Je striptizeta Slovenka, Hrvatica ali Srbkinja?

Sloviti dramatik skozi biografsko filmsko pripoved njegove hčerke Rebecce in njegovo lastno.

Objavljeno
27. april 2018 09.31
Posodobljeno
27. april 2018 09.40
Rebecca Miller snema očeta v njegovi mizarski delavnici. FOTO: Arhiv HBO
Arthurja Millerja najprej povežemo z dramo Smrt trgovskega potnika in z njegovo ženo Merylin Monroe, o kateri se je zasidral mit ali pa je resnica, da je bila najprivlačnejša ženska svojega časa. V Sloveniji pa je Miller znan tudi po tem, da je bil leta 1965 na svetovnem kongresu pisateljev na Bledu in bil kot prvi Američan izbran za predsednika mednarodnega Pena.

Pred dnevi smo si lahko na HBO premierno ogledali dokumentarni film o velikem dramatiku, ki ga je posnela njegova hčerka Rebecca, žena trikratnega oskarjevca Daniela Day-Lewisa. Gradivo za dokumentarec o očetu je zbirala polna dva desetletja.

V filmu hčerka očeta sprašuje o njegovem zasebnem in poklicnem življenju, on ji potrpežljivo in zbrano odgovarja, pripoveduje o svojih treh ženah – Rebecca je hčerka tretje, Avstrijke iz Gradca Inge Morath, ki jo tudi vidimo v filmu –, prikazano pa je tudi njegovo vsakodnevno življenje.
 

Pisal, mizaril, urejal vrt


Pisal je dopoldne, potem pa je mizaril, v čemer je bil zelo vešč, in skrbno urejal vrt. Arthur in Inge sta po Rebeccinem rojstvu leta 1962 dobila sina Daniela leta 1966, ki sta ga zaradi Downovega sindroma dala kmalu po rojstvu v ustanovo. V filmu je Daniel zgolj omenjen in tudi sicer ni oče skoraj nikoli govoril o njem ne doma ne zunaj doma.

Rebecca Miller je sicer nehala snemati film leta 2005, ko je oče umrl, potem se je ukvarjala z drugimi filmi, končala pa ga je lani in predstavila na filmskem festivalu Telluride.

Gre za klasični biografski film, v katerem izvemo vse o Millerjevem življenju od rojstva naprej. Rodil se je v premožni židovski družini, po zlomu borze na Wall Streetu leta 1929 je družina obubožala. Arthur je bil takrat star 14 in je moral tudi sam poprijeti za priložnostno delo.
 

Gledališki zvezdnik


Študiral je novinarstvo v Michiganu, leta 1940 se je poročil z Mary Slattery, rodila sta se jima dva otroka. Drama Smrt trgovskega potnika, premierno uprizorjena leta 1949, za katero sta ga navdihnili gospodarska kriza in obubožanost svoje družine, je bila velika uspešnica. Miller je postal gledališki zvezdnik.

Smrt trgovskega potnika je po mnenju mnogih najboljša gledališka igra, napisana po drugi svetovni vojni. Še kako aktualna je ves čas, vse do danes. Tragedija o malem človeku, ki ga je izguba dela tako uničila, da je videl edini izhod v samomoru in upanju, da bo denar od zavarovanja pomagal njegovi družini.
 

Zakon z Merylin Monroe


Leta 1951 je spoznal mlado Marilyn Monroe, pred katero je bila obetavna kariera. Miller ni pomislil, da bi se z njo spustil v intimno zvezo, menil je, da je srečno poročen, čez čas pa mu, kakor je dejal, zakonska zveza ni bila dovolj. Leta 1956, ko je bil star 41 let, se je z Marylin, ki jih je štela 30, poročil.

Napisal je scenarij za enega najboljših filmov, v katerih je igrala, Neprilagojeni (1961), ki ga je režiral John Huston. Miller takrat že skoraj desetletje ni pisal dram, se je pa drama dogajala med snemanjem filma in deležni pa so je bili vsi sodelujoči. Pri koncu snemanja je bil zakon pred razpadom, kmalu zatem sta se ločila ločitev zaradi »nezdružljivosti značajev«. Zakon je trajal pet let. Miller se je že čez eno leto poročil z Inge Morath, fotografinjo Magnuma, ki je sodelovala pri snemanju Neprilagojenih. Prizadelo ga je, ko je Marylin istega leta, 1962, umrla zaradi prevelike količine pomirjevalnih tablet.
Zveza z Merylin, filmsko boginjo ljubezni, je bila zlasti za Millerja velikega pomena, verjetno večjega, kot je to sam hotel priznati.

