zaslužkov skrb zbujajoč. Dodala je, da utegnejo čedalje slabše razmere odvrniti nove pisatelje. Da bi se položaj pisateljev izboljšal, je predlagala zakonske spremembe, reformo, ki bi priskrbela bolj poštene pogoje za sklepanje avtorskih pogodb in pravičnejši delež založniških zaslužkov, ki bi bil namenjen pisateljem.
Pomoč parlamenta
»Če avtorji ne bodo več mogli preživeti z lastnim delom, bo vir novega pisanja usahnil. To bo vodilo k manj branja, kar bo ogrozilo naše založniške in kreativne industrije, ki so vodilne na svetu. Tako se bo še stopnjevalo povsod omenjeno pomanjkanje raznolikosti knjižne ponudbe in potegnilo založništvo v začarani krog, v katerem bo še težje pritegniti bralce.«
Richard Combes, vodja oddelka za avtorske pravice v ALCS, je povedal, da bodo raziskavo z vsemi pripadajočimi podatki objavili jeseni, takrat bo začela delovati tudi parlamentarna komisija, sestavljena iz članov vseh političnih strank, ki bo ob sodelovanju pisateljev, njihovih združenj, literarnih zastopnikov in založnikov ter ob kvantitativnih podatkih poskušala ugotoviti, kako skrb zbujajočemu trendu so priča in kako ga razumeti.
Zelo izjemni in zelo revni
O vse večji revščini, s katero se soočajo slovenski pisatelji, je pred leti poročal že projekt Učinkovitost podpore ustvarjalcem na področju književnega ustvarjanja 2004-2011. Avtorji spletne ankete, ki jo je izpolnilo 186 posameznikov iz Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih književnih prevajalcev, so zapisali:
»Umetniško boemstvo pa je stvar zgodovinske romantike. Večina dela od osem do deset ur med delovnimi dnevi in zelo redno ob vikendih in praznikih. Hkrati pa so se avtorski honorarji zmanjšali na petino vrednosti v zadnjih 60 letih.«
V petih letih se ni spremenilo nič: na letošnjem javnem pogovoru o prekarnosti v kulturi, umetnosti in novinarstvu je bilo mogoče izvedeti, da tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine in se jim obeta uborna pokojnina.
Samozaposlenih v kulturi je bilo konec lanskega leta 2784, zaposlenih v javnem sektorju v kulturi pa okrog 6200, je opozoril umetnik Janez Janša.
Lenart J. Kučić in Taja Topolovec na portalu Pod črto te dni ugotavljata, da po podatkih finančne uprave več kot četrtina samozaposlenih v kulturi, ki jim država krije prispevke za socialno varstvo, prejema mesečni dohodek, ki je nižji od praga revščine: »To pomeni, da morajo preživeti s prihodkom, nižjim od 616 evrov na mesec – kljub temu, da naj bi po ocenah strokovnih komisij njihovo ustvarjanje predstavljalo izjemen kulturni prispevek (upoštevali smo mejo tveganja revščine za 2016).
Podatki FURS so pokazali, da dobrih 18 odstotkov samozaposlenih s plačanimi prispevki zasluži manj kot 5000 evrov bruto na leto, kar pomeni 400 evrov ali manj na mesec.«
Dr. Andrej Srakar, docent na ljubljanski Ekonomski fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za ekonomska raziskovanja pravi, da so »dohodki umetnikov v vseh državah močno neenakomerno porazdeljeni:
Iz kulturne ekonomike poznamo lastnost 'A-list/B-list', ki označuje, da so le redki umetniki, t. i. superzvezde, tisti, ki imajo resnično ekstremno visoke prihodke, z vsemi drugimi pa je ponavadi ravno obratno in tavajo v revščini, tako je v vseh državah in vseh umetniških poklicih. Drugo vprašanje pa je, ali je to tudi upravičeno s politično ekonomskega vidika in ali ni ravno vrednost dela tista, ki podeli vrednost umetnini.
Iz slovenskih podatkov lahko rezultate samo potrdim: obstaja tistih redkih 'deset' umetnikov, ki imajo prihodke tudi preko 200.000 evrov na leto, ogromna večina pa tava celo pod pragom revščine (takšnih je denimo dobrih četrtina samozaposlenih ustvarjalcev).
Podatki raziskave v Veliki Britaniji pa so tudi v skladu s siceršnjimi slovenskimi izsledki in raziskavami, ki pokažejo dejstvo, ki velja tudi za druge umetnostne sektorje: da je obseg dela med literati, posebej pri samozaposlenih ustvarjalcih, močno višji od povprečnega (večina dela tudi preko vikenda, med počitnicami, če si jih sploh lahko privošči), da pa so njihovi dohodki glede na to mizerni. To je sicer splošna kulturno ekonomska zakonitost, ki jo boste srečali tako rekoč povsod, se pa postavljajo res vprašanja o njeni pravičnosti, ki pa so bolj povezana z notranjo naravo sistema, v katerem živimo.«