Zveza z Merylin, filmsko boginjo ljubezni, je bila zlasti za Millerja velikega pomena, verjetno večjega, kot je to sam hotel priznati. Za Merylin pa je bilo to najsrečnejše obdobje njenega življenja. Čeprav je javno o njej nerad govoril, se jo z njo ukvarjal v dveh svojih delih. Najprej je napisal dramo Po padcu (After the Fall), v glavnem liku Maggie pa so vsi prepoznali Merylin.

Drama govori o katastrofalnem zakonu med odvetnikom Quentinom in samodestruktivno pevko Maggie, uničeno od alkohola in drog. Njegova druga drama Konec filma (Finishing the Picture), premierno uprizorjena leta 2004, pa se dogaja v Renu (država Nevada) leta 1960 med snemanjem filma, v katerem ima glavno vlogo labilna in zelo problematična igralka, imenovana Kitty. Zaradi težav, ki jih je Merylin povzročala, so prekoračili vse roke in proračune, o čemer Miller pripoveduje tudi v biografskem dokumentarcu. Miller pa je vedno zanikal, da bi drami govorili o Merylin.

Predstava je izzvala različne komentarje, od vzhičenosti do ostrih kritik. Razlog je bil preprost: 42 let po boginjini smrti in 43 let po koncu njunega zakona, je bil mit o Merylin še vedno neskončno fascinirajoča tema ameriške kulture.
 

Protikomunistična histerija


Miller v dokumentarcu pripoveduje tudi o petdesetih letih, ko je v Ameriki potekal lov na komunistične čarovnice. Takrat je prekinil prijateljstvo z režiserjem Elio Kazanom, ker je ta pričal pred McCarthyjevo komisijo za protiameriško dejavnost in je povedal imena znancev ter prijateljev, naklonjenih komunističnim in levičarskim idejam, da je lahko še naprej delal v Hollywoodu.

Leta 1956 je komisija zaslišala tudi Millerja, ki je delal v Hollywoodu, ker je potreboval potni list zaradi turneje z dramo Pogled z mostu (View from the Bridge). Pravzaprav je bil tudi sam na seznamu rdečkarjev, prisodili so mu blažjo zaporno kazen in potnega lista ni dobil. FBI je leta 1955 odprl dosje, naslovljen Monroe. Med tajnimi dokumenti se je znašla tudi anonimna prijava iz leta 1956, v kateri piše, da je bil igralkin takratni mož Miller komunist, s katerim je Marilyn »odletela v komunistično orbito«.

Miller je o protikomunistični histeriji v ZDA napisal dramo Čarovnice iz Salema (The Crucible), v filmski različici iz leta 1996 pa je glavno vlogo igral njegov poznejši zet Daniel Day-Lewis.
 

Ugledna družba na Bledu


Leta 1965 je Jugoslavija na Bledu gostila 33. kongres mednarodnega kluba Pen. Ker je bilo takrat v SFRJ vse pod vplivom politike, tudi pisateljsko združenje, organizacija kongresa ni bila naključna. Nanj so prišli številni zelo ugledni avtorji, takega cvetobera Bled, kjer redno potekajo srečanja mednarodnega Pena (zadnje je bilo pred dnevi), leta 2005 pa je bil tu tudi 71. kongres, ni gostil nikoli več. Tam so bili Ivo Andrić, ki je štiri leta pred tem dobil Nobelovo nagrado, Miguel Ángel Asturias in Pablo Neruda, ki sta Nobelovo dobila malo pozneje, leta 1967 in 1971, Mario Vargas Llosa, ki je postal nobelovec leta 2010 ..., toda največji zvezdnik je bil Arthur Miller, seveda v precejšnji meri zaradi Merylin Monroe.

Arthur Miller se je Jugoslaviji zdel primeren kandidat za predsednika svetovnega Pena, samega ga je predlagala in bil je izvoljen. Predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, ki je bila gostiteljica kongresa, je bil pesnik Matej Bor, ki je imel največ zaslug za ta velik in pomemben dogodek. Pri delu pa sta mu zlasti pomagala Mira Mihelič, podpredsednica slovenskega centra Pen, in tajnik Bogdan Pogačnik, legendarni novinar Dela.

Tistega leta, ko je prišel Miller na Bled, je bil star 49 let, Merylin Monroe je bila tri leta mrtva. Tako kot slovenski in jugoslovanski Pen, je bil tudi mednarodni Pen bil pod vplivom politike, še posebej v času hladne vojne. Kongres na Bledu je bil prvič v vzhodni Evropi oziroma v socialistični državi. Jugoslavija resda ni bila članica varšavskega pakta, imela pa je socialistično družbeno ureditev. Prvič so se ga udeležili tudi pisatelji iz vzhodnega bloka.
 

Ko sopotnik zagleda traktor


V svoji znameniti avtobiografiji Timebends (založba Penguin Books), objavljeni leta 1987, Miller opisuje svoje izkušnje iz Jugoslavije. Pravi, da se pravzaprav ni videl v vlogi predsednika, a mu je Bogdan Pogačnik prigovarjal, kako pomembno je to za Jugoslovane, še posebej, ker je Američan. Miller mu je odgovoril: »Predvsem nisem ‛Američan‛. Moja oblast me ne mara, nikoli me ni. In tudi ne predstavljam ameriških ljudi.«

Miller je na letalo za Beograd sedel v Parizu in človek, ki je sedel na sedež poleg njega, mu je bil nekako znan, a se osebno nista nikoli srečala. Mož se je predstavil, da je Norman Podhoretz. Millerja je presenetilo, da urednik desničarske revije Commentary in vidni ameriški neokoservativec, protikomunist prihaja v socialistično državo, sumljiv mu je bil, pa četudi ga je morda zgolj zanimalo, o čem bodo tekli pogovori na Bledu.

Podhoretzu, ki je imel že tako vseskozi izraz presenečenega otroka, ki se je pravkar zbudil, so se še bolj razprle oči, ko je skozi okno letala prvič v življenju zagledal komunistično državo. In še bolj je bil začuden, ko je med pristajanjem na beograjskem letališču na polju zagledal dva traktorja. »Traktorje imajo!« je vzkliknil.
 

V baru


Miller se je iz Beograda, kjer je prespal, napotil na Bled. Bled je, piše, visoko v planinah in v restavraciji je bilo malo pred polnočjo hladno. Dramatik je tam sedel v družbi domačih in tujih književnikov ter novinarjev. Ženska na majcenem odru se je začela slačiti, bend je igral jazz. Se pravi, da so bili zelo verjetno v baru in ne v restavraciji. Bar je takrat pomenil nekaj drugega kot danes, imela ga je večina hotelov, obiskovalci so gledali striptiz in srkali pijačo.

Za sosednjo mizo, nadaljuje Miller, je sedelo nekaj lokalnih žensk v debelih puloverjih, pile so vodko s svojimi moškimi ter zrle v striptizeto. Ta je najprej odvrgla bluzo in nad videnim je bil Miller razočaran, ko pa je slekla krilo, je videl dobre noge. Svoje nove prijatelje je vprašal, ali bi mu po njenem videzu lahko povedali, kakšne narodnosti je striptizeta. Za njegovo mizo so sedeli Bogdan, ki ga je imel Miller za Hrvata, dva novinarja Slovenca in Srb. Vsak od njih je zanikal, da bi bila striptizeta iste narodnosti kot on – ali je bila premajhna za Slovenko ali presvetla za Srbkinjo ali kakorkoli že.

Striptizeta je medtem končala svoj nastop, oblekla si je modro haljo, oblačila vrgla čez ramo in šla mimo njih. Miller jo je ustavil in vprašal, od kod je. »Iz Düsseldorfa,« je odgovorila in odšla. Moški so planili v glasen smeh, Miller pa je v tej anekdoti tistega večera leta 1965 prepoznal »svete in smrtonosne delitve v državi«, videl je, da jugoslovanski pisatelji nimajo jugoslovanske identitete, temveč srbsko, hrvaško, slovensko. Štiri leta po izidu Millerjeve avtobiografije je Jugoslavija razpadla.

Drama Cena (The Price), premierno izvedena na Broadwayu leta 1968, je bila zadnja zares uspešna. Večino tistega, kar je napisal pozneje, so ocenili kot slabo, veljal je za zastarelega avtorja, medtem pa so njegove številne drame uprizarjali po vsem svetu in tudi v Sloveniji.

Inge Morath je umrla leta 2002, Miller je bil sprva neutolažljiv. Hčerka Rebecca se spominja, da se je hitro navezal na mlado slikarko Agnes Barley, ki je bila leta 2005, ko je Miller umrl v starosti 89 let, stara 34 let.

Agnes Barley je še živa. Živ je tudi Norman Podhoretz, duhovni oče neokonservativnega gibanja v ZDA, ima velik vpliv.